HOMEOPATIJA IN ZDRAVILSTVO

 
Beseda zdravilstvo je slovenski izraz za medicino. Nekoč je zdravnik po končanem študiju dobil naziv doktor vsega zdravilstva. Danes ima ta pojem slabšalen pomen in se nanaša na različne oblike zdravljenja, ki so del naše ali kake druge tradicije oziroma ljudskega zdravilstva in tako imenovanega »new age-a«, ki je naplavil množico različnih zdravilskih metod, prinešenih iz vseh vetrov. Vse metode niso brez vrednosti, vendar pa je težko ločiti zrnje od plevela. Za zdravilstvo velja, da nima znanstvene osnove, izvajalci, ki so medicinsko neizobraženi, pa so dobili naziv zdravilci. Zdravilec je torej laik brez formalne medicinske izobrazbe, zdravnik, ki to izobrazbo ima, pa že po definiciji ne more biti zdravilec, tudi če uporablja kakšno od tako imenovanih zdravilskih metod zdravljenja. To je jasno vsem, razen piscem naše zakonodaje.
 
V Sloveniji je zdravilstvo regulirano s posebnim zakonom, kar je slovenska posebnost. V drugih državah temu področju ne posvečajo takšne pozornosti in zdravilcem ne dajejo takšne teže. V Zakon o zdravilstvu so vključili vsemogoče zdravilske metode, kot tudi sisteme zdravljenja, ki jih šolska medicina zavrača in ne želi, da bi bili del zdravstvene dejavnosti, čeprav po svoji naravi to so. Dokaz za to je, da se zanje zahteva medicinska izobrazba, poleg tega pa je to razvidno tudi iz Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki nekonvencionalne oblike zdravljenja zdravstvenim delavcem načeloma dovoljuje, vendar nikoli niso bili sprejeti podzakonski predpisi, ki bi to področje dejansko regulirali. Tako je homeopatija pristala med zdravilstvom, zdravniki, ki jo izvajajo, pa med zdravilci.
 
Vendar homeopatija ni zdravilstvo, če ta pojem razumemo v slabšalnem pomenu. Homeopatija je samostojen, celosten sistem zdravljenja, ki je jasno definiran, ima jasno strukturo in jasna pravila. Temelji na v praksi potrjenem načelu zdravljenja podobnega s podobnim in na preizkusih zdravil na zdravih prostovoljcih. V literaturi je opisanih nešteto primerov uspešnega zdravljenja s homeopatijo.
 
Homeopatijo je razvil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann, da bi jo pri zdravljenju uporabljali zdravniki, torej medicinsko kvalificirani ljudje in ne laiki oziroma zdravilci. V bistvu je izpeljal radikalno korekcijo takratnega načina zdravljenja, katerega naslednica je današnja šolska medicina, seveda s prilagoditvami času in novim spoznanjem. To je eden glavnih razlogov za sovražen odnos do homeopatije, ki se vleče že od njenih začetkov. Šolska medicina skuša homeopatijo marginalizirati, če ne gre drugače, tudi z izkrivljanjem resnice. To je tudi glavni razlog, da se je pri nas znašla med zdravilstvom. Naša zakonodaja določa, da lahko homeopatijo izvajajo samo tisti, ki so končali medicinsko fakulteto (torej zdravniki), po drugi strani pa je zdravnikom z licenco prepovedana. Seveda je le malo zdravnikov, ki so pripravljeni vložiti še nadaljnjih štiri ali pet let študija, da se bodo naučili homeopatije, ob tem pa se bodo še odpovedali zdravniški licenci.
 
Zaradi tega prihaja do čudne situacije tudi v lekarnah. Homeopatska zdravila so namreč po zakonu zdravila za uporabo v humani medicini, ki jih lahko predpisujejo le zdravniki, izdajajo pa magistri farmacije v lekarnah. Vendar zdravniki teh zdravil ne smejo predpisovati, zdravilci pa seveda ne morejo predpisati zdravila na recept. Tako za homeopatska zdravila pravzaprav ni predpisovalca. Uradno so na voljo samo za »samozdravljenje«, kar je spet nesmisel, saj brez poznavanja homeopatije ne moremo vedeti, katero zdravilo potrebujemo. Zato nam ga na hitro "predpišejo" kar farmacevti v lekarnah, kar pa je vprašljivo, saj s tem prestopajo meje svojih pristojnosti. Poleg tega je njihovo poznavanje homeopatije zelo omejeno, temu primerni pa so tudi rezultati zdravljenja.