ZDRAVNIKI IN HOMEOPATIJA: ISKANJE NAJBOLJŠIH REŠITEV ZA PACIENTA

16.12.2014 00:00

Novinarka Diana Zajec se je o homeopatiji pogovarjala z nemškim zdravnikom dr. Joachimom Grossom, ki živi in dela tudi v Sloveniji. O njem pravi: »Dr. Joachim Gross je zdravnik, po srcu in po duši zapisan iskanju najboljših rešitev za bolnika. Po znanju in spoznanju, po (samo)dokazovanju in po vztrajnem iskanju znanstvenih dokazov in izkustvenih potrditev je, kar mu je potrdil tudi odziv njegovih pacientov, tako nemških kot slovenskih, prišel, seveda ne edini, do optimalne rešitve. Do združevanja védenj uradne in homeopatske medicine.«

Novinarka Diana Zajec je v današnji izdaji časopisa Delo objavila prispevek Iskanje najboljših rešitev za pacienta.
 
»Toda medtem ko je drugod po Evropi takšno delovanje dopuščeno in zaželeno, uzakonjeno, ponekod tudi financirano iz zdravstvene blagajne, je v Sloveniji onkraj meja legalnosti.

 
Slovenski zdravniki se namreč s homeopatijo, uvrščeno v sklop zdravilstva – po slovarju slovenskega knjižnega jezika je zdravilec tisti, ki se ukvarja z zdravljenjem, navadno brez ustrezne poklicne izobrazbe – ne smejo ukvarjati. Če prezrejo to prepoved, se morajo odreči  licenci (op. se jim odvzame licenca) in s tem zdravniškemu poklicu.
 
Odnos slovenske uradne medicine do homeopatije je trden, jasen in nepremakljiv že desetletja – a ne od vedno. Homeopatijo, tako kot vsako drugo vedo, resda spremljajo dileme, že od začetkov, ko je pred dvema stoletjema njen utemeljitelj dr. Samuel Hahnemann uspel s habilitacijo homeopatske medicine. Toda včasih, davno tega, je tudi v Sloveniji homeopatija imela domicil.
 
Togo in kontradiktorno. Upravičeno?
 

Zdaj že dolgo ni več tako. Nasprotno, zdravnik, ki pri nas želi svojim pacientom pomagati s homeopatijo, se mora odpovedati dovoljenju za opravljanje zdravniškega dela. Znano je, da mnogi zdravniki, ki verjamejo v moč homeopatije, še vedno uporabljajo znanja obeh ved, kljub stanovsko ubesedenim in zakonodajno uokvirjenim pravilom. S tihim soglasjem številnih zdravnikov, ki sami homeopatije sicer ne prakticirajo, nimajo pa nič proti združevanju znanj, če ta koristijo pacientom. Tudi zato, ker danes mednarodne študije, ki jih ni malo, potrjujejo, da so bolniki, ki jih zdravijo tako imenovani hibridni zdravniki – ti ob klasični medicini uporabljajo tudi komplementarne metode – v povprečju bolj zdravi, s svojimi zdravniki so bolj zadovoljni, ne nazadnje pa posledično porabijo manj denarja za zdravila. In to je z vidika prizadevanj za ohranitev vzdržnega zdravstvenega sistema, ki se vrstijo po vsem svetu, ne le na stari celini, spodbudno.
 
Toda kakšen je status teh zdravnikov pri nas?
 
»Do nadaljnjega ne sprejemam novih pacientov, ker sem v postopku pri Zdravniški zbornici Slovenije zaradi opravljanja homeopatske prakse v Sloveniji. Po slovenski zakonodaji opravljanje homeopatije hkrati z opravljanjem zdravniške prakse ni dovoljeno,« ima dr. Joachim Gross zapisano na svoji spletni strani, ob tem pa pripisano, da je specialist za medicino dela, prometa in športa in za socialno medicino (to delo opravlja v zasebnem zdravstvenem zavodu Petra Bossmana v Kopru), prav tako zdravnik homeopat z licenco bavarske zdravniške zbornice (tudi to ordinacijo ima v Kopru, občasno pa dela še v Nemčiji). Homeopatija v primerjavi z uradno medicino zajema minorni del njegovega dela.
 
Znanost naj bo radovedna, ne polna predsodkov
 
»V Sloveniji pogosto slišim, da morajo zdravniki pri svojem delu upoštevati z dokazi podprto medicino, kar homeopatija ni, in da za zdravnika uradne medicine preprosto ni dopustno, da bi zdravil s homeopatijo. Toda tudi v uradni medicini lahko najdemo marsikaj, kar ni znanstveno dokazano oziroma utemeljeno, pa vendarle ni razumljeno kot sporno. Poglejmo psihoterapijo, uporabo antidepresivov, nekatere posege v kirurgiji. Vsekakor se strinjam, da morajo obstajati močne, neovrgljive in nedvoumne študije, ki dokazujejo učinkovitost zdravljenja, tudi homeopatskega. Znanstvena potrditev je zame absolutni ideal za vse zdravniške metode, vključno s homeopatijo. Vendar v dnevni praksi pogosto tako idealno stanje ni dosegljivo niti v klasični niti v komplementarni medicini – in s tem dejstvom se moramo sprijazniti, ob tem pa moramo iskati najboljše rešitve za pacienta,« meni dr. Gross.
 
Sklicuje se na fundacijo Cochrane, ki od tovrstnih vodil ne odstopa. »Z oceno, da znanost preprosto nima dovolj védenja, da bi lahko utemeljeno trdila, da homeopatija ne deluje, po drugi strani pa ji manjka tudi znanja, ki bi nedvoumno potrjevalo učinkovitost homeopatije, omenjena fundacija stavi na čim več raziskav. Verjame v znanost, ki je radovedna, ne pa obremenjena s predsodki. Ne nazadnje pri tej fundaciji dobro vedo, da tudi zdravniki uradne medicine v vsakdanji rutini počno marsikaj, kar ni znanstveno utemeljeno. Veliko posegov nima trdne znanstvene podlage, strokovne smernice niso vseobsegajoče – in v teh poljih praznine mora zdravnik prevzeti breme polne odgovornosti za svoje odločitve. Toda tega ne problematiziramo.«
 
Znanost je osnova, ni pa vse
 
Sam je prelomnico doživel, ko se je odločil začeti z delom na kliniki za psihoterapevtsko medicino, zdravljenje psihosomatskih bolezni in psihiatrično rehabilitacijo v Heiligenfeldu v Bad Kissingenu. »Takrat sem doumel, da je znanost osnova, ni pa vse, da je pacienta treba obravnavati celostno. Ko so me prvi dan peljali po kliniki in mi razkazali tudi bolnišnično lekarno, mi je kolega pokazal klasična zdravila in polico s homeopatskimi zdravili. Priznam, samo nejeverno sem zrl vanj. Ko me je vprašal, ali je mogoče, da ne znam zdraviti s homeopatijo, sem mu priznal, da o tem ne vem prav nič. Da o homeopatiji nimam pojma. Počutil sem se precej neumnega, a sem hitro ugotovil, da stojim pred velikim izzivom, da moram svoje znanje nadgraditi,« je iskren dr. Gross.
 
Po njegovi oceni to potrjuje praksa homeopatskega zdravljenja po Evropi. V Nemčiji je doslej že več kot sedem tisoč zdravnikov v sklopu tamkajšnje zdravniške zbornice pridobilo dodatna strokovna znanja iz homeopatije, na Dunaju pa pri zdravniški zbornici deluje oddelek za komplementarno medicino. V Švici so, na podlagi številnih študij in referenduma, homeopatsko zdravljenje vključili v osnovno zdravstveno zavarovanje. Stroške za tovrstno zdravljenje zavarovancem oziroma pacientom povrnejo tudi v Veliki Britaniji, Franciji in Belgiji. Povsod drugod po Evropi, razen v Sloveniji, je homeopatija zdravniška dejavnost. Zadnja se je zdravljenju s homeopatijo prenehala upirati Švedska. Tam medicinski stan ni bil sposoben urediti tega področja, zato je o dilemi presodilo sodišče. In odločilo, da lahko vsi zdravniki zdravijo tudi s homeopatijo.
 
Kompromis za sobivanje
 
Dr. Gross se je s homeopatijo začel ukvarjati leta 2006. Dve leti kasneje ga je pot, ki jo je narekovala ljubezen, pripeljala v Slovenijo. Znašel se je pred novimi izzivi – naučiti se slovenskega jezika, dobiti službo, zaživeti novo življenje. »Poskus je uspel, ne želim si nazaj v Nemčijo. Sem optimističen in verjamem, da se zdravniki, ki bodo razpravljali in odločali o dodelitvi drugačnega statusa zdravljenju s homeopatijo v Sloveniji, zavedajo, da je kompromis za sobivanje in sodelovanje preprosto treba najti. Napočil je čas za premik, vsi se zavedajo, da je bil dosedanji pristop prestrog. Verjamem, da bodo ti zdravniki glasovali tako, da ne bodo kriminalizirali zdravnikov, ki izvajajo tudi homeopatsko medicino. Seveda ne pričakujem, da bi bilo to zdravljenje takoj plačano iz sredstev osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Verjamem v kompromis.«
 
Zaradi kontradiktornosti slovenske zakonodaje, ki zapoveduje, da homeopatsko zdravljenje lahko izvajajo le diplomirani zdravniki uradne medicine, ki pa v tem primeru izgubijo licenco za delo v uradni medicini, je dr. Gross že pred letom dni zaradi nejasnosti svojega statusa – je član tako slovenske kot bavarske zdravniške zbornice – na slovensko zbornico naslovil konkretna vprašanja, kaj sme in česa ne.
 
Ker do marca ni bilo odgovora, se je kar sam prijavil na zbornico, kot zdravnik uradne medicino, ki zdravi tudi s homeopatijo. Za ta korak se je odločil »zato, da bi skupaj z zbornico in njenim razsodiščem proučili možnosti za konstruktivno rešitev izvajanja homeopatije v Sloveniji. Pa tudi zato, da bi homeopatska zdravniška – in ne zdravilska! – praksa v Sloveniji dobila legalen okvir.«

 
Pogovarjala sva se ravno leto dni po samoprijavi; odgovorov še vedno ni dobil. Aprila je bil sicer na zaslišanju na zbornici, »kjer mi je nekaj kolegov povsem spontano reklo, da pacientov ne smem več zdraviti, nekateri niso rekli nič. Uradnih odgovorov pa ni bilo, in to mi ni bilo všeč. Kljub temu da živim in delam v Sloveniji, priznam, da sem še vedno redoljuben Nemec, ki mu je všeč natančnost in jasnost. In nočem se skrivati, s homeopatijo nočem zdraviti skrivaj. Tega nisem nikoli počel in tudi ne bom.«
 
Več kot le placebo
 
Želi si, da bi medicinski akademiki kot posamezniki, zavezani znanosti, ki jo tudi sam nadvse ceni, pokazali več odprtosti, ki mora preseči skepso. »Vem, da so akademiki idealistični znanstveniki, ki ljubijo resnico. Obstajajo pa tudi znanstvene raziskave o delovanju homeopatije, ki kažejo, da je homeopatija več kot le placebo, čeprav so vse bele kroglice navidezno povsem enake, učinkovina v njih pa tako razredčena, da je ne ostane tako rekoč nič več,« pravi sogovornik.
 
Študija nemške zavarovalnice, ki je zajela 150.000 zavarovancev, je pokazala nedvoumne pozitivne učinke homeopatije na ravni celotne populacije. Britanska raziskava, v kateri so proučili 164 randomiziranih študij, je pokazala, da jih 71 vsebuje nedvoumne dokaze o učinkovitosti homeopatskega zdravljenja, devet ne, 80 pa so jih označili kot statistično neznačilne. »Dokazov o učinkovitosti homeopatskega zdravljenja je veliko. Vem, da jih potrebujemo še več. Prav tako kot v sferi uradne medicine – raziskovanja in izzivov ni nikoli konec.«
 
Toda videnje homeopatije v očeh slovenske medicine, po katerem gre pri tej metodi zgolj za učinek placeba, ne drži, trdi zdravnik. »Homeopatija deluje tudi pri kravah, čeprav ne vedo, kaj požrejo. Učinkovita je pri pacientih brez zavesti, ki jih zdravijo na oddelkih za intenzivno nego, deluje pri dojenčkih. Po drugi strani se lahko vprašamo, kaj oziroma koliko vemo v uradni medicini. Ne vemo natančno, kako komunicirajo celice v telesu, onkraj hormonov in onkraj živčnih impulzov. Marsičesa niti medicina ne razume. V Nemčiji imamo združenje za znanost v homeopatiji; vsi člani so akademiki. Prihodnje leto bo združenje organiziralo mednarodni kongres o homeopatski znanosti. Ali torej res ni stvari, ki bi prepričala slovenske akademike, da je vredno pogledati tudi onkraj 'meja'?« (se) retorično sprašuje Joachim Gross.«
 
Vir:
DELO, 16. december 2014, Diana Zajec: Iskanje najboljših rešitev za pacienta