PRIPOMBE NA PREDLOG ZAKONA O ZDRAVILSTVU

23.04.2007 00:00
Predsednik Slovenskega homeopatskega društva je 23. aprila obvestil Državni zbor in Državni svet, da ministrstvo za zdravje postopka za pripravo zakona o zdravilstvu ni vodilo v skladu z dobro prakso, ki velja v slovenski državni upravi (načelo enakopravnosti, načelo pravočasnosti, načelo odprtosti, načelo dostopnosti, načelo odzivnosti, načelo prosojnosti in načelo sledljivosti) ter predstavil pripombe SHD na predlog zakona. Opozoril je, da ne samo, da se v Sloveniji zdravnikom odreka svobodo pri izbiri najbolj ustrezne terapevtske metode, tudi bolnikom se odreka možnost svobodne in osveščene izbire metode zdravljenja.

V nadaljevanju objavljamo del dopisa oziroma pripombe Slovenskega homeopatskega društva na predlog zakona o zdravilstvu (EPA 1396-IV, Poročevalec DZ RS, letnik XXXIII, št. 30, 18. april 2007). 
 
»Predlog zakona o zdravilstvu, ki je v prvi obravnavi v Državnem zboru, je bil le delno usklajen na sestankih delovne skupine za pripravo zakona, ki jo je ustanovilo Ministrstvo za zdravje. O večjem delu zakona sploh ni potekla odprta razprava (op. zdravilska zbornica, licence, strokovni nadzor, nadzor nad izvajanjem zakona, kazenske določbe, prehodna določba in končne določbe).
 
Ministrstvo za zdravje postopka za pripravo zakona o zdravilstvu ni vodilo v skladu z dobro prakso, ki velja v slovenski državni upravi (načelo enakopravnosti, načelo pravočasnosti, načelo odprtosti, načelo dostopnosti, načelo odzivnosti, načelo prosojnosti in načelo sledljivosti). V delovni skupini niso bili enakopravno zastopani predstavniki, ki se v Sloveniji ukvarjajo z alternativnimi in komplementarnimi metodami zdravljenja. Še posebej bi želeli opozoriti, da v delovno skupino niso bili vključeni predstavniki slovenskih zdravilišč, v katerih se vsakodnevno uspešno uporabljajo številne metode komplementarnega zdravljenja.
 
Ministrstvo za zdravje ni opravilo temeljne raziskave (študije), s katero bi lahko podalo korektno in objektivno oceno stanja v Sloveniji ter na podlagi ugotovitev raziskave pripravilo dober in uresničljiv zakon. Ker temeljna raziskava ni bila opravljena, ministrstvo za zdravje ne ve, kdo je danes v Sloveniji »zdravilec«. Pojma »zdravilstvo« in »zdravilec« sta zelo široka, vseobsegajoča in predvsem abstraktna. V svetu se in tudi Svetovna zdravstvena organizacija uporablja termin »Traditional Medicine / Complementary and Alternative Medicine« (v nadaljevanju TM/CAM), pogosto se uporablja tudi izraz »non-conventional medicine«. »Medicine« se v slovenski jezik vedno prevaja kot »medicina«. Zato naj na tem mestu ponovno opozorimo, da »zdravilstvo« ni ustrezen slovenski prevod tega termina. V slovenskem prostoru se je izraz »zdravilstvo« uporabljal predvsem v smislu »ljudske medicine«, »zdravilec« pa se je uporabljal za osebo, ki je zdravila, vendar ni imela ustrezne poklicne izobrazbe. V Sloveniji ima izraz »zdravilec« negativno konotacijo, saj se dostikrat enači izraze »šarlatan = mazač = zdravilec« (glej gradivo Vlade - I.1 Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona: Stališče Zdravstvenega sveta Ministrstva za zdravje (67. seja, 5.3.1998): »Naraščajoči popularnosti različnih zdravilskih praks podlegajo ne samo lahkoverni naivneži, ampak vse bolj tudi inteligentni in izobraženi ljudje. (...) Država mora preprečiti delovanje samozvanih zdravilcev (šarlatanov).«)
 
Ministrstvo za zdravje ni opravilo temeljite primerjalne študije in tako uvaja v predlogu zakona nekatere unikatne rešitve, ki jih ne pozna (po nam dostopnih informacijah) nobena država. V prikazu ureditve v drugih pravnih sistemih ni navedena niti ena država, kjer bi imeli »zdravilsko zbornico«, »zdravilske licence« ali »zakon o zdravilstvu«. V prikazu ureditev v državah, ki so navedene, je skupno samo to, da je zdravnikom dovoljeno uporabljati alternativne in komplementarne metode zdravljenja; v vseh navedenih državah je TM/CAM del zdravstvene dejavnosti; v vseh navedenih državah ima bolnik svobodo odločanja o izbiri zanj najbolj ugodne terapevtske metode. V predlogu zakona pa »slovensko zdravilstvo« ni del zdravstvene, ampak je del gospodarske dejavnosti. Tako bolniki niso bolniki, ampak so »uporabniki storitev«; ker »slovenski zdravilci« ne zdravijo, pa so le »izvajalci storitev«. Slovenskim zdravnikom pa se izrecno prepoveduje uporabljati alternativne in komplementarne metode zdravljenja. Če želijo le-te uporabljati, izgubijo licenco in postanejo »osebe, ki so končale medicinsko fakulteto«. Tudi to je edinstvena slovenska rešitev, ki kaže na omalovaževalen odnos do zdravnikov, ki bi se želeli ukvarjati tudi z alternativnimi oblikami zdravljenja. Po drugi strani pa kaže na to, da se skuša v zdravilstvo pritegniti kader, ki je strokovno slabo podkovan, kar bodo občutili predvsem uporabniki. Iz predloga zakona je pravzaprav razvidno, da so komplementarne in alternativne metode zdravljenja v Sloveniji nezaželene.
 
Ministrstvo za zdravje bi lahko kot referenčno gradivo in usmeritve pri pripravi predloga zakona uporabilo publikacije in smernice Svetovne zdravstvene organizacije, ki jih verjetno ima, saj je Slovenija članica le-te. Če navedemo le nekatere: »WHO Global Atlas of Traditional, Complementary and Alternative Medicine« (WHO: Kobe, 2005. v dveh delih; kot zanimivost naj navedemo, da je bilo Ministrstvo za zdravje s strani sekretariata WHO European Region pozvano, da sodeluje v omenjeni študiji, vendar ni nikoli vrnilo izpolnjenega vprašalnika), »WHO Traditional Medicine Strategy 2002-2005« (WHO, 2002), »Legal Status of Traditional Medicine and Complementary/Alternative Medicine: A Worldwide Review« (WHO, 2001), »Guidelines on Developing Consumer Information on Proper Use of Traditional, Complementary and Alternative Medicine« (WHO, 2004) in številne druge publikacije, resolucije in smernice, ki so dostopne tudi na spletni strani Svetovne zdravstvene organizacije.
 
Svetovna zdravstvena organizacija poziva države (vlade, pristojna ministrstva), da uredijo pravni status TM/CAM, namenijo finančna sredstva za znanstvene raziskave učinkovitosti, uspešnosti in razširjenosti TM/CAM, izvajajo akcije osveščanja bolnikov o izbiri terapevtskih metod in podobno. Slovenija od leta 1991 ni na tem področju naredila nič od zgoraj navedenega.
 
V svetu je že nekaj let opazen trend rasti pri sodelovanju in povezovanju TM/CAM s šolsko (konvencionalno, uradno, znanstveno) medicino in ne trend strogega ločevanja (op. ločevanje je na žalost zelo močno prisotno samo v Sloveniji). Nekatere TM/CAM metode se dnevno uporabljajo tudi v slovenskih wellness centrih oziroma zdraviliščih (ajurveda, akupunktura, akupresura, aromaterapija, manuelna medicina, kineziologija, balneoterapija, različne masaže, post in druge) in za te ponudnike/izvajalce storitev ne moremo posplošeno trditi, da so neodgovorni, neusposobljeni, neprofesionalni, prepuščeni sami sebi, mazači itd, kakor to navaja ministrstvo za zdravje v Uvodu predloga zakona. Njihovih storitev pa se poslužujejo predvsem ljudje srednjega in višjega sloja, »inteligentni in izobraženi ljudje«. (glej na primer: članek "Za celovit pristop k bolj kakovostnemu življenju", Delo, 26. 3. 2007, str. 6; Projekt »Murania – Wellness«, Razvojni center Lendava, 2006 (pripravljen s finančno pomočjo Evropske unije, Interreg IIIA in Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in lokalno politiko)). (...)
 

ZAKLJUČNE MISLI
 
Želimo opozoriti, da lahko prav vsakega »zdravilca« že po veljavni zakonodaji prijavi ali toži vsak uporabnik storitev, če ima za to utemeljene razloge.
 
Ponudnika »zdravilskih« storitev, ki opravlja dejavnost v obliki gospodarske družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, zavezujejo številni zakoni kot na primer: zakon o varstvu potrošnikov, zakon o gospodarskih družbah, zakon o varovanju osebnih podatkov in številni drugi zakonski in podzakonski akti – te osebe ne delajo v zakonskem vakuumu, kot se prikazuje.
 
Tistega, ki opravlja katerokoli dejavnost ali storitev na črno, pa lahko že po veljavnih zakonih preganjajo za to pristojne službe. Če ministrstvo za zdravje pričakuje, da se bo slednje rešilo s sprejetjem zakona o zdravilstvu, je v zmoti. Zgodilo pa se bo, da se bodo današnji »zdravilci« čez noč spremenili v »maserje«.
 
Predlagamo, da poslanci pozovejo vlado, da naj opredeli, kaj sploh je »zdravilstvo« in kateri sistemi/metode so sploh sestavni del zdravilstva. Menimo, ko se bo to definiralo, bo zakon dosti bolj razumljiv, pregleden in aplikativen.
 
Prav tako predlagamo, (a) da se naj ponovno tehtno preuči, ali je »zdravilska zbornica« res tista najbolj idealna in učinkovita rešitev in (b) ponoven razmislek o potrebnosti »licenc«.
 
Menimo, da mora biti zakon sodoben, enostaven, jasen, nedvoumen in razumljiv povprečnemu državljanu Republike Slovenije. Komplementarno in alternativno medicino naj bi reguliral, ne pa popolnoma uničil. Slovenija naj s sprejemom zakona sledi svetovnim smernicam, ki gredo v smer integralne medicine, združevanja konvencionalne in nekonvecionalne medicine, ne pa po poti izključevanja in ločevanja.
 
Po temeljitem pregledu predloga zakona ugotavljamo, da bo zakon, kakršen je podan v tem predlogu, težko uresničljiv.
 
Menimo, da je ministrstvo za zdravje edino, ki mora in lahko skrbi za javno zdravje in za prevlado občega interesa nad partikularnimi interesi (npr. zbornice in podobno). Prav zato, te svoje odgovornosti ne sme prenesti na »zdravilsko zbornico« in ne sme dovoliti ustvarjanja novih nepotrebnih birokratskih struktur (ki jih bodo plačali davkoplačevalci).
 
Številne predloge in pripombe smo podali na sestankih delovne skupine in tudi v javni razpravi (glej www.shd.si). Pred kratkim je naša članica napisala tudi zelo pregleden članek o pripravljanju zakona (glej Pravna praksa,15. marec 2007, št. 10, str. 8-9). Upamo, da bodo tudi te pripombe oz. predlogi pripomogli k boljšemu razumevanju in ureditvi tega zelo zahtevnega področja komplementarne in alternativne medicine v Sloveniji.«

 

Vir:

Slovensko homeopatsko društvo, 23. april 2007, Pripombe na predlog zakona o zdravilstvu

PIS, Zakon o zdravilstvu, Analitični del