ČLOVEKOV RAZVOJ IN ZDRAVJE

09.05.2003 00:00
Devetega maja je izšlo že četrto poročilo o človekovem razvoju, ki je tokrat posvečeno človekovemu razvoju in zdravju. V poročilu ugotavljajo, da je odnos uradne medicine do nekonvencionalnega zdravljenja pretežno odklonilen in po pravno-formalni plati sodi Slovenija celo med države, ki izključujejo vsakršno prakso, ki ne temelji na znanstveni medicini. Slovenija bi pri ureditvi nekonvencionalnega zdravljenja lahko upoštevala pozitivne prakse razvitih držav.
Urednici Jana Javornik in Valerija Korošec sta v Poročilo o človekovem razvoju 2002/2003 – človekov razvoj in zdravje vključili tudi razmišljanje o izzivih in možnostih ter o nekonvencionalnem pristopu k razumevanju zdravja in zdravljenja.
 
Ker prispevek nudi drugačen, sociološki (družbeni) pogled na zdravje in zdravljenje, ga v nadaljevanju povzemamo (le del teksta brez tabel in opomb, str. 78-80):
 
»5. Izzivi in možnosti
 
Zdravje je univerzalna vrednota in človekova pravica. Je pomemben temelj zmožnosti posameznika/ce, ki mu omogoča kvalitetno življenje in produktivno udejstvovanje. Bolezenska stanja, nasprotno, zmanjšujejo kvaliteto življenja ljudi, na narodnogospodarski ravni pa povzročajo neizmer(je)ne stroške. Kakorkoli že specificiramo funkcijo blaginje posameznika/ce in populacije, ima zdravje v njej veliko težo.
 
Ta premislek nas vodi k iskanju načinov, kako bi se lahko vsaj deloma izognili negativnim posledicam izgube zdravja. Ena od možnosti, ki jih je moč uporabiti pri načrtovanju javno-zdravstvenih politik, je upoštevanje vpetosti zdravja v družbeni kontekst. Zdravje je namreč treba razvijati, krepiti in varovati tudi s kompleksno organiziranimi družbenimi aktivnostmi in politikami. Le- te pa pogosto niso dovolj domišljene in zato zgrešijo svoj osnovni namen. Včasih se celo spremenijo v svoje nasprotje.
 
V modernem zahodnem razumevanju zdravja je biomedicina še vedno dominantna paradigma. Vendar pa je v zadnjih desetletjih izpostavljena resnim kritikam tako nemedicinskih kot medicinskih krogov. Kritiki ponujajo vrsto različnih pogledov in teorij, ki sprožajo dvome na "edinozveličavno" upoštevanje biomedicine.
 
Biomedicinski znanstveni model kritizirajo tudi zaradi monopola zdravnikov nad "uradnim medicinskim znanjem" in zaradi predominantno negativnih stališč do vsega, kar se lahko označi kot drugačno gledanje na bolezen/ zdravje. Čeprav kritiki obstoječe biomedicinske paradigme izhajajo iz divergentnih stališč in različnih ravni analize, jim je skupno to, da v svoje zaključke vključujejo potrebo po širših znanstveno-raziskovalnih metodah, večanju pomena javnega zdravja [Public Health], večjem upoštevanju družbene slojevitosti in nasprotij, večjemu upoštevanju osebnih stališč bolnikov itd.
 
Naslonitev na zgolj biomedicinska dejstva zanika historične, kulturne in družbene dejavnike, ki oblikujejo modele zdravstvenih prepričanj. Prav tako zanika človekovo lastno razlago doživljanja bolezni in zdravstvenih problemov. Dojemanje zdravja in bolezni namreč močno variira med različnimi kulturami in tudi znotraj posamezne kulture.
 
Danes se ob zasidranem biomedicinskem razumevanju bolezni in zdravstvenih problemov pojavljajo še številni drugi: nekonvencionalni, sociološki in kritično-teoretični so samo nekateri med njimi.
 
5.1 Nekonvencionalni pristop(i) k razumevanju zdravja in zdravljenju
 
Zdravniki, bolniki, država in druge družbene institucije imajo tako do konvencionalnega kot do nekonvencionalnega razumevanja zdravja različna stališča, ki jih je mogoče na osnovi različnih teoretičnih modelov komentirati in ugotovitve uporabiti pri načrtovanju ukrepov reguliranja tega področja. Kar se zdi pomembno bolniku, ni namreč nujno relevantno za zdravnika in obratno.
 
Odločitev, da bo posameznik/ca iskal/a pomoč v okviru konvencionalnega pristopa k zdravljenju, je lahko samo ena izmed možnosti, med katerimi se bo odločal/a, ko se ne bo počutil/a dobro. Samo zdravstveni problem ali znak neke bolezni še ni zadosten razlog, da ljudje iščejo zdravnika ali zdravilca; velikokokrat je ta odločitev povezana le s psihosocialnimi (netelesnimi) okoliščinami. Na kakšen način in kdaj bo posameznik/ca poskusil/a zadovoljiti svoje potrebe po zdravljenju, je v precejšni meri odvisno od socialne mreže, ki ga obdaja; tj. od referenčnega sistema posameznika/ce s pripadajočimi sociokulturnimi stališči, znanjem, vrednotami in normami. Od zdravstvenega prepričanja in vpliva bolnikove socialne mreže je velikokrat odvisno kaj, kje, kako in kdaj bo posameznik/ca (bolnik/ca) iskal/a uradno ali neuradno medicinsko pomoč.
 
Vendar v realnem svetu obstajajo omejitve, ki zavirajo sprejemanje potrebnih ukrepov za ustrezno vključevanje pozitivnih praks nekonvencionalnega zdravljenja. Mednje sodi dominantnost in rigidnost tradicionalnega biomedicinskega načina razmišljanja in z njim politične vloge medicinske stroke ter temu primernega ukrepanja v zadevah, povezanih z zdravjem.
 
Če je odnos uradne medicine do nekonvencionalnega zdravljenja pretežno odklonilen, pa se zdi, da to ne velja v enaki meri za prebivalstvo Slovenije. Prve zanesljivejše podatke o dojemanju nekonvencionalnega zdravljenja v Sloveniji lahko razberemo iz anket Slovenskega javnega mnenja (spremljajo jih od leta 1994).
 
Nekonvencionalni pristopi k zdravljenju lahko po eni strani pomenijo širjenje procesa medikalizacije družbe, po drugi pa tudi zmanjševanje moči medicinskih profesionalcev. Prav tako imajo dvojne implikacije tudi na zdravje. Po eni strani (verjetno) delujejo pozitivno, in sicer na način, kot deluje zdravniški 'pogovor' s pacienti. Po drugi strani pa lahko ob ekskluzivnosti pomenijo tudi tveganje za zdravje. S celovitim prizadevanjem za zdravje (promocija zdravja) in vzgojo za zdravje bi bilo moč doseči, da bi ljudje iskali in uporabljali tiste preventivne in zdravilne metode, ki zdravju koristijo in prispevajo k večji kakovosti življenja - v okviru konvencionalnega in/ali nekonvencionalnega zdravljenja. Zaradi pravnega, ekonomskega in zdravstvenega varstva prebivalcev pa bo morala slovenska država urediti odnos (spremljanje, urejanje in ukrepanje) do obstoječih nekonvencionalnih pristopov k zdravljenju.
 
Iskalec/ka pomoči pri nekonvencionalnih zdravilcih je v naši državi pravno in zdravstveno namreč povsem nezavarovan/a. Danes slovenska država ne ureja nekonvencionalnih pristopov k zdravljenju niti statusa zdravilcev kot nosilcev te dejavnosti, čeprav ti v taki ali drugačni pojavni obliki v Sloveniji vseskozi delujejo. Noben državni dokument ne opredeljuje metod in standardov njihovega dela, minimalnih programov znanj in usposabljanja, niti niso določeni pogoji izdajanja licenc za te dejavnosti.
 
Po pravno-formalni plati sodi Slovenija celo med države, ki izključujejo vsakršno prakso, ki ne temelji na znanstveni medicini, in izključujejo praktike, ki niso formalno medicinsko ali zdravstveno šolani za takšno delo. S tem vzdržuje "črni trg" nudenja tovrstnih storitev, kar je škodljivo tako za zdravstveno, ekonomsko kot tudi pravno varnost ljudi ter opozarja na "neurejenost" države. Zato bi bilo po eni strani potrebno več izvedbene regulative glede nekonvencionalne medicine, po drugi strani pa bi bilo nujno nekonvencionalne metode proučiti, razjasniti in vključiti med ukrepe sodobnega zdravstvenega varstva, še zlasti, če izkazujejo zdravilne učinke oz. prispevajo k boljšemu počutju in zadovoljstvu ljudi. Slovenija bi pri tem lahko izhajala iz pozitivnih praks razvitih držav.
 
Domnevam o univerzalnosti, nevtralnosti in 'popolnosti' biomedicinskega modela zdrav(ljen)ja poleg nekonvencionalnega, ki smo se ga dotaknili, oporeka tudi sociološki (družbeni) pogled na zdravje. Ta temelji na predpostavki, da je bolezen produkt načina življenja v določenih družbenih okoljih in da so "primarni (osnovni)" vzroki nezdravja povezani z načinom življenja v organizirani in strukturirani družbi. Družbeni model zdravja postavlja perspektive, ki skušajo poiskati korenine nezdravja izven telesa, torej potrditi tako imenovano tezo o 'družbeni konstrukciji' bolezni/zdravja.
 
(Bio)medicina ima nedvomno pomembno in pozitivno vlogo v sodobni družbi, vendar se kritičnoteoretski model analize osredotoča predvsem na represivno-disciplinatorno vlogo medicine.«
 
Vir:
Javornik, Jana in Korošec, Valerija (ur.), Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003: Človekov razvoj in zdravje. UMAR: Ljubljana, 9. maj 2003