HOMEOPATSKA ZDRAVILA SPET NA POLICAH LEKARN?

Novinarka Katerina Ferkov je v prispevku Homeopatska zdravila spet na policah lekarn? povzela predavanje dr. Nene Židov »Homeopatija v Ljubljani v 19. stoletju«, ki je bilo 24. februarja 2010 v Mestnem muzeja Ljubljana in je bilo del spremljajočega programa ob razstavi o znamenitem ljubljanskem lekarnarju Leu Bahovcu.
 
Dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja je pri svojem raziskovanju v časopisih iz 19. stoletja odkrila številne članke in oglase za homeopatska zdravila. Kakor je duhovito komentirala, so se tudi takrat novosti hitro širile, čeprav ni bilo interneta.
 
Kajti že leta 1822 se je v takratnem najvplivnejšem časopisu Laibacher Zeitung pojavila prva novica o inovatorju in zdravniku dr. Samuelu Hahnemannu, ki je zapisal principe delovanja homeopatije. Nemški zdravnik Hahnemann je namreč s poskusi na sebi s takrat že močno uveljavljenim antimalarikom kininom ugotovil, da je zdravilo, ko ga je zaužil za dve noževi konici, ne da bi imel malarijo, povzročilo simptome malarije. Tako je prišel do principa simila similibus curentur (podobno se zdravi s podobnim), kar je bilo v nasprotju s tedaj uveljavljeno alopatsko medicino, temelječo na principu contraria contrariis curantur (zdravljenje z nasprotnim).
 
Vendar Hahnemann ni zaslužen samo za nastanek homeopatije, kar mu priznavajo tudi tisti, ki niso navdušeni nad takšnim načinom zdravljenja. Gre za njegovo zavzemanje za humano zdravljenje in odnos do duševnih bolnikov, za kar se je trudil že daljnega leta 1792, prav tako je nasprotoval nekritičnemu puščanju krvi, ki je bilo v tistem času legitimen ukrep pri številnih boleznih.
 
Hahnemann je v svojem tekstu, prvič objavljenem leta 1796, priznaval, da ideja o zdravljenju podobnega s podobnim ni njegova, najdemo jo že pri Hipokratu, v vedskih (indijskih) spisih 4000 let pr. n. št. in v tekstih kitajske tradicionalne medicine.
 
Čeprav je bilo leta 1832 ustanovljeno homeopatsko društvo in je nemško plemstvo z veseljem najemalo homeopate za osebne zdravnike, je bila v Avstriji homeopatija od leta 1819 do 1837 uradno prepovedana. Pod dunajsko vladavino pa je bila tudi tedanja Kranjska in z njo Ljubljana. Po podatkih dr. Židove je kljub prepovedi homeopatija imela stranke med tedanjim prebivalstvom, uporabniki so bili vsi sloji, meščani, plemstvo in pozneje tudi podeželje. K njeni ohranitvi in uveljavitvi je pripomogla epidemija kolere, kajti tisti, ki so dobivali homeopatska zdravila, so precej manj umirali.
 
Kakor je pojasnila dr. Židova, so imeli ljubljanski lekarnarji v 19. stoletju poleg alopatske ponudbe tudi homeopatsko izbiro zdravil. Morda je presenetljivo, da so bili nosilci te dejavnosti na Kranjskem duhovniki, med njimi sta vidnejše mesto zasedala Blaž Potočnik (1799-1872) in zdravnik Matevž Gradišek (1776-1837) iz reda usmiljenih bratov. Oba sta homeopatijo uporabljala navkljub nevšečnostim, ki sta jih imela s tedanjimi medicinskimi in cerkvenimi oblastmi. Potrditev o razširjenosti te vrste medicine najdemo tudi v poeziji dr. Franceta Prešerna, in sicer v pesmih Pred pevcu, pol homeopatu, Metelčici in Od železne ceste.
 

Vir:
Nedelo, 7. marec 2010, Katerina Ferkov: Homeopatska zdravila spet na policah lekarn?