ZAKON O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI IZ LETA 1992 VKLJUČUJE KOMPLEMENTARNO MEDICINO

Mag. Viktor Planinšec v prispevku ugotavlja, da je nasprotje tipično za današnji čas razpravljanja o zdravilstvu predvsem pri nas, pa tudi v tujini, saj Evropski parlament že deset let razpravlja o osnutku predpisa o nekonvencionalnih tehnikah zdravljenja. Poročilo z 48. seje skupščine ZZS navaja predlog poslanke, da se "omogoči zdravnikom homeopatom delovanje pod nadzorom Zdravniške zbornice Slovenije, saj bi morali bolnikom olajšati življenje, kolikor se ga da", za kar je predlagala izvedbo ankete med zdravniki.
 
Na seji IO ZZS z dne 15. 12. 2005 je bil sprejet sklep, da se "v 4. členu Pravilnika o zdravniških licencah črta obveza podpisati izjavo, da se (zdravnik) ne bo ukvarjal z zdravilstvom in mazaštvom ter doda klavzula o spoštovanju Kodeksa medicinske deontologije".
 
Navedeno določilo 9. (ne 4.) člena pravilnika ni sporno, v kolikor se nanaša na mazaštvo, saj to predstavlja škodljivo zdravilarstvo; v kolikor se nanaša na zdravilstvo, pa je sporno in mu nasprotujejo tudi nekateri zdravniki - in to upravičeno. Namreč, ne drži trditev, da zdravilstvo pri nas zakonsko sploh ni urejeno, na kar se sklicujejo nekateri neuradni in uradni krogi. Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/1992– 80/2004), spregledan ali zamolčan, določa v 58. členu:

"Zdravstveni delavci smejo uporabljati smo preverjene in strokovno neoporečne dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi in jih odobri ministrstvo, pristojno za zdravje s soglasjem medicinsko-etične komisije."
 
Nadalje navedeni zakon določa v 59. členu:
"Po tem zakonu so dovoljene samo tiste dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi.
Pogoje za opravljanje dejavnosti iz prejšnjega odstavka in postopek za njeno odobritev določi minister, pristojen za zdravje.
Dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka tega člena izdaja in odvzema ministrstvo, pristojno za zdravje. Izvajalec dejavnosti iz prvega odstavka tega člena mora o svojem delu voditi dokumentacijo, ki jo določi minister, pristojen za zdravje."
 
Pomembno pri tem je, da so gornje določbe vključene v VI. poglavje zakona z marginalnim naslovom "Opravljanje zdravstvene dejavnosti", se pravi, da zakon dopolnilno – komplementarno medicino (kot je v tujini uveljavljen izraz) šteje za obliko zdravstvene dejavnosti, ki pa jo lahko izvajajo po 45. členu zakona le zdravstveni delavci "v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi."
 
Kot je razvidno iz gornjih določil, bi morala minister oziroma Ministrstvo za zdravje izdati podzakonske predpise o pogojih za opravljanje komplementarne medicine, o postopku za njeno odobritev in dovoljenje za njeno opravljanje. Ti izvršilni pravilniki bi morali biti sprejeti po določilu 100. člena zakona do 7. 9. 1992, vendar "minister Gregor pa nič". Zato se komplementarna medicina pri nas zakonito ne more izvajati.
 
Toda glede na to, da je dopolnilna tradicionalna in alternativna dejavnost načelno zakonsko dovoljena, je sporno določilo posebne alineje v 9. členu Pravilnika o zdravniških licencah, da se zdravniki ne smejo ukvarjati z zdravilstvom, če želijo dobiti licenco - kar velja tudi za zdravnike iz članic Evropske unije za pridobitev naše licence - odveč že zato, ker mora biti pravilnik kot izvedbeni predpis v skladu z zakonom: če zakon načelno dovoljuje zdravilstvo, ga pravilnik načelno ne more prepovedati. Mimo
tega pa sporna zahteva kaže na nezaupanje do zdravnikov (podobno bi bila neustrezna zahteva za pravnike, da bi ob parlamentarni izvolitvi za sodnike morali podati izjavo, da ne bodo počeli kaznivih dejanj).
 
Dotaknimo se še vprašanja homeopatije, ki sta se ga lotila pisca prispevkov v Izidi. Homeopatija kot vrsta zdravilstva pri nas ni dovoljena. Toda ne glede na to je Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Ur. l. RS, št. 101/1999) vključil v svoje določbe poleg zdravil in medicinskih pripomočkov tudi homeopatske izdelke, ki da se lahko izdelajo v skladu z evropsko farmakopejo in da se lahko dajo v promet le na podlagi dovoljenja pristojnega organa. Novela citiranega zakona (Ur. l. RS, št. 47/2004) vsebuje pomembno določbo, da se določbe o homeopatskih izdelkih začnejo izvajati potem, ko minister za zdravje sprejme izvršilni predpis o homeopatskih izdelkih. Na tej podlagi je minister izdal po naši vključitvi v Evropsko unijo nov Pravilnik o homeopatskih izdelkih (Ur. l. RS, št. 90/2004, ki velja od 28. 8. 2004), ki je usklajen z Direktivo 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. 11. 2001 o zakoniku skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini… in opredeljuje izdelavo, uporabo, oglaševanje in dovoljenje za promet.
 
Po povedanem bi bilo možno sklepati, da bi se homeopatski izdelki lahko dali v promet, vendar temu ni tako. Dajanje homeopatskih izdelkov v promet predstavlja izvajanje homeopatije kot vrste komplementarne medicine, homeopatija pa, kot že navedeno, zakonsko ni dopustna. Zato Agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke očitno ne bo mogla izdati dovoljenja za promet s homeopatskimi izdelki. Začarani krog.
 
Omenimo lahko, da je v postopku za sprejem v Državnem zboru predlog novega Zakona o zdravilih, ki se usklajuje z evropskimi uredbami in direktivami o zdravilih. Zato zakon homeopatskih snovi ne imenuje več izdelek, temveč homeopatsko zdravilo (za katerega načelno veljajo določbe zakona o zdravilih sploh).
 
Ta prispevek nima prav nobenega namena vtikati se v vprašanje vsebinske dopustnosti komplementarnih metod zdravljenja, kajti to je izključno stvar strokovnih in upravnih organov s področja zdravstva. Prispevek se nanaša le na formalno pravniško ureditev, kakršna pač je, ignorirati pa je ni mogoče: "Dura lex, sed lex" (op. zakon je krut, a je zakon). V tolažbo lahko z Nemci rečemo le "Juristen sind böse Christen", da pravniki pač niso dobri kristjani. Toda po stari modrosti: "Iustitia est fundamentum regnorum"(op. pravičnost je temelj kraljestev) zaključuje svoj prispevek nekdanji vrhovni sodnik mag. Viktor Planinšec.
 
Vir:
ISIS, april 2006, Viktor Planinšec: Zakon o zdravstveni dejavnosti iz leta 1992 načelno vključuje zdravilstvo V zdravstveno dejavnost