HOMEOPATIJA – ALI DELUJE IN KAKO
01.11.2003 00:00
Predsednica Slovenskega homeopatskega društva Irena Gorišek, dr. med. je v novembrski številki revije Zdravniške zbornice Slovenije ISIS objavila prispevek Homeopatija – ali deluje in kako.
V nadaljevanju objavljamo prispevek Homeopatija – ali deluje in kako predsednice Slovenskega homeopatskega društva (brez tabele in navedbe literature).
Povzetek
Homeopatija je terapevtska metoda, ki jo je pred dvesto leti utemeljil nemški zdravnik in kemik dr. Samuel Hahnemann (1755–1843).
Temeljni principi homeopatske terapevtske metode so:
- zakon podobnosti,
- uporaba zdravil, ki so izdelana po posebnem postopku redčenja in potenciranja,
- individualizacija.
Zdravilni učinki homeopatskih zdravil se določajo na osnovi:
- preskušanja zdravilnih substanc na zdravih osebah (preskus zdravila - »proving«),
- podatkov iz toksikoloških študij,
- kliničnih izkušenj.
Korenine homeopatije so empirične. Preizkusi homeopatskih zdravil na zdravih osebah so osnova homeopatije in so bili prva sistematična študija učinka zdravil v zgodovini medicine.
Homeopatija lahko svojo učinkovitost dokaže z rezultati kakovostnih raziskovalnih študij. Raziskave potekajo tako na področju predklinike (razlaga zakona podobnosti in delovanja potenciranih zdravil) kot tudi na kliničnem področju (randomizirane kontrolirane študije o učinkovitosti homeopatskih zdravil).
Zgodovinski opis
Homeopatijo je pred dvesto leti utemeljil kot metodo zdravljenja nemški zdravnik in kemik dr. Samuel Hahnemann (1755-1843). Bil je odklonilen do metod zdravljenja takratne medicine, ki so temeljili na spekulativnih teorijah in dogmah, katerih terapevtska vrednost v praksi ni bila dokazana in so se pogosto izkazale kot škodljive (to so bile razne odvajalne terapije: čiščenje črevesja, spodbujanje bruhanja, puščanje krvi, terapije z živim srebrom, ipd.). Menil je, da bi morala racionalna terapija z zdravili temeljiti na eksaktnem opazovanju in izkušnji. S svojim empirično-induktivnim načinom razmišljanja se ni mogel vklopiti v sistem medicine takratnega časa in je zato iz njega izstopil ter se pričel ukvarjati s prevajanjem strokovne literature. Leta 1790 je pri prevajanju Materie medice škotskega zdravnika Cullena naletel na razlago, da kinin zdravi malarijo zaradi svojega adstringentnega učinka in grenkega okusa. S to razlago se ni mogel zadovoljiti in se je odločil, da učinek kinina preizkusi na sebi. Pričel je jemati nizke odmerke kinina in v kratkem času začutil delovanje zdravila. Pojavili so se simptomi malarije. Ta izkušnja je bila vodilo k hipotezi, da lahko zdravilo, ki določene simptome povzroči, te tudi zdravi.
Preizkušati je začel druga zdravila oziroma različne snovi, ki jih je na osnovi podobnosti simptomov kasneje uporabljal za zdravljenje pacientov. Leta 1796 je objavil zakon podobnosti Simila similibus curentur in do konca stoletja prenesel svojo novo teorijo v prakso. Leta 1811 je pričel poučevati homeopatijo na univerzi v Leipzigu, leta 1813 je s homeopatskimi zdravili uspešno zdravil epidemijo tifusa v Leipzigu. Od 180 pacientov jih je ozdravil 178, za razliko od tedaj uradne medicine, ki je beležila 20 do 30 odstotno smrtnost. V tem času je Hahnemann izdal nekaj knjig, v katerih je opisal in razložil svojo terapevtsko metodo. Leta 1810 je izšel njegov prvi Organon racionalnega zdravljenja (grška beseda organon pomeni instrument za pridobivanje znanja), ki je kasneje popravljen izšel v šestih izdajah. Med leti 1811 in 1821 je izdal več zvezkov Materie medice z opisom zdravil in njihovih zdravilnih slik (opis simptomov). Leta 1828 pa je izdal knjigo Kronične bolezni (opis zdravljenja). V času svojega življenja je preizkusil 106 zdravilnih substanc, njihovi opisi so tako natančni, da velja Hahnemannova Materia medica, čeprav stara dvesto let, še vedno za eno najboljših klasičnih knjig na področju znanja o simptomih. Hahnemann je bil zaradi svojega nasprotovanja uradni medicini stalna tarča napadov, tako zdravnikov kot tudi farmacevtov, vendar je, prepričan v pravilnost svojih idej, prakticiral homeopatijo do svoje smrti. Umrl je v Parizu v starosti 88 let.
Principi delovanja
Homeopatija vidi zdravje kot dinamičen proces, ki skuša zagotoviti organizmu stanje optimalnega ravnovesja. Ta koncept predvideva samoregulatorne mehanizme, ki ščitijo pred neravnovesjem. Bolezen pomeni intenziven poizkus ponovnega vzpostavljanja ravnovesja, ki se je porušilo zaradi fizičnih, bioloških ali emocionalnih faktorjev. S homeopatskim zdravilom naj bi v organizmu inducirali proces reorganizacije vitalnih funkcij s stimulacijo mehanizmov samoregulacije. To lahko pomeni popolno ozdravitev v primeru funkcionalnih motenj, oziroma delno ozdravitev ali paliacijo v primeru strukturnih sprememb.
Temeljni principi homeopatije so:
1. Zakon podobnosti. Ta trdi, da snovi oziroma zdravila, ki povzročajo določene simptome ob večkratni aplikaciji na zdravih bioloških sistemih lahko iste simptome obolelih bioloških sistemov zdravijo. Zakon podobnosti je specifičen za homeopatijo in ga uradna medicina ne priznava.
2. Uporaba potenciranih zdravil. Homeopatska zdravila, nekatera so v svoji osnovi toksična, so pripravljena po posebnem postopku večkratnega redčenja in pretresanja, ki se imenuje potenciranje in izniči njihovo toksičnost. Različne stopnje redčenja in pretresanja vodijo do različnih potenc zdravil. Izhodiščna substanca, »zdravilo«, se redči (skala 1:10 oziroma 1:100, kar pomeni en del osnovne substance na 9 oziroma 99 delov topila, kot topilo se uporablja voda ali alkohol) in pri vsakem redčenju močno pretresa (potencira oziroma dinamizira). Od tako dobljene razredčine se vzame en del, ki se ga ponovno redči z devet oziroma 99 deli topila. Vsaki stopnji redčenja sledi pretresanje. Substance, ki so razredčene v razmerju 1:10, imajo poleg imena črko D in številko, ki pomeni stopnjo redčenja. Črka C pomeni redčenje v razmerju 1: 100. Pri višjih razredčenjih, C12 oziroma D24, v skladu z Avogadrovim zakonom v topilu ni mogoče dokazati niti molekule osnovne substance. Očitki uradne znanosti so usmerjeni predvsem proti pripravkom višjih razredčin, saj njihovega terapevtskega učinka ni mogoče razložiti.
3. Homeopatska metodologija – individualizacija. Ključ do uspešnega homeopatskega zdravljenja je primerjava oziroma podobnost med učinkom zdravila na zdravih osebah in med vzorcem bolezni pacienta, ki ga zdravimo – primerjava simptomov, ki se razvijejo ob preizkusu zdravila na zdravih osebah in simptomov bolnika. Zdravilo je izbrano individualno v skladu z zakonom podobnosti. Simptomi bolnika in bolezenska slika, se morajo ujemati s sliko zdravila – simptomi, ki jih zdravilo povzroči pri zdravih osebah. Simptome bolnika določimo po natančni anamnezi in morajo obsegati tako psihične in emocionalne kot tudi fizične in splošne simptome. Pomembni sta tudi klinična slika, etiologija in diagnoza, ki nam okvirno lahko pomaga napovedati uspeh zdravljenja.
Preizkusi zdravil – temelj homeopatije
Preizkus zdravila (proving) v homeopatiji pomeni raziskavo, v kateri so različne substance (v enem preizkusu le ena substanca) testirane na zdravih prostovoljcih in katere učinki se opazujejo in skrbno beležijo. Na ta način se določi slika zdravila. Da bi se izognili placebo učinku, so preizkusi pogosto izpeljani kot randonomizirane dvojno slepe študije. Protokol, po katerem naj bi potekal preizkus zdravila, se je v dvesto letih, kolikor je stara homeopatska metoda, spreminjal, ker mora biti metodologija kar se da natančna in preizkusi standardizirani.
Preizkusi zdravil so pravzaprav sistematične študije učinka zdravil. Preizkusi homeopatskih zdravil morajo biti izpeljani na ljudeh, preizkus na živalih ne bi imel zaželenega učinka, saj poteka bolezen na dveh ravneh: objektivni znaki – patološke oziroma telesne spremembe in subjektivni znaki – emocionalno stanje pacienta ter drugi občutki oziroma senzacije, ki so individualni in neodvisni od patoloških sprememb v organizmu. Ti subjektivni simptomi so v homeopatiji še posebno pomembni, saj karakterizirajo pacientovo bolezen in pomagajo izbrati zdravilo, ki se ujema (sklada) z individualno sliko bolezni.
Posamezne simptome lahko črpamo tudi iz toksikološke slike zastrupitev z določenimi snovmi, ki jih homeopatija uporablja pri zdravljenju.
Poleg tega se simptomi beležijo v poteku zdravljenja s posameznimi zdravili, to je klinično opazovanje. Pri pacientu, ki se zdravi s homeopatskim sredstvom se včasih pozdravi tudi simptom, ki v preizkusu zdravila ni bil zabeležen. Če se to večkrat ponovi, lahko najdeni simptom zabeležimo med simptome zdravila.
Znanstvene raziskave
Očitke uradne medicine, da je učinek homeopatije enak učinku placeba, lahko homeopatija ovrže le s kakovostnimi raziskovalnimi študijami.
Raziskave na področju predklinike, razlage mehanizma za aplikacijo zakona podobnosti v praksi ter razlaga možnih modelov za delovanje visokih potenc homeopatskih zdravil, so stvar kemikov, biologov in fizikov.
Možna hipoteza za razlago zakona podobnosti je model hormeze, ki predvideva, da lahko z zelo nizkim odmerkom, sicer toksične snovi, stimulativno delujemo na biološki sistem, z višjim odmerkom iste snovi pa delujemo na sistem supresivno. Definirana je z Arnold Schultzovim zakonom: »vsak dražljaj, ki pride do žive celice sproži dejavnost, ki je obratno sorazmerna z intenziteto dražljaja. Vendar pojav hormeze potrebuje jasno razlago, saj biokemični mehanizmi za njen nastanek niso pojasnjeni. Poleg tega je uporaben samo za delovanje nižjih potenc.«
Delovanje višjih potenc, to so razredčenja, višje od D24 oziroma C12, ki v skladu z Avogadrovim zakonom ne vsebujejo več nobene molekule izhodne substance, skuša razložiti hipoteza informacijske medicine, ki predvideva, da se učinki homeopatskih zdravil razumejo kot fizikalno uskladiščena informacija. Ta hipoteza pravi, da lahko pod določenimi pogoji voda (in nekatera druga polarna topila) »sprejme in uskladišči« informacijo o substancah s katerimi je prišla v stik in to informacijo prenaša senzibiliziranim biološkim sistemom.
Klinične raziskave v homeopatiji nakazujejo posebno problematiko raziskav v homeopatiji. Homeopatija je individualna metoda zdravljenja in randomizirane dvojno slepe študije za prakso nimajo večje vrednosti. Potreba po tovrstnih raziskavah nastane zaradi zahtev uradne medicine, da homeopatija dokaže svojo učinkovitost v primerjavi s placebom. Klinične študije o učinkovitosti homeopatskih zdravil so bile zajete v dveh meta analizah, Kleijnen et al. 1991 in Linde et al. 1997. Zadnja je bila objavljena v reviji Lancet. Tako v prvi kot v drugi so bile upoštevane le randomizirane slepe in dvojno slepe študije, ki so bile dovolj kakovostno izpeljane in obdelane, da so zadostile strogim kriterijem za uporabo rezultatov v meta analizah. Linde s sodelavci je v meta analizi obdelal 89 študij iz različnih področij medicine. Rezultati omenjene analize kažejo, da se kliničnih učinkov homeopatije ne da pripisati učinku placeba. Predvidevajo, da bo potrebno raziskovanje v homeopatiji še poglobiti in razširiti, predvsem bo potrebno načrtovati sistematično strategijo raziskav, ki bo zajela socialno-ekonomske vidike homeopatskega zdravljenja na večjih vzorcih prebivalstva.
Poleg zgoraj navedenih raziskav potekajo v homeopatiji tudi in vitro študije (Boyd 1954 - cepitev molekul škroba, Bastide 1983/85 - imunološke študije), študije na rastlinah (Pelikan in Unger 1965, Jones in Jenkins 1981/83 vpliv na rast pšeničnih semen) in študije na živalih, ki so številne in tudi zelo obetavne za zdravljenje večjih populacij - farmska vzreja.
Načeloma bi morale za znanstveno raziskovanje v homeopatiji veljati empirične študije preizkusov zdravil in predvsem natančno opazovanje bolnikov skozi skoraj dvesto let, kolikor časa se uporablja homeopatija kot terapevtska metoda. Znanje o terapiji, zdravilih in o uporabi le-teh v praksi, so rezultati empiričnih raziskav in ne nekakšne mistične teorije ali dogme, kar se homeopatiji tako rado očita. Brez navedenih empiričnih raziskav homeopatije ne bi bilo. Rezultati teh raziskav so podlaga za uporabo homeopatskih zdravil in temelj za uporabo homeopatije v praksi.
Vir:
ISIS, november 2003, Irena Gorišek: Homeopatija – ali deluje in kako (str. 122-124)
Povzetek
Homeopatija je terapevtska metoda, ki jo je pred dvesto leti utemeljil nemški zdravnik in kemik dr. Samuel Hahnemann (1755–1843).
Temeljni principi homeopatske terapevtske metode so:
- zakon podobnosti,
- uporaba zdravil, ki so izdelana po posebnem postopku redčenja in potenciranja,
- individualizacija.
Zdravilni učinki homeopatskih zdravil se določajo na osnovi:
- preskušanja zdravilnih substanc na zdravih osebah (preskus zdravila - »proving«),
- podatkov iz toksikoloških študij,
- kliničnih izkušenj.
Korenine homeopatije so empirične. Preizkusi homeopatskih zdravil na zdravih osebah so osnova homeopatije in so bili prva sistematična študija učinka zdravil v zgodovini medicine.
Homeopatija lahko svojo učinkovitost dokaže z rezultati kakovostnih raziskovalnih študij. Raziskave potekajo tako na področju predklinike (razlaga zakona podobnosti in delovanja potenciranih zdravil) kot tudi na kliničnem področju (randomizirane kontrolirane študije o učinkovitosti homeopatskih zdravil).
Zgodovinski opis
Homeopatijo je pred dvesto leti utemeljil kot metodo zdravljenja nemški zdravnik in kemik dr. Samuel Hahnemann (1755-1843). Bil je odklonilen do metod zdravljenja takratne medicine, ki so temeljili na spekulativnih teorijah in dogmah, katerih terapevtska vrednost v praksi ni bila dokazana in so se pogosto izkazale kot škodljive (to so bile razne odvajalne terapije: čiščenje črevesja, spodbujanje bruhanja, puščanje krvi, terapije z živim srebrom, ipd.). Menil je, da bi morala racionalna terapija z zdravili temeljiti na eksaktnem opazovanju in izkušnji. S svojim empirično-induktivnim načinom razmišljanja se ni mogel vklopiti v sistem medicine takratnega časa in je zato iz njega izstopil ter se pričel ukvarjati s prevajanjem strokovne literature. Leta 1790 je pri prevajanju Materie medice škotskega zdravnika Cullena naletel na razlago, da kinin zdravi malarijo zaradi svojega adstringentnega učinka in grenkega okusa. S to razlago se ni mogel zadovoljiti in se je odločil, da učinek kinina preizkusi na sebi. Pričel je jemati nizke odmerke kinina in v kratkem času začutil delovanje zdravila. Pojavili so se simptomi malarije. Ta izkušnja je bila vodilo k hipotezi, da lahko zdravilo, ki določene simptome povzroči, te tudi zdravi.
Preizkušati je začel druga zdravila oziroma različne snovi, ki jih je na osnovi podobnosti simptomov kasneje uporabljal za zdravljenje pacientov. Leta 1796 je objavil zakon podobnosti Simila similibus curentur in do konca stoletja prenesel svojo novo teorijo v prakso. Leta 1811 je pričel poučevati homeopatijo na univerzi v Leipzigu, leta 1813 je s homeopatskimi zdravili uspešno zdravil epidemijo tifusa v Leipzigu. Od 180 pacientov jih je ozdravil 178, za razliko od tedaj uradne medicine, ki je beležila 20 do 30 odstotno smrtnost. V tem času je Hahnemann izdal nekaj knjig, v katerih je opisal in razložil svojo terapevtsko metodo. Leta 1810 je izšel njegov prvi Organon racionalnega zdravljenja (grška beseda organon pomeni instrument za pridobivanje znanja), ki je kasneje popravljen izšel v šestih izdajah. Med leti 1811 in 1821 je izdal več zvezkov Materie medice z opisom zdravil in njihovih zdravilnih slik (opis simptomov). Leta 1828 pa je izdal knjigo Kronične bolezni (opis zdravljenja). V času svojega življenja je preizkusil 106 zdravilnih substanc, njihovi opisi so tako natančni, da velja Hahnemannova Materia medica, čeprav stara dvesto let, še vedno za eno najboljših klasičnih knjig na področju znanja o simptomih. Hahnemann je bil zaradi svojega nasprotovanja uradni medicini stalna tarča napadov, tako zdravnikov kot tudi farmacevtov, vendar je, prepričan v pravilnost svojih idej, prakticiral homeopatijo do svoje smrti. Umrl je v Parizu v starosti 88 let.
Principi delovanja
Homeopatija vidi zdravje kot dinamičen proces, ki skuša zagotoviti organizmu stanje optimalnega ravnovesja. Ta koncept predvideva samoregulatorne mehanizme, ki ščitijo pred neravnovesjem. Bolezen pomeni intenziven poizkus ponovnega vzpostavljanja ravnovesja, ki se je porušilo zaradi fizičnih, bioloških ali emocionalnih faktorjev. S homeopatskim zdravilom naj bi v organizmu inducirali proces reorganizacije vitalnih funkcij s stimulacijo mehanizmov samoregulacije. To lahko pomeni popolno ozdravitev v primeru funkcionalnih motenj, oziroma delno ozdravitev ali paliacijo v primeru strukturnih sprememb.
Temeljni principi homeopatije so:
1. Zakon podobnosti. Ta trdi, da snovi oziroma zdravila, ki povzročajo določene simptome ob večkratni aplikaciji na zdravih bioloških sistemih lahko iste simptome obolelih bioloških sistemov zdravijo. Zakon podobnosti je specifičen za homeopatijo in ga uradna medicina ne priznava.
2. Uporaba potenciranih zdravil. Homeopatska zdravila, nekatera so v svoji osnovi toksična, so pripravljena po posebnem postopku večkratnega redčenja in pretresanja, ki se imenuje potenciranje in izniči njihovo toksičnost. Različne stopnje redčenja in pretresanja vodijo do različnih potenc zdravil. Izhodiščna substanca, »zdravilo«, se redči (skala 1:10 oziroma 1:100, kar pomeni en del osnovne substance na 9 oziroma 99 delov topila, kot topilo se uporablja voda ali alkohol) in pri vsakem redčenju močno pretresa (potencira oziroma dinamizira). Od tako dobljene razredčine se vzame en del, ki se ga ponovno redči z devet oziroma 99 deli topila. Vsaki stopnji redčenja sledi pretresanje. Substance, ki so razredčene v razmerju 1:10, imajo poleg imena črko D in številko, ki pomeni stopnjo redčenja. Črka C pomeni redčenje v razmerju 1: 100. Pri višjih razredčenjih, C12 oziroma D24, v skladu z Avogadrovim zakonom v topilu ni mogoče dokazati niti molekule osnovne substance. Očitki uradne znanosti so usmerjeni predvsem proti pripravkom višjih razredčin, saj njihovega terapevtskega učinka ni mogoče razložiti.
3. Homeopatska metodologija – individualizacija. Ključ do uspešnega homeopatskega zdravljenja je primerjava oziroma podobnost med učinkom zdravila na zdravih osebah in med vzorcem bolezni pacienta, ki ga zdravimo – primerjava simptomov, ki se razvijejo ob preizkusu zdravila na zdravih osebah in simptomov bolnika. Zdravilo je izbrano individualno v skladu z zakonom podobnosti. Simptomi bolnika in bolezenska slika, se morajo ujemati s sliko zdravila – simptomi, ki jih zdravilo povzroči pri zdravih osebah. Simptome bolnika določimo po natančni anamnezi in morajo obsegati tako psihične in emocionalne kot tudi fizične in splošne simptome. Pomembni sta tudi klinična slika, etiologija in diagnoza, ki nam okvirno lahko pomaga napovedati uspeh zdravljenja.
Preizkusi zdravil – temelj homeopatije
Preizkus zdravila (proving) v homeopatiji pomeni raziskavo, v kateri so različne substance (v enem preizkusu le ena substanca) testirane na zdravih prostovoljcih in katere učinki se opazujejo in skrbno beležijo. Na ta način se določi slika zdravila. Da bi se izognili placebo učinku, so preizkusi pogosto izpeljani kot randonomizirane dvojno slepe študije. Protokol, po katerem naj bi potekal preizkus zdravila, se je v dvesto letih, kolikor je stara homeopatska metoda, spreminjal, ker mora biti metodologija kar se da natančna in preizkusi standardizirani.
Preizkusi zdravil so pravzaprav sistematične študije učinka zdravil. Preizkusi homeopatskih zdravil morajo biti izpeljani na ljudeh, preizkus na živalih ne bi imel zaželenega učinka, saj poteka bolezen na dveh ravneh: objektivni znaki – patološke oziroma telesne spremembe in subjektivni znaki – emocionalno stanje pacienta ter drugi občutki oziroma senzacije, ki so individualni in neodvisni od patoloških sprememb v organizmu. Ti subjektivni simptomi so v homeopatiji še posebno pomembni, saj karakterizirajo pacientovo bolezen in pomagajo izbrati zdravilo, ki se ujema (sklada) z individualno sliko bolezni.
Posamezne simptome lahko črpamo tudi iz toksikološke slike zastrupitev z določenimi snovmi, ki jih homeopatija uporablja pri zdravljenju.
Poleg tega se simptomi beležijo v poteku zdravljenja s posameznimi zdravili, to je klinično opazovanje. Pri pacientu, ki se zdravi s homeopatskim sredstvom se včasih pozdravi tudi simptom, ki v preizkusu zdravila ni bil zabeležen. Če se to večkrat ponovi, lahko najdeni simptom zabeležimo med simptome zdravila.
Znanstvene raziskave
Očitke uradne medicine, da je učinek homeopatije enak učinku placeba, lahko homeopatija ovrže le s kakovostnimi raziskovalnimi študijami.
Raziskave na področju predklinike, razlage mehanizma za aplikacijo zakona podobnosti v praksi ter razlaga možnih modelov za delovanje visokih potenc homeopatskih zdravil, so stvar kemikov, biologov in fizikov.
Možna hipoteza za razlago zakona podobnosti je model hormeze, ki predvideva, da lahko z zelo nizkim odmerkom, sicer toksične snovi, stimulativno delujemo na biološki sistem, z višjim odmerkom iste snovi pa delujemo na sistem supresivno. Definirana je z Arnold Schultzovim zakonom: »vsak dražljaj, ki pride do žive celice sproži dejavnost, ki je obratno sorazmerna z intenziteto dražljaja. Vendar pojav hormeze potrebuje jasno razlago, saj biokemični mehanizmi za njen nastanek niso pojasnjeni. Poleg tega je uporaben samo za delovanje nižjih potenc.«
Delovanje višjih potenc, to so razredčenja, višje od D24 oziroma C12, ki v skladu z Avogadrovim zakonom ne vsebujejo več nobene molekule izhodne substance, skuša razložiti hipoteza informacijske medicine, ki predvideva, da se učinki homeopatskih zdravil razumejo kot fizikalno uskladiščena informacija. Ta hipoteza pravi, da lahko pod določenimi pogoji voda (in nekatera druga polarna topila) »sprejme in uskladišči« informacijo o substancah s katerimi je prišla v stik in to informacijo prenaša senzibiliziranim biološkim sistemom.
Klinične raziskave v homeopatiji nakazujejo posebno problematiko raziskav v homeopatiji. Homeopatija je individualna metoda zdravljenja in randomizirane dvojno slepe študije za prakso nimajo večje vrednosti. Potreba po tovrstnih raziskavah nastane zaradi zahtev uradne medicine, da homeopatija dokaže svojo učinkovitost v primerjavi s placebom. Klinične študije o učinkovitosti homeopatskih zdravil so bile zajete v dveh meta analizah, Kleijnen et al. 1991 in Linde et al. 1997. Zadnja je bila objavljena v reviji Lancet. Tako v prvi kot v drugi so bile upoštevane le randomizirane slepe in dvojno slepe študije, ki so bile dovolj kakovostno izpeljane in obdelane, da so zadostile strogim kriterijem za uporabo rezultatov v meta analizah. Linde s sodelavci je v meta analizi obdelal 89 študij iz različnih področij medicine. Rezultati omenjene analize kažejo, da se kliničnih učinkov homeopatije ne da pripisati učinku placeba. Predvidevajo, da bo potrebno raziskovanje v homeopatiji še poglobiti in razširiti, predvsem bo potrebno načrtovati sistematično strategijo raziskav, ki bo zajela socialno-ekonomske vidike homeopatskega zdravljenja na večjih vzorcih prebivalstva.
Poleg zgoraj navedenih raziskav potekajo v homeopatiji tudi in vitro študije (Boyd 1954 - cepitev molekul škroba, Bastide 1983/85 - imunološke študije), študije na rastlinah (Pelikan in Unger 1965, Jones in Jenkins 1981/83 vpliv na rast pšeničnih semen) in študije na živalih, ki so številne in tudi zelo obetavne za zdravljenje večjih populacij - farmska vzreja.
Načeloma bi morale za znanstveno raziskovanje v homeopatiji veljati empirične študije preizkusov zdravil in predvsem natančno opazovanje bolnikov skozi skoraj dvesto let, kolikor časa se uporablja homeopatija kot terapevtska metoda. Znanje o terapiji, zdravilih in o uporabi le-teh v praksi, so rezultati empiričnih raziskav in ne nekakšne mistične teorije ali dogme, kar se homeopatiji tako rado očita. Brez navedenih empiričnih raziskav homeopatije ne bi bilo. Rezultati teh raziskav so podlaga za uporabo homeopatskih zdravil in temelj za uporabo homeopatije v praksi.
Vir:
ISIS, november 2003, Irena Gorišek: Homeopatija – ali deluje in kako (str. 122-124)