PODPIŠI, ZDRAVNIK, ALI PA POJDEŠ NA CESTO!

19.10.2003 00:00
Enainštirideset slovenskih zdravnikov se je z imenom, priimkom in podpisom opredelilo za to, da se uredi področje alternativnih oblik zdravljenja za zdravnike in da se ukine obvezno podpisovanje žaljive izjave, s katero se zdravnik obvezuje, da se ne bo ukvarjal z zdravilstvom ali mazaštvom.

Novinarka Marjana Vončina je za današnjo izdajo Nedeljskega dnevnika pripravila prispevek z naslovom Podpiši, zdravnik, ali pa pojdeš na cesto! V nadaljevanju navajamo samo del prispevka, ki si ga lahko preberete v tiskani izdaji Nedeljskega:
 
V ponedeljek popoldne (op. 13. oktobra) se je v veliki predavalnici Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani zbrala nenavadna druščina zdravnikov in predstavnikov drugih intelektualnih poklicev, ki jim ni všeč, da uradna medicina gleda na vse oblike alternativne medicine zviška, prezirljivo in oholo. "Šarlatanstvo, mazaštvo, padarstvo," se je dolgo govorilo o njih, prav nič prijazne in zadržane besede pa so zapisane tudi v petnajstletni zgodovini uradnih odzivov nanje.
 
Za slovenske razmere velja, da se je v ponedeljek zgodil velik preobrat, prava revolucija. 41 zdravnikov je seveda manjši del neprimerno večjega zdravniškega "ceha", a začelo se je in na njihovi strani je še veliko zdravnikov, ki terjajo pravni in zakonodajni red na tem področju.
 
Zakaj bi moral biti zdravnik, ki ne podpiše izjave, da ne bo izvajal homeopatije, čeprav bi bila v prid bolniku, izločen iz zdravniških vrst in "obsojen" na drugi breg, čeprav je med enim in drugim velika in široka reka bolnikov? Ko medicina odpove, se bolnik zateče tja, kjer mu bo morda kdo lahko pomagal. Celo k samemu hudiču ...
 
No, slovenski zdravniki, ki obvladujejo alternativno medicino, nočejo biti ne mazači ne čarovniki, magi in vrači, ob vsem medicinskem znanju, ki ga premorejo, se zavzemajo le za disciplino, nadzor, pravni red, sčasoma tudi vključitev zavarovalnice pri plačilu uslug.

 

Pobuda je zdaj tu. Veliko poguma so zbrali vsi, ki so se podpisali na izjavo. Med njimi smo opazili kar nekaj znanih imen. Bo Zdravniška zbornica Slovenije pobrala rokavico?
 
Matjaž Lesjak, dr. med., specialist splošne medicine je med drugim dejal:
 
"Skupino za odprt dialog o komplementarni medicini so oblikovali zato, da bi pokazali, da obstajajo med zdravniki v Sloveniji tudi drugačna mnenja, bolj strpna, bolj uravnotežena in življenjska od uradnega stališča medicinskih organizacij. Mnogi zdravniki pri nas, še bolj pa po svetu, priznavajo komplementarni medicini vlogo pri razumevanju bolezni in lajšanju težav. Vsaka država se je po svoje odzvala na ta izziv, povsod pa priznavajo, da je ni več mogoče prezreti.
 
Ocenjujejo, da 30 do 75 odstotkov ljudi v Evropski uniji išče zdravje ali boljše počutje pri različnih zdravilcih, vse več pa je tudi zdravnikov, ki ali sami uporabljajo metode komplementarnega zdravljenja ali napotijo paciente na dopolnilne terapije. V Veliki Britaniji denimo 40 odstotkov splošnih zdravnikov ponuja eno od oblik komplementarne medicine, na Škotskem dvajset odstotkov splošnih zdravnikov izvaja homeopatijo, v Nemčiji išče 46 odstotkov prebivalcev komplementarno medicino, v Franciji pa 49 odstotkov.
 
Raziskave kažejo, da so to ljudje z dolgotrajnimi težavami, ki jih šolska medicina ni uspešno rešila.
 
Toda zdravniške stanovske organizacije v Sloveniji imajo še vedno odklonilno stališče in zakonodajno je to področje neurejeno. Čas je, da se o komplementarni medicini začnemo pogovarjati odkrito, umirjeno in brez navidezne cehovske enotnosti."
 
Dr. Marjan Česen, dr. dent. med., nekdanji državni sekretar na ministrstvu za zdravstvo je med drugim poudaril:
 
"Po skoraj stoletje in pol trajajočem zakonsko utrjenem monopolu ‚uradne, znanstvene’ medicine ugotavljajo v razvitem svetu rast ugleda in prakse najrazličnejših oblik tradicionalne medicine. Z razmeroma kratkim časovnim zamikom opazujemo tudi v Sloveniji širitev neuradne medicine.
 
Beg ljudi v tako imenovano alternativno medicino je sprožil odziv uradne medicine, češ da ‚alternativna medicina ni medicina’. Temu je sledilo popolno zavračanje te medicine in prepoved sodelovanja zdravstvenih delavcev z zdravilci v procesih zdravljenja, kajti pri zdravilcih naj bi šlo za ‚zdravju škodljivo delovanje, mazaštvo, pohlep po denarju, izkoriščanje lahkovernih ljudi’ in podobno.
 
Razmeroma groba nasprotovanja uradne medicine so sicer razumljiva, niso pa opravičljiva, saj tudi ona veliko ‚greši’. Spomniti pa moramo še na dejstvo, da imata obe medicini skupno strokovno izhodišče. V sredini 19. stoletja je medicinska praksa prišla do pomembnega odkritja ‚naravnega toka bolezni’. Mnoge bolezni se sčasoma pozdravijo same. Takšnih ozdravitev naj bi bilo kar 75 odstotkov. Naloga zdravnika naj bi bila le podpora spontanemu zdravljenju.
 
Moderna medicina in ‚moderni’ bolnik pa največkrat nimata ne časa ne volje, da bi se prilagodila naravnemu toku bolezni. Bolnik želi biti že jutri zdrav in sposoben za delo. Namesto krepitve organizma za boj z boleznijo se odločita, da bosta to prepustila učinkovitim kemičnim snovem, ki jim pravimo zdravila, četudi za ceno neželenih stranskih učinkov."
 
Viktor Gerkman, specialist klinične psihologije in psihoterapevt je med drugim dejal:
 
"Bolnik velikokrat potrebuje več vrst pomoči in nečloveško predrzen je tisti, ki mu katero od njih odreka samo zato, ker je njegova ‚ozkogledna’ stroka ne zna pojasniti. Ne zna pa je pojasniti predvsem zato, ker se zanjo nikoli ni resno zanimala. Čas je, da predstavniki zdravniških ustanov stopijo iz svojih slonokoščenih stolpov in se zavedo, da niso niti vsevedni niti vsemogočni."
 
Več v tiskani izdaji Nedeljskega.
 
Vir:
NEDELJSKI DNEVNIK, 19. oktober 2003, Marjana Vončina: Podpiši, zdravnik, ali pa pojdeš na cesto!