KOMPLEMENTARNA MEDICINA KOT DEL ZDRAVSTVENIH STORITEV

20.12.2003 00:00
V današnji sobotni prilogi Dela je objavljen odziv bralca na intervju s predsednikom Zdravniške zbornice Slovenije z naslovom Bi si kdo upal graditi most na alternativni način?, ki je bil objavljen v Delu, 12. decembra 2003.

»Kameleonstvo se mogoče zdi komu dobra stvar. Traja pa na žalost kratko in ni dolgoročna rešitev. Članstvo v EU seveda od nas zahteva, da se nehamo sprenevedati in da sprejmemo komplementarno medicino kot del zdravstvenih storitev in predvsem, da jih zakonsko uredimo. Iz tega seveda sledi tudi nenadni blagohotni preobrat v odnosu naše zdravniške zbornice do dosedanjih mazaških medicinskih metod: homeopatije, kiropraktike, tradicionalne kitajske medicine (TKM) in nekaterih drugih metod komplementarne medicine, saj je še do nedavna vztrajno tako uradno kot tudi v medijih dajala lažne izjave, češ da je komplementarna medicina po vsem svetu prepovedana in kazniva. Spomnimo se primera kranjske zdravnice homeopatinje izpred nekaj let.
 
V intervjuju z dr. Bitencem se zdi, čeprav ni razvidno, ali gre le za njegovo privatno mnenje ali za uradno stališče zdravniške zbornice, kot da so izražena stališča nastala kot posledica splošnih razprav o komplementarni medicini v zdravniških krogih. Na žalost ni tako, saj so bili vsi pogovori na to temo vedno že v kali zatrti.
 
Del zdravnikov se je recimo sicer uprl podpisovanju izjave za pridobitev licence o neuporabljanju zdravilstva in mazaštva, ni pa se dotaknil dejstva, da bi bilo treba del 9. člena (kjer piše, da prosilec: »podpisati mora izjavo, da se ne bo ukvarjal z zdravilstvom oziroma mazaštvom«) izbrisati iz pravilnika za pridobitev zdravniške licence. Nepodpisovanje izjave ob ohranitvi vsebine pravilnika (ki se sicer glasi drugače kot v pravilniku, in sicer: »Podpisani izjavljam, da se ne bom ukvarjal z zdravilstvom oziroma mazaštvom* (*vključuje homeopatijo, kiropraktiko, ...)«) pa bi tako pravzaprav pomenilo, da se zdravniki tudi drugemu mazaštvu ne odrekajo. Poleg tega je vprašanje mazaštva predvsem že rešeno v Hipokratovi prisegi, ki jo mora opraviti vsak zdravnik, in ne morem razumeti, komu je padlo na misel, da je ob njej ne-mazaštvo sploh lahko vključil še kot posebno določilo za pridobitev zdravniške licence.
 
Že nekaj let ponavljam, da je beseda zdravilstvo zelo lep slovenski izraz za medicino, a me nihče ne posluša. Beseda medicina je tujega izvora in v slovenščini ne pomeni ničesar. Beseda zdravilstvo pa je, nasprotno, popolnoma zadovoljiva in lepa sopomenka in izraža prav osnovni namen medicine: zdravljenje bolezni in ohranjanje zdravja. Nekako pod roko se je začelo pojavljati meni nerazumljivo razlikovanje med medicino in zdravilstvom. Manjvredno »zdravilstvo« naj bi bilo tako neznanstveno, večvredna medicina naj bi pa bila znanstvena. Manjvredno seveda izraženo s slovenskim (manjvrednim) in večvredno s tujim (večvrednim) izrazom. Kako pritlehno in nevredno slovenstva.
 
Razlikovanje med medicino in zdravilstvom je torej nesmiselno, saj gre le za dva izraza za isto stvar.

 
In kot kaže, je ravno z znanstvenostjo v zdravilstvu največja težava. Sodobno svetovno zdravilstvo naj bi bilo namreč po besedah dr. Bitenca znanstveno utemeljeno do zadnje najmanjše podrobnosti in naj bi se po tem razlikovalo od neznanstvene komplementarne medicine oz. dopolnilnega zdravilstva. Za kiropraktiko, homeopatijo in akupunkturo, ki jih bomo v Sloveniji vključili v državni zdravstveni sistem, v domeno Ministrstva za zdravje, še vedno ni znanstvenih razlag. Po drugi strani bo vse ostalo dopolnilno zdravilstvo, npr. dr. Bitenc navaja bioenergetiko in aromaterapijo, v Sloveniji po novem izločeno iz zdravstvenih dejavnosti in vključeno v socialne storitve, v domeno Ministrstva za delo, Ministrstva za šolstvo in Ministrstva za gospodarstvo, ali z drugimi besedami v nezdravstvene dejavnosti. Dopolnilno zdravilstvo se bo sicer ukvarjalo z zdravljenjem, ki pa se ne bo imenovalo zdravljenje, ampak socialne storitve, tako da se Ministrstvu za zdravje ne bo treba ukvarjati s tem »mišmašem« socialnih storitev.
 
Sam sem prav nasprotnega mnenja. Na Ministrstvu za zdravje bo treba prej ali slej odpreti poseben resor in te stvari z dopolnilnim zdravilstvom urediti, kot je treba, kar še zdaleč ni lahka zadeva. Ločiti zrnje od plev ne bo tako lahko in se bo sčasoma tudi moralo spreminjati. Zato pa bomo morali imeti poseben zakon o dopolnilnem zdravilstvu, ki bo zajel čim širšo paleto zdravstvenih dejavnosti, ne pa jih tlačiti med socialne storitve.
 
Naslov intervjuja govori o primerjavi z alternativnem mostom: za most sta najprej potrebna vsaj dva bregova. Na enem bregu ene medicine oz. enega zdravilstva se mosta ne da izgraditi, tudi na alternativni način ne, ker to pač ni most. Zdravilstvo je lahko eno v smislu zdravljenja bolezni in ohranjanja zdravja in v okviru ene države spada le v en državni zdravstveni sistem, toda odnos do tega je lahko različen in tega ne smemo enačiti z različnimi zdravilskimi oz. po starem različnimi medicinskimi sistemi. Med te spadajo predvsem svetovni znanstveni medicinski sistem, za njim pa še tradicionalni kitajski, ajurvedski, homeopatski in drugi.
 
Ni nam treba vseh vključiti v naš državni zdravstveni sistem, a med njimi bo treba graditi zanesljive mostove in jih pojasniti enega z drugim in tudi na znanstven način, predvsem zaradi tega, ker so učinkoviti in jih ljudje zato tako radi sprejemajo.
 
Ošabnost in napadalni monopolizem sta bila vedno škodljiva.
 
Jani Osojnik, mag. TKM, univ. dipl. psih., Ljubljana«
 
Vir:
DELO, Sobotna priloga, PP29, 20. december 2003, Jani Osojnik: Odziv na »Bi si kdo upal graditi most na alternativni način?« (Delo, 12. decembra 2003)