POGOVOR S PREDSEDNIKOM SLOVENSKEGA HOMEOPATSKEGA DRUŠTVA
01.11.2007 00:00
Novinarka Darja Zgonc se je o homeopatiji in novem zakonu o zdravilstvu pogovarjala s predsednikom Slovenskega homeopatskega društva Živanom Krevlom. Slovensko homeopatsko društvo je sodelovalo pri nastajanju zakona o zdravilstvu, vendar ministrstvo njihovih pripomb tako rekoč ni upoštevalo. Novi zakon je slab, njegova največja pomanjkljivost pa je popolno ločevanje med šolsko in komplementarno medicino.
Pogovor novinarke Darje Zgonc s predsednikom Slovenskega homeopatskega društva je bil objavljen v novembrski številki revije Viva:
Zakon o zdravilstvu je končno sprejet. Mnenja o njem so deljena, večina pa se strinja, da je bil že skrajni čas, da se področje zdravilstva tudi pri nas zakonsko uredi. Ali novi zakon prinaša ustrezno zaščito uporabnikov zdravilskih storitev, kar je tudi njegov osnovni namen?
Slovensko homeopatsko društvo je bilo povabljeno k sodelovanju pri nastajanju zakona, a naših pripomb ministrstvo za zdravje praktično ni upoštevalo. Ministrstvo je odgovorno za zdravje državljanov, tako v preventivnem kot kurativnem smislu, in pričakovali smo, da bo pripravilo zakon, ki bo dejansko ščitil uporabnika ter skrbel za njegove interese. A žal ni tako. Zakon je po naši oceni slab, v nekaterih delih celo nesmiseln, predvsem pa ne zagotavlja varnosti za uporabnika.
Kje so največje pomanjkljivosti?
Največja pomanjkljivost je popolno ločevanje zdravstvene dejavnosti od zdravilstva. Medtem ko gredo stvari po svetu v smeri večjega sodelovanja med uradno in komplementarno medicino, pri nas utrjujemo ostro ločnico. Svetovna zdravstvena organizacija in večina evropskih držav težijo k integrativni medicini, k združevanju uradne medicine in dopolnilne ter alternativne medicine, mi pa – namesto, da bi združevali – razdružujemo. Kot da smo zastali v polpretekli zgodovini! Zaradi tega so seveda najbolj prikrajšani bolniki, ki si želijo sodelovanja med osebnim zdravnikom in izbranim zdravilcem.
Kako konkretno naj bi to sodelovanje potekalo?
Vrata med zdravnikom in zdravilcem bi morala biti odprta. Bolnik bi moral imeti možnost, da se odkrito pogovarja z obema, da tudi zdravniku pove, da uporablja še neko drugo metodo ali sistem zdravljenja. Bolniku bi najbolj koristilo, če bi se oba pogovarjala in si po potrebi tudi izmenjala podatke. Želimo si torej to, kar je najbolj v bolnikovem interesu, to pa je sodelovanje. Že sam izraz komplementarna in alternativna medicina/tradicionalna medicina, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, pove, da gre za sodelovanje in dopolnjevanje. V drugih državah to že poteka: če uradna medicina ugotovi, da zdravljenje ne poteka tako, kot bi lahko, in da bi na tem področju lahko več naredil, denimo, zdravnik homeopat, ga tudi priporoči.
Zdravniki, po drugi strani, opozarjajo, da metod, ki niso znanstveno dokazane, kar velja tudi za homeopatijo, enostavno ne morejo jemati resno.
To je argument, ki nima veliko teže. Spomladi sem na simpoziju Medicina in pravo v Mariboru predstavil znanstvene raziskave s področja homeopatije. Opravljenih je bilo veliko dobrih raziskav, ki dokazujejo, da ima homeopatija v praksi učinek. Težava pa je v tem, da naša uradna znanost teh raziskav noče upoštevati in je k temu nihče ne more prisiliti.
Zakaj ne?
To boste morali vprašati njih, to ni naš problem. Je pa res malce nenavadno, da znanost noče sprejeti nečesa, za kar vemo, da deluje v vsakodnevni praksi in kar navsezadnje potrjujejo tudi številne znanstvene raziskave, ki so bile objavljene v znanih strokovnih revijah.
Vi ste po izobrazbi zdravnik, a se z uradno medicino nikoli niste ukvarjali. Kako to?
Homeopatija me je pritegnila že zelo zgodaj in me pravzaprav nikoli ni spustila – celo nasprotno: vsako leto me bolj preseneča v pozitivnem smislu. Po končanem študiju biologije sem diplomiral še na medicinski fakulteti, vmes sem se dve leti na Kitajskem izpopolnjeval iz akupunkture. In iskal naprej. Tako sem naletel na homeopatijo, ki me je povsem prevzela. Iskal sem namreč sistem zdravljenja, ki bi bil učinkovit in upošteval celostnost naših bitij, po drugi strani pa ne bi imel škodljivih učinkov na telo. Vse to in še več sem našel v homeopatiji.
Kako na vas gledajo kolegi zdravniki?
Po pravici povedano, niti ne vem. Vem pa, da se tudi zdravniki zdravijo pri nas in da nekateri zdravniki svojim bolnikom priporočajo homeopatsko zdravljenje. Zaradi stanja duha tega seveda ne obešajo na veliki zvon.
Kaj pa zdravilci: kako vas sprejemajo tisti, ki se tako kot vi ukvarjajo s homeopatijo, pa nimajo diplome medicinske fakultete?
Nimamo veliko stikov. Nekateri so v praksi vsaj na prvi pogled solidni, žal pa je tudi veliko takih, ki imajo nezadostno splošno izobrazbo in nezadostno homeopatsko izobrazbo, kar je lahko za bolnike nevarno.
Po novem bodo vsi homeopati morali imeti diplomo medicinske fakultete. Je ta, po vašem mnenju, resnično nujno potrebna?
To je vsaj v Sloveniji nujno. Po svetu sicer poznamo tudi nekatere zelo dobre laične homeopate, ki imajo izjemno veliko znanja, toda v našem okolju bi za zdaj diploma morala biti obvezna, saj homeopatija zahteva veliko znanja tako o medicini kot o homeopatiji.
Zdravniška stroka meni, da homeopati ne potrebujejo diplome, ker »homeopatija ni ne bolj zahtevna ne bolj nevarna in ne bolj znanstveno potrjena kot druge zdravilske metode«. Kaj odgovarjate na to?
S tem se seveda ne strinjam. V Zakonu o zdravilih, denimo, jasno piše, da so homeopatska zdravila – zdravila. Ne znam si predstavljati, kako bi zakonodajalec v svojo zakonodajo sprejel nekaj, kar ni znanstveno dokazano, in to imenoval zdravilo?! Gre vendar za resne zadeve. Vsako zdravilo mora po definiciji biti najprej znanstveno preizkušeno, preden pride v splošno uporabo. Poleg tega pa je popolnoma samoumevno, da lahko zdravila, torej tudi homeopatska, predpisuje le zdravnik. Zato se mi zdi takšno mnenje neresno.
Nad strokovnim delom zdravilcev bo odslej bdela zdravilska zbornica. Ni jih malo, ki opozarjajo, da zbornice običajno ščitijo le ozke interese svojih članov. Je to opozorilo upravičeno?
Popolnoma, tudi sam menim, da so zbornice kot organizacije, v katerih se združujejo člani določenega stanu, predvsem instrument za varovanje njihovih interesov. Po drugi strani naj bi zbornica, ki jo predvideva novi zakon, odločala o licencah, nadzorovala delo zdravilcev ipd. Na veliko točkah prihaja do navzkrižja interesov, kar vsekakor ne more biti popotnica uspešnemu projektu. Kako bodo v takšni ureditvi varovani bolnikovi interesi, je težko predstavljivo.
Kaj predlagate? Kakšna rešitev bi bila za bolnike najboljša?
V Slovenskem homeopatskem društvu podpiramo t. i. nemški model, ki je preprost in jasen. Država predpiše minimalno potrebno znanje iz medicine in medicinskih predmetov, ki jih mora bodoči zdravilec poznati. Kdor se želi ukvarjati z zdravilstvom, mora opraviti zahteven državni izpit. Če ga opravi, se ga vpiše v register zdravilcev, ki ga vodi državni organ. Določena stopnja varnosti je za uporabnika na ta način zagotovljena, saj dobi država zaradi kandidatovega znanja neko garancijo, da tak človek ne bo delal škode.
Po novem bodo zdravilci morali imeti končano srednjo šolo zdravstvene smeri ali opravljen preizkus ustreznih znanj ter licenco, homeopati, kiropraktiki in osteopati pa tudi diplomo medicinske fakultete. Z zdravilstvom se sedaj ukvarja veliko ljudi, ki nimajo ustrezne izobrazbe, najbrž vsi ne bodo šli v šole, prav tako nekateri ne bodo zmogli stroškov za urejanje statusa. Kaj bo z njimi?
Tisti, ki so resni, se svoji dejavnosti ne bodo kar tako odrekli in bodo pač naredili vse, da bodo izpolnili zahtevane pogoje. Je pa res, da vsi tega verjetno ne bodo zmogli. Nekateri so že najavili, da bodo šli v ilegalo, drugi pa, da se bodo registrirali kot centri dobrega počutja. Ena od možnosti, da se izogneš zahtevanim pogojem, je namreč tudi odprtje takega centra. Zakon namreč ne določa, kaj je zdravilstvo in kaj wellnes, tako da ni jasno, kaj spada na področje izboljšanja počutja in kaj je dejansko t. i. zdravilstvo.
V Sloveniji je na voljo več kot sto najrazličnejših zdravilskih metod. Na ministrstvu pripravljajo pravilnik, ki naj bi natančno določil tiste, ki sodijo v zdravilstvo. Katere metode so, po vašem mnenju, resnično zdravilne?
Kot zdravnik homeopat nimam pregleda nad celotno ponudbo, poznam pa nekaj metod, za katere sem prepričan, da so dobre. To so manualna medicina, osteopatija, homeopatija, akupunktura ter kitajska in indijska medicina. Vse to so preverjene metode ali sistemi, ki imajo preverjeno dobre učinke. Seveda ob tem ne smemo pozabiti še na bioenergetike, ki prav tako lahko naredijo veliko dobrega.
Zakaj bi denimo nekomu priporočili homeopatsko zdravljenje?
Ker je to Ferrari na področju zdravljenja (smeh). Gre za empirični sistem zdravljenja, ki je zelo učinkovit. Homeopatsko zdravljenje je v praksi preizkušeno in deluje. Rezultati so zelo dobri, in to pri različnih boleznih. Lahko celo rečem, da me potencial homeopatije še vedno pogosto preseneča.
Homeopati strup zbijate s strupom, si običajno poenostavljeno predstavljamo laiki. Ali to drži?
Homeopatija resda temelji na zakonu podobnosti, a laiki se motijo v svoji predstavi, da homeopati zdravimo s »povzročiteljem« v homeopatski obliki. Ne gre za vzročno povezavo, ampak za dejstvo, da predpisujemo zdravila, ki so v zdravih ljudeh sposobna izzvati simptome, ki jih ima določen bolnik. Vsa homeopatska zdravila so namreč preizkušena na zdravih ljudeh. Pri preizkušancih se med preizkušanjem zdravila razvijejo določene spremembe oziroma simptomi. Pri bolniku, ki ima podobne simptome, lahko za zdravljenje uporabimo to isto že preizkušeno zdravilo. Homeopatsko zdravilo v človeku spodbudi samoregulacijske procese. Lepota našega zdravljenja pa je tudi v tem, da bolnika vedno zdravimo samo z enim zdravilom, četudi ima več diagnoz oziroma bolezni hkrati. V telesu so namreč vsi organi in organski sistemi med seboj povezani, ravnotežje pa se vzpostavlja na več področjih hkrati.
Katere bolezni zdravite?
Zdravimo lahko vse bolezni, ki so na funkcionalni ravni in torej še niso povzročile prevelike okvare tkiv in organov. Učinkovito zdravimo bolezni z veliko različnih področij medicine, tudi kirurgije. Plastični kirurgi po svetu denimo že s pridom uporabljajo nekaj homeopatskih zdravil, da pospešijo okrevanje po operaciji. Eno od področij, kjer je homeopatija lahko zelo uspešna, je področje paliativne medicine, kjer imamo opravka z neozdravljivo bolnimi. Z dobrim homeopatskim zdravljenjem se da doseči, da ljudje umrejo brez bolečin, v duševnem miru, kar je za zdravnika in bolnika velik dar.
Se vi zdravite sami ali obiskujete zdravnika?
Pomagam si sam in to samo s homeopatskimi zdravili. Enako velja za vso mojo družino (tudi za našo psičko). Obe moji punčki še nista videli zdravila uradne medicine. Vsa akutna stanja, visoke vročine ipd. lahko uspešno zdravimo homeopatsko, brez antibiotikov.
Kako pravzaprav poteka zdravljenje pri vas? Bolnik pride k vam, začneta se pogovarjati ...
... ta pogovor je usmerjen v to, da zberemo vse podatke, ki jih potrebujemo za dober predpis. Pri tem dajemo velik poudarek subjektivnim občutkom ljudi - tudi duševnemu stanju, seveda pa pri tem ne zanemarjamo objektivnih podatkov. Homeopati uporabljamo izrazito individualen pristop. V nasprotju z uradno medicino pri istih boleznih ne iščemo podobnosti, ampak razlike – odkriti skušamo posebnosti posameznikovega stanja, ki jih razlikujejo od bolnikov s podobno diagnozo. Na temelju natančnega poizvedovanja predpišemo zdravilo, ki je vedno le eno in povsem po meri posameznika. Na kontrolnih obiskih nato preverjamo, ali so simptomi močnejši, šibkejši ali enaki in temu prilagajamo terapijo. Zato je zelo zgrešeno mnenje naših nasprotnikov, da je že pogovor z nami terapevtski. Tega učinka seveda ne moremo zanikati, je pa pogovor zelo pragmatično usmerjen predvsem v zbiranje podatkov, ki jih potrebujemo za dobro vodenje zdravljenja s čimboljšim predpisovanjem homeopatskih zdravil. Zato naši kontrolni termini niso nujno vedno daljši od tistih pri kolegih zdravnikih v uradni medicini.
Pa vaši bolniki svojemu osebnemu zdravniku povedo, da obiskujejo tudi vas?
Nekateri bolniki odkrito povedo, drugi ne. Nekateri zdravniki se odzovejo pozitivno, nekateri pa ne in imajo bolniki zaradi tega včasih tudi nevšečnosti.
Zdravnike najverjetneje skrbi, da bo bolnik opustil uradno zdravljenje in šel samo k zdravniku homeopatu.
Ta skrb je seveda razumljiva. Sam bolnike opozarjam, naj ne opustijo uradnega zdravljenja. Še več, ko se jim stanje začne izboljševati, jih napotim k osebnemu zdravniku, da jih pregleda in po potrebi zmanjša odmerek določenega zdravila. Najbolj logično in najboljše za bolnika bi bilo, da bi zdravniki in zdravilci vedeli drug za drugega in se tudi posvetovali, a je to zaenkrat zelo utopična želja.
Vir:
VIVA, november 2007 (str. 14-17), Darja Zgonc: Pot k integrativni medicini?
Zakon o zdravilstvu je končno sprejet. Mnenja o njem so deljena, večina pa se strinja, da je bil že skrajni čas, da se področje zdravilstva tudi pri nas zakonsko uredi. Ali novi zakon prinaša ustrezno zaščito uporabnikov zdravilskih storitev, kar je tudi njegov osnovni namen?
Slovensko homeopatsko društvo je bilo povabljeno k sodelovanju pri nastajanju zakona, a naših pripomb ministrstvo za zdravje praktično ni upoštevalo. Ministrstvo je odgovorno za zdravje državljanov, tako v preventivnem kot kurativnem smislu, in pričakovali smo, da bo pripravilo zakon, ki bo dejansko ščitil uporabnika ter skrbel za njegove interese. A žal ni tako. Zakon je po naši oceni slab, v nekaterih delih celo nesmiseln, predvsem pa ne zagotavlja varnosti za uporabnika.
Kje so največje pomanjkljivosti?
Največja pomanjkljivost je popolno ločevanje zdravstvene dejavnosti od zdravilstva. Medtem ko gredo stvari po svetu v smeri večjega sodelovanja med uradno in komplementarno medicino, pri nas utrjujemo ostro ločnico. Svetovna zdravstvena organizacija in večina evropskih držav težijo k integrativni medicini, k združevanju uradne medicine in dopolnilne ter alternativne medicine, mi pa – namesto, da bi združevali – razdružujemo. Kot da smo zastali v polpretekli zgodovini! Zaradi tega so seveda najbolj prikrajšani bolniki, ki si želijo sodelovanja med osebnim zdravnikom in izbranim zdravilcem.
Kako konkretno naj bi to sodelovanje potekalo?
Vrata med zdravnikom in zdravilcem bi morala biti odprta. Bolnik bi moral imeti možnost, da se odkrito pogovarja z obema, da tudi zdravniku pove, da uporablja še neko drugo metodo ali sistem zdravljenja. Bolniku bi najbolj koristilo, če bi se oba pogovarjala in si po potrebi tudi izmenjala podatke. Želimo si torej to, kar je najbolj v bolnikovem interesu, to pa je sodelovanje. Že sam izraz komplementarna in alternativna medicina/tradicionalna medicina, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, pove, da gre za sodelovanje in dopolnjevanje. V drugih državah to že poteka: če uradna medicina ugotovi, da zdravljenje ne poteka tako, kot bi lahko, in da bi na tem področju lahko več naredil, denimo, zdravnik homeopat, ga tudi priporoči.
Zdravniki, po drugi strani, opozarjajo, da metod, ki niso znanstveno dokazane, kar velja tudi za homeopatijo, enostavno ne morejo jemati resno.
To je argument, ki nima veliko teže. Spomladi sem na simpoziju Medicina in pravo v Mariboru predstavil znanstvene raziskave s področja homeopatije. Opravljenih je bilo veliko dobrih raziskav, ki dokazujejo, da ima homeopatija v praksi učinek. Težava pa je v tem, da naša uradna znanost teh raziskav noče upoštevati in je k temu nihče ne more prisiliti.
Zakaj ne?
To boste morali vprašati njih, to ni naš problem. Je pa res malce nenavadno, da znanost noče sprejeti nečesa, za kar vemo, da deluje v vsakodnevni praksi in kar navsezadnje potrjujejo tudi številne znanstvene raziskave, ki so bile objavljene v znanih strokovnih revijah.
Vi ste po izobrazbi zdravnik, a se z uradno medicino nikoli niste ukvarjali. Kako to?
Homeopatija me je pritegnila že zelo zgodaj in me pravzaprav nikoli ni spustila – celo nasprotno: vsako leto me bolj preseneča v pozitivnem smislu. Po končanem študiju biologije sem diplomiral še na medicinski fakulteti, vmes sem se dve leti na Kitajskem izpopolnjeval iz akupunkture. In iskal naprej. Tako sem naletel na homeopatijo, ki me je povsem prevzela. Iskal sem namreč sistem zdravljenja, ki bi bil učinkovit in upošteval celostnost naših bitij, po drugi strani pa ne bi imel škodljivih učinkov na telo. Vse to in še več sem našel v homeopatiji.
Kako na vas gledajo kolegi zdravniki?
Po pravici povedano, niti ne vem. Vem pa, da se tudi zdravniki zdravijo pri nas in da nekateri zdravniki svojim bolnikom priporočajo homeopatsko zdravljenje. Zaradi stanja duha tega seveda ne obešajo na veliki zvon.
Kaj pa zdravilci: kako vas sprejemajo tisti, ki se tako kot vi ukvarjajo s homeopatijo, pa nimajo diplome medicinske fakultete?
Nimamo veliko stikov. Nekateri so v praksi vsaj na prvi pogled solidni, žal pa je tudi veliko takih, ki imajo nezadostno splošno izobrazbo in nezadostno homeopatsko izobrazbo, kar je lahko za bolnike nevarno.
Po novem bodo vsi homeopati morali imeti diplomo medicinske fakultete. Je ta, po vašem mnenju, resnično nujno potrebna?
To je vsaj v Sloveniji nujno. Po svetu sicer poznamo tudi nekatere zelo dobre laične homeopate, ki imajo izjemno veliko znanja, toda v našem okolju bi za zdaj diploma morala biti obvezna, saj homeopatija zahteva veliko znanja tako o medicini kot o homeopatiji.
Zdravniška stroka meni, da homeopati ne potrebujejo diplome, ker »homeopatija ni ne bolj zahtevna ne bolj nevarna in ne bolj znanstveno potrjena kot druge zdravilske metode«. Kaj odgovarjate na to?
S tem se seveda ne strinjam. V Zakonu o zdravilih, denimo, jasno piše, da so homeopatska zdravila – zdravila. Ne znam si predstavljati, kako bi zakonodajalec v svojo zakonodajo sprejel nekaj, kar ni znanstveno dokazano, in to imenoval zdravilo?! Gre vendar za resne zadeve. Vsako zdravilo mora po definiciji biti najprej znanstveno preizkušeno, preden pride v splošno uporabo. Poleg tega pa je popolnoma samoumevno, da lahko zdravila, torej tudi homeopatska, predpisuje le zdravnik. Zato se mi zdi takšno mnenje neresno.
Nad strokovnim delom zdravilcev bo odslej bdela zdravilska zbornica. Ni jih malo, ki opozarjajo, da zbornice običajno ščitijo le ozke interese svojih članov. Je to opozorilo upravičeno?
Popolnoma, tudi sam menim, da so zbornice kot organizacije, v katerih se združujejo člani določenega stanu, predvsem instrument za varovanje njihovih interesov. Po drugi strani naj bi zbornica, ki jo predvideva novi zakon, odločala o licencah, nadzorovala delo zdravilcev ipd. Na veliko točkah prihaja do navzkrižja interesov, kar vsekakor ne more biti popotnica uspešnemu projektu. Kako bodo v takšni ureditvi varovani bolnikovi interesi, je težko predstavljivo.
Kaj predlagate? Kakšna rešitev bi bila za bolnike najboljša?
V Slovenskem homeopatskem društvu podpiramo t. i. nemški model, ki je preprost in jasen. Država predpiše minimalno potrebno znanje iz medicine in medicinskih predmetov, ki jih mora bodoči zdravilec poznati. Kdor se želi ukvarjati z zdravilstvom, mora opraviti zahteven državni izpit. Če ga opravi, se ga vpiše v register zdravilcev, ki ga vodi državni organ. Določena stopnja varnosti je za uporabnika na ta način zagotovljena, saj dobi država zaradi kandidatovega znanja neko garancijo, da tak človek ne bo delal škode.
Po novem bodo zdravilci morali imeti končano srednjo šolo zdravstvene smeri ali opravljen preizkus ustreznih znanj ter licenco, homeopati, kiropraktiki in osteopati pa tudi diplomo medicinske fakultete. Z zdravilstvom se sedaj ukvarja veliko ljudi, ki nimajo ustrezne izobrazbe, najbrž vsi ne bodo šli v šole, prav tako nekateri ne bodo zmogli stroškov za urejanje statusa. Kaj bo z njimi?
Tisti, ki so resni, se svoji dejavnosti ne bodo kar tako odrekli in bodo pač naredili vse, da bodo izpolnili zahtevane pogoje. Je pa res, da vsi tega verjetno ne bodo zmogli. Nekateri so že najavili, da bodo šli v ilegalo, drugi pa, da se bodo registrirali kot centri dobrega počutja. Ena od možnosti, da se izogneš zahtevanim pogojem, je namreč tudi odprtje takega centra. Zakon namreč ne določa, kaj je zdravilstvo in kaj wellnes, tako da ni jasno, kaj spada na področje izboljšanja počutja in kaj je dejansko t. i. zdravilstvo.
V Sloveniji je na voljo več kot sto najrazličnejših zdravilskih metod. Na ministrstvu pripravljajo pravilnik, ki naj bi natančno določil tiste, ki sodijo v zdravilstvo. Katere metode so, po vašem mnenju, resnično zdravilne?
Kot zdravnik homeopat nimam pregleda nad celotno ponudbo, poznam pa nekaj metod, za katere sem prepričan, da so dobre. To so manualna medicina, osteopatija, homeopatija, akupunktura ter kitajska in indijska medicina. Vse to so preverjene metode ali sistemi, ki imajo preverjeno dobre učinke. Seveda ob tem ne smemo pozabiti še na bioenergetike, ki prav tako lahko naredijo veliko dobrega.
Zakaj bi denimo nekomu priporočili homeopatsko zdravljenje?
Ker je to Ferrari na področju zdravljenja (smeh). Gre za empirični sistem zdravljenja, ki je zelo učinkovit. Homeopatsko zdravljenje je v praksi preizkušeno in deluje. Rezultati so zelo dobri, in to pri različnih boleznih. Lahko celo rečem, da me potencial homeopatije še vedno pogosto preseneča.
Homeopati strup zbijate s strupom, si običajno poenostavljeno predstavljamo laiki. Ali to drži?
Homeopatija resda temelji na zakonu podobnosti, a laiki se motijo v svoji predstavi, da homeopati zdravimo s »povzročiteljem« v homeopatski obliki. Ne gre za vzročno povezavo, ampak za dejstvo, da predpisujemo zdravila, ki so v zdravih ljudeh sposobna izzvati simptome, ki jih ima določen bolnik. Vsa homeopatska zdravila so namreč preizkušena na zdravih ljudeh. Pri preizkušancih se med preizkušanjem zdravila razvijejo določene spremembe oziroma simptomi. Pri bolniku, ki ima podobne simptome, lahko za zdravljenje uporabimo to isto že preizkušeno zdravilo. Homeopatsko zdravilo v človeku spodbudi samoregulacijske procese. Lepota našega zdravljenja pa je tudi v tem, da bolnika vedno zdravimo samo z enim zdravilom, četudi ima več diagnoz oziroma bolezni hkrati. V telesu so namreč vsi organi in organski sistemi med seboj povezani, ravnotežje pa se vzpostavlja na več področjih hkrati.
Katere bolezni zdravite?
Zdravimo lahko vse bolezni, ki so na funkcionalni ravni in torej še niso povzročile prevelike okvare tkiv in organov. Učinkovito zdravimo bolezni z veliko različnih področij medicine, tudi kirurgije. Plastični kirurgi po svetu denimo že s pridom uporabljajo nekaj homeopatskih zdravil, da pospešijo okrevanje po operaciji. Eno od področij, kjer je homeopatija lahko zelo uspešna, je področje paliativne medicine, kjer imamo opravka z neozdravljivo bolnimi. Z dobrim homeopatskim zdravljenjem se da doseči, da ljudje umrejo brez bolečin, v duševnem miru, kar je za zdravnika in bolnika velik dar.
Se vi zdravite sami ali obiskujete zdravnika?
Pomagam si sam in to samo s homeopatskimi zdravili. Enako velja za vso mojo družino (tudi za našo psičko). Obe moji punčki še nista videli zdravila uradne medicine. Vsa akutna stanja, visoke vročine ipd. lahko uspešno zdravimo homeopatsko, brez antibiotikov.
Kako pravzaprav poteka zdravljenje pri vas? Bolnik pride k vam, začneta se pogovarjati ...
... ta pogovor je usmerjen v to, da zberemo vse podatke, ki jih potrebujemo za dober predpis. Pri tem dajemo velik poudarek subjektivnim občutkom ljudi - tudi duševnemu stanju, seveda pa pri tem ne zanemarjamo objektivnih podatkov. Homeopati uporabljamo izrazito individualen pristop. V nasprotju z uradno medicino pri istih boleznih ne iščemo podobnosti, ampak razlike – odkriti skušamo posebnosti posameznikovega stanja, ki jih razlikujejo od bolnikov s podobno diagnozo. Na temelju natančnega poizvedovanja predpišemo zdravilo, ki je vedno le eno in povsem po meri posameznika. Na kontrolnih obiskih nato preverjamo, ali so simptomi močnejši, šibkejši ali enaki in temu prilagajamo terapijo. Zato je zelo zgrešeno mnenje naših nasprotnikov, da je že pogovor z nami terapevtski. Tega učinka seveda ne moremo zanikati, je pa pogovor zelo pragmatično usmerjen predvsem v zbiranje podatkov, ki jih potrebujemo za dobro vodenje zdravljenja s čimboljšim predpisovanjem homeopatskih zdravil. Zato naši kontrolni termini niso nujno vedno daljši od tistih pri kolegih zdravnikih v uradni medicini.
Pa vaši bolniki svojemu osebnemu zdravniku povedo, da obiskujejo tudi vas?
Nekateri bolniki odkrito povedo, drugi ne. Nekateri zdravniki se odzovejo pozitivno, nekateri pa ne in imajo bolniki zaradi tega včasih tudi nevšečnosti.
Zdravnike najverjetneje skrbi, da bo bolnik opustil uradno zdravljenje in šel samo k zdravniku homeopatu.
Ta skrb je seveda razumljiva. Sam bolnike opozarjam, naj ne opustijo uradnega zdravljenja. Še več, ko se jim stanje začne izboljševati, jih napotim k osebnemu zdravniku, da jih pregleda in po potrebi zmanjša odmerek določenega zdravila. Najbolj logično in najboljše za bolnika bi bilo, da bi zdravniki in zdravilci vedeli drug za drugega in se tudi posvetovali, a je to zaenkrat zelo utopična želja.
Vir:
VIVA, november 2007 (str. 14-17), Darja Zgonc: Pot k integrativni medicini?