NAPADI NA HOMEOPATIJO

 
Homeopatijo so skušali na različne načine onemogočiti že v času njenega nastanka. Hahnemanna so na eni strani napadali apotekarji, ker je sam pripravljal homeopatska zdravila, na drugi pa zdravniki in medicinske avtoritete, ki njegovega učenja niso razumeli oziroma se vanj niti niso poglobili, ker so slepo verjeli v takratno uradno medicino ali pa so se zaradi homeopatije počutili tako ali drugače ogrožene. Hahnemann je o tem povedal:
 
»Čeprav je homeopatija nedvomno metoda, ki zdravi bolj zanesljivo kot običajni sistem zdravljenja, je ne tolerirajo. Prvič, ker bi imeli apotekarji zaradi homeopatije veliko škodo. Drugič, ker bi veliko zdravnikov, ki so bili vzgojeni po starem sistemu, zasenčil uspešnejši homeopatski način zdravljenja.

 
Ti dve skupini strokovnjakov, ki jih ogroža homeopatija, apotekarji in zdravniki, ki prakticirajo in učijo stari sistem medicine, zato naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi imela javnost predsodek pred to vrsto zdravljenja. Homeopatijo skušajo osmešiti, jo oklevetati in na vse načine javno žalijo tiste, ki jo prakticirajo.« (Samuel Hahnemann, Lesser Writings)
 
Homeopatija je bila v avstrijskem cesarstvu, kamor je tedaj spadalo tudi področje današnje Slovenije, prepovedana od leta 1817 do 1837. Policija je celo vdirala v hiše in iskala homeopatska zdravila. Zato v arhivih knjižnic še danes najdemo škatle s homeopatskimi zdravili, ki so videti kot knjige. Na ta način so namreč zdravila skrili. Prepoved so umaknili po epidemiji kolere, ko je postalo očitno, da je homeopatija veliko bolj učinkovita kot takratna uradna medicina. Veliko zdravnikov, ki so se ukvarjali s homeopatskim zdravljenjem, je imelo težave z medicinskimi avtoritetami in oblastmi. Jemali so jim dovoljenja za delo, jih sodno preganjali ali kako drugače onemogočali. Iz tistega časa so znana tudi nasprotja med zdravniki homeopati in medicinskimi avtoritetami v našem prostoru (glej Zgodovina homeopatije na Slovenskem).
 
Nasprotja med zdravniki, ki so zagovarjali homeopatijo in zagovorniki takratne uradne medicine so bila v času avstrijskega cesarstva tako huda, da je avstrijski cesar želel temu narediti konec in je zaukazal, naj se učinkovitost homeopatije preveri v njegovi vojaški bolnišnici na Dunaju. Za vodjo preizkusa je določil vojaškega zdravnika Matthiasa Marenzellerja (rojen je bil 15. februarja 1765 na Ptuju, umrl pa je 6. januarja 1854 na Dunaju), za katerega se je vedelo, da pozna homeopatijo. Preizkus so nadzirali profesorji iz vojaške bolnišnice (torej alopatski zdravniki), ki naj bi na koncu preizkusa podali uradno poročilo. Kot vedno se je zadeva sfižila v trenutku, ko je postalo jasno, da rezultat za homeopatijo ne bo neugoden. Da bi prikrili pravi razlog predčasne prekinitve preizkusa, so izkoristili smrt enega od bolnikov, ki je umrl na homeopatskem oddelku. Uradno so preizkus prekinili, »ker se z življenji ljudi ni za igrati«. Med preizkusom so bolnike strašili pred homeopatijo in jih ščuvali, naj se uprejo homeopatskemu zdravljenju. Uradno poročilo ni bilo nikoli objavljeno, podrobnosti preizkusa pa so vseeno prišle v javnost, ker si je eden od zdravnikov, ki je preizkus spremljal, skrivaj delal lastne zapiske. Ta jih je poslal Hahnemannu, Hahnemann pa Ernstu Stapfu, uredniku revije Archiv für die homöopatische Heilkunst, ki je to poročilo objavil.
 
Marenzellerju objave rezultatov niso dovolili. Njegovo verzijo zapiskov, ki se je z že objavljeno skoraj ujemala, je po njegovi smrti objavil njegov sin Adolf. Kasneje se je izvedelo, da je eden od profesorjev podal negativno mnenje, eden pozitivno (ta je postal vnet zagovornik homeopatije), ostali pa so bili neodločeni, ker so menili, da je bilo za objektivno oceno število zdravljenih bolnikov premajhno. (za podrobnosti glej Preizkus homeopatije v vojaški bolnišnici na Dunaju)
 
V Ameriki, kjer se je homeopatija zelo razširila po zaslugi nemških emigrantov, so v 19. stoletju zrasle številne homeopatske bolnišnice in šole. Kasneje so oboje načrtno uničili. Homeopatske bolnišnice so postopoma spremenili v alopatske, onemogočili pa so tudi homeopatske medicinske fakultete. Največ zaslug za to ima Ameriško zdravniško združenje (American Medical Association, skrajšano AMA). Uradno je bilo rečeno, da s tem preprečujejo sektaštvo. Da so bile to nekoč homeopatske bolnišnice, pričajo samo še njihova imena, ki so jih dobile po znanih zdravnikih homeopatih (čeprav danes le redko kdo ve, da so bili homeopati). Redko kdo tudi ve, da so na homeopatskih medicinskih fakultetah v Ameriki medicino študirale prve ženske. Študij medicine je bil namreč do tedaj rezerviran samo za moške. Te fakultete so veljale za zelo kvalitetne. Uničili so jih tako, da niso priznali njihovega kurikuluma. Glede učnega programa so postavili takšne zahteve, da homeopatije skoraj ni bilo mogoče več poučevati. Denar, ki se je zbiral v skladih, namenjenih podpori homeopatije, je končal v rokah alopatov. Harris L. Coulter v svojem delu Divided Legacy (Science and Ethics in American Medicine 1800–1914 – the battle between homeopaths and AMA) vol. III omenja poskuse Ameriškega zdravniškega združenja (AMA), da homeopate odstrani iz zdravniškega poklica in kriminalizira njihovo delo.
 
Sodobni nasprotniki homeopatije nastopajo s podobnimi argumenti kot nekoč, nekaj pa je tudi novih. Danes homeopatiji očitajo, da ni znanstvena, da študije, ki govorijo v njen prid, niso kvalitetne, da bi morali učinkovitost homeopatskih zdravil dokazati na enak način, kot to velja za klasična zdravila (čeprav iz osnovnih načel homeopatije izhaja, da to ni mogoče), da gre pri homeopatskih zdravilih samo za placebo učinek in učinek dolgega pogovora z bolnikom, da zdravila, ki ne vsebujejo učinkovine v materialni obliki, ne morejo delovati, da so homeopati šarlatani, ki izkoriščajo nevednost in stisko ljudi itd.
 
Raziskovalni novinar Martin J. Walker v svoji knjigi Dirty Medicine med drugim piše, kako je pojav naravne medicine med letoma 1960 in 1990 zahteval organiziran odgovor tako s strani farmacevtske industrije kot s strani alopatske medicine. Napad je konec 20. in na začetku 21. stoletja organiziral Odbor za znanstveno raziskovanje paranormalnega (Committee for Scientific Investigation of Claims of the Paranormal [CSICOP]) s sedežem v Združenih državah, skupaj s PR družbami. Ta odbor in različni nacionalni sveti proti mazaštvu naj bi zagotavljali jedro strukture in ideologije za te aktivnosti. Sam napad so pod vodstvom CSICOP organizirali »preganjalci mazaštva« in skupine korporacijam naklonjenih skeptikov, piše Walker.
 
Avgusta 2005 je bil v ugledni medicinski reviji The Lancet objavljen uvodnik »Konec homeopatije« in članek (avtorji Aijing Shang in sodelavci) z rezultati metaanalize, ki naj bi dokazovala, da je učinek homeopatskih zdravil enak učinku placeba. Uvodnik in rezultate študije so povzeli mediji po celem svetu, to pa je potem služilo kot osnova za napade na homeopatijo s strani njenih nasprotnikov, tudi tistih v Sloveniji. Kasneje se je izkazalo, da študija ne zadosti osnovnim znanstvenim merilom in da je prirejena, vendar so to mediji prezrli. Na ta način so pod krinko znanosti diskreditirali homeopatijo. (več o tem glej: Napad na homeopatijo v reviji The Lancet)
 
Nič bolje se homeopatiji ne godi v Sloveniji. Ob osamosvojitvi naše države je obstajalo upanje, da se bo položaj homeopatije uredil in jo bodo zdravniki lahko izvajali. Izkazalo pa se je, da je bilo to upanje prazno. Zdravniška zbornica je zdravnikom najprej vsiljevala podpisovanje izjave, da se ne bodo ukvarjali z mazaštvom (sem so seveda vključili tudi homeopatijo), kasneje, ko je bil oktobra 2007 sprejet Zakon o zdravilstvu in bi zdravniki homeopatijo načeloma lahko izvajali (za njeno izvajanje se zahteva diploma medicinske fakultete), pa so v Zakon o zdravniški službi junija 2008 vključili določbe, po katerih se zdravniku odvzame zdravniška licenca, če želi zdraviti s homeopatijo. To pomeni, da izgubi dovoljenje za delo kot zdravnik. Tako so homeopatiji spet zaprli pot med zdravnike in jo, kot že tolikokrat, onemogočili.