QUO-USQUE TANDEM

Prispevek prof. dr. Mihe Debevca z naslovom Quo-usque tandem v nadaljevanju objavljamo v celoti: 
  
»V avgustovski številki Izide je objavil M. Kordaš zanimiv, diplomatsko utemeljen predlog ZZS. V njem se zavzema za to, da bi tudi zdravniki pri nas v izjemnih primerih smeli uporabljati metode komplementarne medicine, ker bi bilo to za bolnike manj pogubno, kot če to izvajajo nezdravniki.
 
Pred leti sem tudi sam pisal o problemih zdravilstva in našem odnosu do njega ter opozarjal na pomanjkljivo zaščito bolnikov: Isis 1997; 6(4): 27–9 – Homeopatija in medicina; 1997; 6(11): 30–1 – Drugačna medicina in zaščita bolnika pred njo; 1998;7(6): 60–3 – Zdravniki, zdravilstvo in komisija za medicinsko etiko; 1998; 7(10): 66–7 – Kako črn hudič je zdravilstvo; 1999; 8(10): 98 – Bolniški duhovnik v pomoč bolniku in zdravniku; 2001; 10(5): 121 – Zgodba o megaminu in raku. Počutil sem se kot petelin, ki je prezgodaj naznanil jutro. Zato sem raje s pisanjem prenehal in čakam, kdaj in kako se bo spremenil odnos slovenske medicine do vsega tistega, kar (še) ni »znanstveno utemeljeno in strokovno sprejeto«.
 
M. Kordaš v svojem Predlogu ZZS navaja, da si »ni znal predstavljati zdravnika, ki bi mogel skladno s svojo vestjo uporabljati homeopatsko zdravljenje«. Pred leti sem poslušal v Ljubljani predavanje avstrijskega zdravnika – practicusa s Koroške, ki uporablja tudi homeopatijo. Povsem odkrito je povedal, da v primeru, ko pride k njemu bolnik z znaki akutnega vnetja žrela sredi tedna, mu predpiše homeopatsko zdravilo in ga naroči čez dan ali dva na kontrolni pregled. Če pa se to isto zgodi na petek, mu za vsak primer predpiše antibiotik. Mislim, da je tako ravnanje »v skladu s svojo vestjo«, saj v praksi ni mogoče v prav vsakem primeru izvesti potrebnih preiskav za razlikovanje bakterijske okužbe od virusne in »v skladu z vestjo« uporabiti antibiotik ali pa ne.
 
Zdi se mi brezplodno čakati na »ustrezne dokaze o uspešnosti homeopatije« in ustrahovati zdravnike, ki se drznejo poskusiti tudi kaj drugega kot trenutno uči naša medicina, še zlasti, ker države okoli nas to tolerirajo, in mačke, ne glede na njihovo barvo, uspešno lovijo miši (prosto po Deng Siao Pingu). Naj navedem doživljaj iz svoje izkušnje.
 
Študij sem končal decembra 1961. Ob porodu tretjega otroka avgusta 1972 mi je po rojstvu otroka ob zadržani placenti porodničar, pokojni prim. Cindro, dejal: »Kolega, sedaj bom naredil nekaj, za kar bi vi padli pri izpitu«. Ovil si je popkovnico okoli zapestja in potegnil placento ven, kar je bilo v času mojega študija vitium artis, saj je bil takrat zapovedan kot edini »strokovno utemeljen« Credejev iztis, ker naj bi vlek popkovnice povzročil krč maternice in onemogočil ločitev placente. Kot mi je še pojasnil, so opazovali srno, ki v takem primeru zaplete popkovnico v grmovje in se z vlekom vstran reši placente. Torej: če bi bili dosledni, bi morali v zakonu natančno določiti »znanstveno utemeljeno in trenutno strokovno sprejeto«!
 
Od antike dalje veljata za zdravnike dve zahtevi, ki bi morali biti nad vsako tekočo zakonodajo: Primum nil nocere! in pa Salus aegroti medico suprema lex esto! Latinska beseda salus lahko pomeni zdravje, dobro počutje, rešitev, blaginjo. Če sem prav informiran, zdravnica, ki ji je zbornično razsodišče izreklo javni opomin, ni prekršila teh dveh zahtev. Tožilec pa jo je preganjal, ker to od njega zahteva trenutna zakonodaja. Sedanji generalni tožilec RS Zvonko Fišer je javno obžaloval vse svoje napake, tudi to, da je preganjal ljudi zaradi prižiganja sveč na »takrat nedovoljenem« mestu. Če bo sprejet Predlog ZZS M. Kordaša, prepričan sem, da se bo to prej ali slej moralo zgoditi, bo moral tudi zbornični tožilec storiti tako?!
 
»Izjem«, kot jih imenuje M. Kordaš, nikakor ni malo niti pri nas niti v državah, ki so to priznale in uredile s predpisi. Pri tem ni pomembno, ali so to storile iz oportunizma ali zaradi spoznanja, da medicina nikoli ne bo mogla izpolniti vseh pričakovanj bolnikov in njihovih svojcev in da včasih zdravilstvo pomaga tudi v primerih, ko medicina tega ne zmore, čeprav si (še) ne znamo razložiti, kako in zakaj. Ta pomoč marsikdaj nima vpliva na samo bolezen, ampak samo na lažje prenašanje različnih težav, ki jih bolezen povzroča. Vedno skupaj z bolniki navajam tudi njihove svojce, saj so po mojih izkušnjah z onkološkimi bolniki svojci mnogo bolj »zaslužni« za uporabo zdravilstva kot sami bolniki.
 
Naj navedem problem kancerofobije, s katerim se v zadnjih letih pogosteje srečujem. Za pristaše uradne medicine je zadeva najbrž enostavna: naj opravijo onkologi vse potrebne preiskave in, če so te negativne, potrebuje bolnik kvečjemu še psihiatra. Dejansko pa s tem bolniku dosti ne pomagamo: 1. ker raka marsikdaj z vsemi možnimi preiskavami ni mogoče zanesljivo »izključiti«; 2. ker imajo negativne preiskave omejen rok veljavnosti; 3. ker tudi kancerofob lahko dočaka raka; 4. ker napotitev k psihiatru takega bolnika prizadene in se največkrat temu raje odreče.
 
Za ilustracijo navajam svojo izkušnjo.
 
Pred več desetletji se je name obrnila gospa, ki je bila prepričana, da ji raste tumor v prsnem košu, ker ne more požirati in občasno izkašljuje krvavo. Ker ni bilo rentgensko ničesar sumljivega, sem predstavil dokumentacijo konziliju na Golniku in zaradi hemoptiz prosil za bronhoskopijo. Tam sem zvedel, da gospo že dobro poznajo kot kancerofoba, saj so jo zaradi njene anamneze že dvakrat bronhoskopirali. Ker je od takrat minilo že kar nekaj časa, so potem le opravili še tretjo bronhoskopijo, ki ni pokazala sprememb, sumljivih na tumor. Seveda gospe s tem nisem prepričal. Kakih deset let kasneje sem obseval njenega moža zaradi – ironija – inoperabilnega raka požiralnika z vraščanjem v sapnik. Previdno sem ga vprašal, kako je s soprogo. »Povsem v redu,« mi je povedal. Da jo je pregledal zdravnik, menda otolog, in ji zagotovil, da jo bo pozdravil. »Uspaval« da jo je z injekcijo in ko se je zbudila, ji je pokazal košček krvavega tkiva v steklenički, ki da ji ga je »potegnil« iz grla. Od takrat je povsem mirna in brez težav. Ta zdravnik je upošteval salus aegroti in ne salus medicinae.
 
Kako pomembno je »verovanje v zdravilno moč«, to kar v medicini velja kot placebo, sem se prepričal v 60. letih, ko sem štiri leta deloval kot practicus na deželi. Tridesetletna mati treh majhnih, še predšolskih otrok je zbolela za sarkomom mehkih tkiv, ki je razsejal po kosteh. Zaradi hudih bolečin je potrebovala opijate v injekcijah. Bolnica je stanovala v samotni hiši na hribu, nekaj minut hoje od ceste. Med bližanjem do bolničinega doma sva patronažna sestra in jaz, ki sva izmenoma hodila dajat injekcije, lahko slišala skozi odprto okno stokanje zaradi »bolečin«. Takrat so časopisi poročali o »čudežnem zdravilu proti raku«, ki ga je v Sarajevu sestavil in prodajal pod imenom HTS za drag denar neki zobotehnik. Bolničin mož je odpotoval v Sarajevo in nabavil HTS. Bolnica je pričela jemati HTS in bolečine so popolnoma prenehale. Čez kaka dva ali tri tedne so se bolečine povrnile – takoj potem, ko je v časopisu prebrala, da so avtorja HTS zaprli, ker je bilo njegovo »čudežno zdravilo« samo kombiniran prašek, sestavljen iz kofeina, kafre in še nekaterih podobnih sestavin. Danes sem prepričan, da je šlo bolj za skrb, kaj bo z njenimi otroki, kot za bolečine zaradi metastaz po kosteh, HTS pa je bil učinkovit samo toliko časa, dokler je verjela, da gre za zdravilo za raka.
 
Moj kritični odnos do medicine in do zdravilstva, a obenem razumevanje tistih, ki se v stiski zatekajo k različnim metodam zdravilstva, je razviden iz objav v Izidi, Oknu, Vivi, Zdravju in nekaterih dnevnih časopisih. Predlog M. Kordaša podpiram, vendar ne samo zaradi razlogov, ki jih je navedel zanj, ampak tudi zato, ker sem prepričan, da naša medicina še zdaleč ni tako učinkovita, da bi se lahko zdravniki odrekli metodam CAM (Complementary and Alternative Medicine), ki jih že desetletja raziskujejo in uporabljajo v uglednih ustanovah pri zdravljenju raka, o čemer sem tudi že poročal (Onkologija 21. stoletja. Zdrav Vestn 2000; 69: 829–31).

Quo-usque tandem (koliko časa še) bo ZZS vztrajala pri predpisu, da sme zdravnik v javnem zdravstvu uporabljati samo to, kar je »znanstveno utemeljeno in strokovno sprejeto«, ne pa tudi metod CAM, čeprav je zanje usposobljen!?«
 
Vir:
ISIS, Januar 2012, Miha Debevc: Quo-usque tandem!?