HOMEOPATIJA V SLOVENIJI

  

A. Homeopatija je v Sloveniji zdravstvena dejavnost

 

  • homeopatija je kot dejavnost v skladu s Standardno klasifikacijo dejavnosti 2008 (SKD 2008) uvrščena v oddelek zdravstvo (Q86) oziroma podrazred alternativne oblike zdravljenja (Q86.901), torej zdravstvena dejavnost;

 

 

 

 

   

 

  • magister farmacije je v skladu s Seznamom poklicev v zdravstveni dejavnosti uvrščen med zdravstvene delavce in lahko svetuje pri izdaji homeopatskih zdravil. Zdravnik, ki je tudi zdravstveni delavec, pa ne sme zdraviti, svetovati ali predpisovati homeopatskih zdravil!

 

B. Homeopatija pa je le v Sloveniji hkrati tudi zdravilska dejavnost

 

  • homeopatijo pa Zakon o zdravilstvu uvršča tudi v zdravilsko dejavnost oziroma je v 4. členu navedena kot zdravilski sistem;

 

  • v prvem odstavku 6. člena Zakona o zdravilstvu je določeno, da zdravilsko dejavnost izvajajo zdravilci. V drugem odstavku 6. člena pa, »ne glede na prejšnji odstavek, lahko homeopatijo, kiropraktiko in osteopatijo izvajajo le osebe, ki imajo diplomo medicinske fakultete, pridobljena znanja iz homeopatije, kiropraktike ali osteopatije, in veljavno licenco, pridobljeno skladno s tem zakonom«;

 

  • oseba, ki ima diplomo medicinske fakultete, je diplomant medicinske fakultete, ki je pridobil strokovni naslov »doktor medicine«, okrajšava dr. med. in poklicni naziv zdravnik;

 

  • Slovenija je edina država članica Evropske unije, ki diskriminira zdravnika le zato, ker ima dodatna znanja iz homeopatije, ga degradira v »zdravilca« (čeprav je zdravilec po definiciji oseba, ki nima formalne medicinske izobrazbe) in ga izloči iz medicine oz. zdravstvene dejavnosti;

 

  • zdravniku, ki je temeljni nosilec homeopatije, edini usposobljen za (homeopatsko) zdravljenje ljudi in predpisovanje (homeopatskih) zdravil za uporabo v humani medicini, pa v skladu z Zakonom o zdravniški službi grozi odvzem ali neizdaja licence.

 

C. Neskladja v zakonodaji

 

  • Nekateri zakoni in podzakonski predpisi uvrščajo homeopatijo v zdravstveno dejavnost: (a) homeopatija je kot dejavnost v skladu s SKD 2008 uvrščena v zdravstveno dejavnost, (b) poklic zdravnik homeopat je v skladu s SKP-08 uvrščen v podskupino »zdravstveni strokovnjaki« in (c) homeopatska zdravila so v skladu z Zakonom o zdravilih uvrščena med zdravila za uporabo v humani medicini, ki jih lahko izdaja oz. prodaja le lekarniški farmacevt v lekarni. Po drugi strani pa zakonodaja uvršča homeopatijo tudi v zdravilsko dejavnost - zdravnik, ki je edini strokovno usposobljen za homeopatsko zdravljenje in edini pooblaščen za predpisovanje homeopatskih zdravil za uporabo v humani medicini, je degradiran v »zdravilca«, zakonsko pa mu grozi še odvzem oz. neizdaja zdravniške licence.

 

  • Torej, priprava magistralnih homeopatskih zdravil, izdaja homeopatskih zdravil in svetovanje (za samozdravljenje) ob izdaji oz. prodaji homeopatskega zdravila v lekarni, ki je v pristojnosti lekarniškega farmacevta, so del zdravstvene dejavnosti; homeopatsko zdravljenje, ki ga izvaja zdravnik, pa je del zdravilske dejavnosti.

 

  • Zdravnik, ki je temeljni nosilec zdravljenja, edini pooblaščen za predpisovanje zdravil za uporabo v humani medicini in edini strokovno usposobljen za zdravljenje ljudi, homeopatskih zdravil ne sme predpisovati, ker v skladu z Zakonom o zdravniški službi ne sme zdraviti s homeopatijo. 

 

  • V Zakonu o zdravniški službi se nedopustno omejuje terapevtska svoboda zdravnika pri uporabi različnih metod zdravljenja, v povezavi z zagotavljanjem varne zdravstvene oskrbe, ki mora temeljiti na spoštovanju med zdravnikom in pacientom, katere temelj je tudi dobra informiranost pacienta o drugih možnostih zdravljenja. Z zakonskim omejevanjem zdravnikov pri uporabi drugačnih metod zdravljenja in s tem pri izpolnjevanju njihovega dela obveznosti do pacienta se v Sloveniji zanika mednarodno priznan pluralizem metod v medicini. Zakonske omejitve terapevtske svobode zdravnikov v Sloveniji so zato tudi v nasprotju z Zakonom o pacientovih pravicah, ki določa pacientovo pravico do varne zdravstvene oskrbe. S tem pa so te omejitve hkrati tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki v prvem odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. 

 

 

 

  • Homeopatska zdravila so v skladu z Zakonom o zdravilih zdravila, ki se uporabljajo v humani medicini. Kako je lahko zdravnik kot temeljni odgovorni nosilec in izvajalec homeopatskega zdravljenja umeščen v zdravilsko dejavnost in ne v zdravstveno dejavnost?

 

  • V Sloveniji trenutno samo zavarovalnica Adriatic Slovenica nudi paket »Specialisti in zdravila«, v katerem povrne stroške zdravil, ki jih zdravnik predpiše na beli recept. Ker so vsa homeopatska zdravila registrirana pri JAZMP in vodena v Centralni bazi zdravil, bi lahko pacienti, ki imajo ta paket zavarovanja, dobili povrnjene stroške homeopatskih zdravil. Ker pa je zdravniku z licenco zakonsko onemogočeno predpisovanje homeopatskih zdravil in ne more predpisati homeopatskega zdravila na recept, stroški zdravil pacientom ne morejo biti povrnjeni.

 

  • Merkur zavarovalnica nudi paket Merkur zdravje – ambulanta, v katerem krije stroške homeopatskega zdravljenja, vendar le v Avstriji. V Avstriji lahko le zdravniki z licenco zdravijo s homeopatijo, saj je homeopatija zdravstvena dejavnost, del uradne medicine. Če bi lahko zdravniki z licenco tudi pri nas zdravili s homeopatijo, bi zavarovalnica Merkur krila stroške zdravljenja pri slovenskih zdravnikih homeopatih.

 

  • Magister farmacije kot zdravstveni delavec v lekarni bolniku lahko svetuje pri izbiri homeopatskega zdravila za samozdravljenje in pri tem ne nosi nobene odgovornosti, zdravnik pa pri izbiri homeopatskega zdravila za zdravljenje ne sme svetovati, ker ne sme zdraviti s homeopatijo. Zdravi lahko samo v skladu z Zakonom o zdravilstvu, ki ga degradira v »zdravilca«, v skladu z Zakonom o zdravniški službi (ZZdrS-E) pa mu grozi še odvzem ali neizdaja dovoljenja za delo (licence).

 

  • Vendar je zaradi sprejetja določb ZZdrS-E junija 2008, ki določajo, da »se zdravniku ne podeli licence oziroma se mu jo odvzame za čas opravljanja zdravilske dejavnosti«, Zakon o zdravniški službi v neskladju z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, saj so v skladu s 58. in 59. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti zdravstvenim delavcem dovoljene preverjene in strokovno neoporečne dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi, minister za zdravje pa od leta 1992 še ni sprejel ustreznih podzakonskih predpisov, ki bi to uredili. Komisija za medicinsko etiko pa je v svojem Stališču o zdravilstvu iz leta 1998 »dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije« namerno preimenovala v »zdravilstvo«.

 

  • Le zdravniki z licenco lahko zdravijo z akupunkturo, ki je del tradicionalne kitajske medicine, zdravstveni delavci pa izvajajo tudi medicinsko hipnozo. Vendar izvajanje obeh oblik zdravljenja ni pravno urejeno.

 

 

D. Odprava neskladij v zakonodaji

 

  • Homeopatska zdravila so bila v slovenski zakonodaji prvič določena kot zdravila za uporabo v humani medicini šele 30. novembra 1999, ko je Državni zbor sprejel Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih. Pokojni akademik prof. dr. Jože Trontelj je oktobra 1999 dejal: »Vključitev homeopatskih zdravil v zakon bi pomenila de facto priznanje, da ima homeopatija enak strokovni in pravni status kot akademska medicina.« Homeopatska zdravila so novembra 1999 vključili v zakon, napoved akademika prof. dr. Trontlja pa se do današnjih dni še ni uresničila.

 

 

  • V sedemnajstem rednem letnem poročilu (maj 2012) je Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik poudarila, da »Sloveniji tudi ne more biti v ponos, da onemogoča zdravnike, ki se želijo poleg svojega rednega dela ukvarjati s homeopatijo. Še vedno ostaja nejasno, kdo in kdaj bo postavil jasne ločnice med komplementarno medicino, ki jo izvajajo zdravniki, in drugimi zdravilskimi metodami, ki jih izvajajo zdravilci brez medicinske izobrazbe. Če ministrstvo že noče ustreči zdravnikom homeopatom, bi lahko z odločnejšim posegom na to področje pomagalo vsaj bolnikom, ki iščejo pomoč pri izvajalcih komplementarnih oblik zdravljenja.«

 

  • V devetnajstem rednem letnem poročilu (junij 2014) je Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer glede ureditve homeopatije za zdravnike ugotovila: »Največja ovira vzpostavitvi mreže izvajalcev dopolnilnih metod zdravljenja, ki so že priznane v tujini, je v primerjavi s tujimi ureditvami nerazumna zahteva Zakona o zdravniški službi, da zdravniki ne smejo opravljati homeopatske dejavnosti, saj drugače izgubijo licenco za delo. Pacienti, ki bi želeli izbrati homeopatsko zdravljenje, ne morejo dobiti niti recepta za homeopatska zdravila, čeprav zakonskih ovir za njihovo izdajo ni.«

 

  • Na 73. redni seji Skupščine Zdravniške zbornice Slovenije je bil 17. decembra 2014 sprejet sklep: »Zdravniška zbornica Slovenije predlaga Ministrstvu za zdravje, da se predpisi spremenijo tako, da se zdravniku, ki se ukvarja s homeopatsko dejavnostjo, samo zaradi tega licenca ne odvzame.« Delegati Skupščine ZZS so na seji s 40 glasovi za in 18 proti izglasovali sklep, da se zaradi ukvarjanja s homeopatijo zdravnika ne sankcionira z odvzemom licence. Varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer je na 73. redni seji skupščine ZZS prisotne pozvala, da naj ne odkrivajo tople vode, saj je to področje za zdravnike v Evropi že urejeno. Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Nina Pirnat je na skupščini ZZS zagotovila, da bo ministrstvo polno sledilo odločitvi zdravništva. (op.: Skupščina Zdravniške zbornice Slovenije je najvišji organ zdravniške zbornice z 90 neposredno izvoljenimi poslanci, ki regijsko pokrivajo zdravništvo po Sloveniji. Gre za odločevalsko telo in kot tako predstavlja vse slovenske zdravnike in zobozdravnike, zaposlene v javnih zavodih in zasebnike.)

 

 

  • V dvajsetem rednem letnem poročilu (junij 2015) je Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer glede ureditve homeopatije za zdravnike ugotovila: »Omeniti je treba sklep Zdravniške zbornice Slovenije, ki ne vidi več ovir, da bi zdravniki lahko opravljali tudi homeopatsko dejavnost, ne da bi jim grozila izguba licence, izdane na podlagi Zakona o zdravniški službi. To je šele prvi korak k ureditvi homeopatije na način, ki bo primerljiv z drugimi evropskimi državami, saj mora MZ pripraviti predlog sprememb omenjenega zakona in šele po uveljavitvi njegovih sprememb bodo lahko zdravniki homeopatsko dejavnost opravljali brez strahu pred nesorazmernimi posledicami izgube licence

 

  • Ministrica za zdravje je avgusta 2015 imenovala delovno skupino za pripravo novele zakona o zdravilstvu in marca 2017 je izdala nov sklep, da se ta delovna skupina imenuje "Delovna skupina za pripravo Zakona o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije". Predsednica delovne skupine je Tina Jamšek, člani pa so so predstavniki Zdravstvenega inšpektorata Republike SlovenijeZdravniške zbornice SlovenijeSlovenskega zdravniškega društva, Slovenskega homeopatskega društva in pravnica prof. dr. Nataša Samec Berghaus. Delovna skupina je pripravila izhodišča za Zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki so bila od 27. novembra do 29. decembra 2017 v javni razpravi.

 

 

 

  • Na 85. redni seji Skupščine Zdravniške zbornice Slovenije je bil 6. oktobra 2016 sprejet tudi nov Kodeks zdravniške etike, ki v 6. členu določa: »Dopolnilni postopki so dopustni le ob izvajanju preverjenih načinov diagnostike in zdravljenja ter pri polni obveščenosti bolnika. Alternativni postopki kot nadomestek preverjenih načinov diagnostike ali zdravljenja zdravniku niso dovoljeni.«

 

 

  • Ko bo zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije sprejet, se bo uredilo to, kar bi moralo biti urejeno v Sloveniji že leta 1992 (Zakon o zdravstveni dejavnosti, 58. in 59. člen), in sicer, da lahko zdravniki izvajajo tudi dopolnilne, tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije.

 

S sprejetjem zakona o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije se bodo za zdravnike po 26 letih končno odpravila vsa neskladja v zakonodaji.

 

  • Določbe Zakona o zdravniški službi (drugi odstavek 34., četrti odstavek 37. in 5. točka 81. člena), ki določajo, da se zdravniku licenca ne podeli oziroma se mu odvzame, če opravlja »zdravilsko« dejavnost, so v neskladju z naslednjimi členi Ustave Republike Slovenije: ustavno načelo svobode dela (49. člen), pravice do zdravstvenega varstva (51. člen) in enakosti pred zakonom (14. člen).

 

  • Zakonska omejitev z odvzemom ali nepodelitvijo licence omejuje pravico do dela v nasprotju s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS Poleg tega pa je takšna prepoved tudi nerazumna in samovoljna, s tem pa se krši načelo iz 2. člena Ustave RSnačelo pravne države. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da zaposlitev zagotavlja posamezniku pridobivanje sredstev za preživljanje sebe in družine, kar omogoča uresničevanje tudi drugih človekovih pravic (do osebnega dostojanstva in varnosti – 34. člen, zasebne lastnine – 33. člen, socialne varnosti – 50. člen, svobodne gospodarske pobude – 74. člen). Vse te pravice so lahko kršene, če zdravnik ne pridobi ali izgubi licenco zgolj zato, ker poleg metod konvencionalne/šolske medicine uporablja tudi dopolnilne, tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije.

 

  • S tem ko je zakonodajalec onemogočil zdravnikom, ki uporabljajo dopolnilno, tradicionalno ali alternativno obliko diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, opravljanje zdravniške dejavnosti po metodi, ki je za posameznega pacienta najustreznejša, je posegel tudi v pravico pacienta do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe ter v njegovo pravico, da sam izbere zanj najbolj ustrezen način zdravljenja.

 

  • Ukrep zakonodajalca, ki zdravnikom omejuje pravico do svobode dela, s tem, ko jim onemogoča izbiro metode zdravljenja, je v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ker za takšno razlikovanje med zdravniki, ki zdravijo samo z metodo šolske medicine, in zdravniki, ki zdravijo z obema metodama, ni razumnega razloga, oziroma je ta vsaj nesorazmeren. Zdravnike z licenco, ki želijo izvajati tudi dopolnilno, tradicionalno ali alternativno obliko diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, diskriminira v razmerju do drugih zdravnikov.

 

  • Načela, na katerih bo temeljil novi zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, so: zagotovitev primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe pacientov s pravočasnim dostopom do ustreznih metod zdravljenja, ki se lahko zagotavljajo zgolj v rokah zdravnikov kot kompetentnih izvajalcev.
Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih