V SLOVENIJI SE VSI SPOZNAJO NA VSE

12.02.2000 00:00
Predsednica Slovenskega homeopatskega društva v Pismih bralcev v časopisu Delo ugotavlja: »Očitno je, da se v Sloveniji vsi spoznajo na vse. Tako je dr. Kaučič 5. februarja 2000 napisal prispevek, v katerem zavzame poznavalsko držo do homeopatije, češ ker sem zdravnik, vem vse o medicini. Zanima me, ali bi kot kirurg napisal podoben prispevek o dermatologiji, sodni medicini ali nevrologiji? Predvidevam, da ne. Po prebiranju njegovega prispevka predpostavljam, da nima vpogleda v dejansko stanje na področju homeopatije po svetu.«
Predsednica Slovenskega homeopatskega društva Maruška Završki-Kopp v odgovoru dr. Matjažu Kaučiču nadaljuje:
 
S homeopatijo se v večini držav ukvarjajo zdravniki. Verjetno ne zato, ker bi njihovim bolnikom »čajček pomagal bolj od vodke, v kateri plava 'spomin', kajti homeopatska zdravila so zelo učinkovita zdravila in se po moči ne morejo primerjati »S čajčki«, ki pa imajo seveda tudi svoje mesto pri ohranjanju človeškega zdravja. Omenjeno je bilo kompleksno zdravilo Oscillococcinum, ki vsebuje tri sestavine, pripravljene na homeopatski način. To zdravilo je v Franciji izjemno popularno za preventivo in zdravljenje gripe (ne »za zdravljenje prehlada in prehladu podobnih simptomov«). Ali to pomeni, da so vsi Francozi in njihovi zdravniki zmedeni? Verjetno ne! Oscillococcinum uporabljajo zaradi preprostega razloga: je zelo učinkovit.
 
Omenjena je bila priprava homeopatskih zdravil. Za potenco 16X - v Evropi se uporablja oznaka D16 – pravi, da »je treba za razredčenje ene kapljice učinkovine že toliko vode, kolikor jo gre v tisoč olimpijskih bazenov.« V preverjanje izračuna se ne bom spuščala, kajti verjamem matematiki dr. Kaučiča. Dejstvo je, da se pri pripravi homeopatskih zdravil uporablja sekventno redčenje, a bistveno v tem procesu je močno pretresanje raztopine na vsaki stopnji. Zato temu procesu priprave homeopati ne pravimo redčenje, ampak potenciranje. Zakaj potenciranje? Potenca pomeni moč in čeprav je to z vidika znanja današnje znanosti nepojmljivo, bolj ko ta proces ponavljamo ali bolj ko »redčimo« raztopino na homeopatski način (bistveno pri tem je, kot rečeno, pretresanje) večjo moč ali potenco dobiva.
 
Obstaja nekaj tez, ki poskušajo ta učinek razložiti. Ena je o »spominu vodne raztopine«, kot pravilno ugotavlja dr. Kaučič. Ta teza pravi, da pretresanje spremeni molekule v vodni raztopini v nekakšno strukturiranost (tudi v vodni raztopini naj molekule ne bi bile popolnoma brez reda in kažejo neko organiziranost v gruče (angl. clusters), v katerih so molekule organizirane podobno kot v kristalih (več v knjigi Ultra High Dilution Physiology and Physics, Endler P. C., Schulte J.. Kluwer Academic Publishers, 1994), v kateri naj bi se zato ohranila informacija izhodne snovi. Količina te informacije (moč ali potenco) se s ponavljanjem procesa razredčevanja in pretresanja še poveča. Četudi v raztopini ne ostane več niti ena molekula izhodne snovi, se njena informacija ohrani v obliki organiziranosti vodnih molekul.
 
Sliši se zares neverjetno, a izkušnje zdravnikov homeopatov potrjujejo, da imajo raztopine višjih potenc večji vpliv na organizem. To je seveda skregano s trenutnim stanjem znanja v kemiji in farmakologiji. Zdravnikov homeopatov in njihovih bolnikov to seveda ne moti preveč, razen seveda takrat, ko poskuša medicinska oblast zavreti njihovo delovanje. Mimogrede, tudi v Sloveniji, se vsako leto za tovrstno zdravljenje odloči več tisoč novih bolnikov. Glede na to, da morajo stroške zdravljenja poravnati iz svojega žepa, ne verjamem, da bi bil trend takšen, če zdravljenje ne bi bilo učinkovito. Mislim, da ne bi bilo pametno podcenjevati zdrave pameti slovenskih bolnikov. Verjamem, da svoj denar zaupajo tistim, ki so vredni njihovega zaupanja.
 
Tudi uradna medicina v Sloveniji pozna posege, ki so se po naključju pokazali kot učinkoviti, ne vedo pa, po kakšnem mehanizmu. Gre za empirične postopke, ki v praksi delujejo, a na neznan način. Najbolj znan je Bayerjev aspirin, ki se je dolga desetletja uporabljal, niso pa vedeli, kako lajša bolečine in zbija vročino. Šele mnogo kasneje so odkrili prostagladine in pojasnili mehanizem delovanja acetilsalicilne kisline (aspirina), enega najbolj ljudskih zdravil. Novejši primer se je pojavil pri zdravljenju Friedreichove ataksije, hude degenerativne bolezni živčevja, pri kateri se med drugim pojavijo hude težave s srčno mišico. V tujini so po naključju opazili, da antioksidant Q10 izboljša stanje srca, ne vedo pa, kako. Zaradi tega tudi naši nevrologi nameravajo s tem sredstvom eksperimentalno zdraviti skupino bolnikov s to boleznijo.
 
Prav zanimiv bi bil odziv strokovne javnosti, če bi se skupina zdravnikov odločila podobno predlagati za kako homeopatsko zdravilo. Rezultat takšne pobude verjetno ne bi bil težko napovedljiv in ravno na takšen obstoj dvojnih meril bi tudi želela opozoriti. Koencim Q10 je prav tako eksperimentalno zdravilo brez preverjenega delovanja, ko bi bilo na primer homeopatsko zdravilo fosfor C30 (upoštevati je treba posebnost homeopatije, ki je izrazito individualna obravnava posameznega bolnika – homeopatija ne pozna zdravil za gastritis, pozna pa zdravilo za Janeza, ki ima gastritis). Seveda, samoumevno je (ne vem po kakšnih merilih?), da je ena zahteva upravičena, druga pa neupravičena ali celo nevarna za bolnike ... Razlaga naj si vsak po svoje.
 
Homeopatija je znanstvena veda, ki je preživela 200 let v zanjo sila neprijaznem okolju. Brez izjemnih rezultatov, bi že zdavnaj zamrla, kajti na žalost je proti njej, kot je ugotovil že g. Puzin v svojem članku, zelo močan lobi farmacevtskih družb. Ta se razumljivo zavzema za čim večje dobičke, kar pa je večkrat v nasprotju z osnovnim poslanstvom zdravnika delovati v najboljše dobro bolnika (iz Hipokratove prisege, ki je »ustava« vsakega zdravnika; prispodoba za medicinsko doktrino je zakonodaja (še posebej slovenska, ki je znana po svoji spremenljivosti)).
 
Delovati za bolnikovo dobro je namreč cilj vsakega zdravnika homeopata. Ta je po osnovi izobrazbi zdravnik, prisegel je Hipokratu in ve, za katere bolezni je homeopatija učinkovita, za katere manj in za katere ne pride v poštev. Zna presoditi, katerega bolnika naj pošlje h kirurgu, katero bolnico »z bulo v trebuhu« k porodničarju ali onkologu, sam pa prevzame množico težav, ki jih v preteklosti ni samo dobro zdravil, temveč tudi ozdravil.
 
Samo nekaj besed o poslanstvu Slovenskega homeopatskega društva (SHD), ki mu predsedujem od ustanovitve leta 1992. Osnovni namen SHD je proučevanje in pospeševanje homeopatije kot znanstvene veje zdravstva, kar uresničuje s proučevanjem znanstvenih temeljev homeopatije in prizadevanjem za preprečitev zlorabe homeopatske znanosti, kar dosega z najboljšim izobraževanjem svojih članov, obveščanjem širše javnosti o bistvu in načinih homeopatskega zdravljenja, s publicistično dejavnostjo, z varovanjem ugleda homeopatije, s prizadevanjem zagotoviti ustrezno mesto homeopatije v odnosu do drugih zdravstvenih stanovskih združenj ter v sklopu zakonodaje in socialnega varstva. Člani društva so lahko le zdravniki, stomatologi, farmacevti in veterinarji, kajti homeopatija je veda, ki spada v roke strokovnjakov medicinskega področja.
 
Naš cilj je sodelovanje zdravnikov homeopatov in drugih vej medicine, kajti prepričani smo, da bi sodelovanje najbolj koristilo uporabnikom medicinskih storitev, našim bolnikom. S tem namenom sem to pismo tudi napisala. Zgledujmo se po integracijskih procesih, ki pospešeno tečejo po svetu, kajti še vedno velja rek: v slogi je moč.
 
Maruška Završki-Kopp, dr. med., predsednica Slovenskega homeopatskega društva, Dunaj
 
Vir:
DELO, 12. februar 2000, PP-29, Maruška Završki-Kopp: Strojčki za požiranje zdravil (Delo, 29. januar 2000)