similia similibus curentur

ODZIVI NA JAVNI OPOMIN ZDRAVNICI ZARADI HOMEOPATIJE

01.10.2011 00:00
Mag. Miloš Židanik, dr. med. se je v oktobrski številki revije Isis odzval na prispevek M. Tavroha Trije amoralni bratje in njihova usoda.
Odziv mag. Miloša Židanika, dr. med. z naslovom Meje dopustnega v Izidi v nadaljevanju objavljamo v celoti:
 
»Spoštovani kolegi, spoštovano uredništvo Izide, spoštovani M. Tavroh,
 
na začetku bi Vam rad sporočil, da sem vedno z veselim pričakovanjem in velikim zanimanjem vzel v roke našo revijo, sploh nekaj zadnjih številk. Vesel uredniške politike, ki daje prostor argumentom drugače mislečih kolegov. Z zanimanjem sem tudi spremljal zadnjo polemiko o homeopatiji, ki je sledila disciplinskemu ukrepu kolegici, ki, kolikor razumem, ni škodovala ljudem v stiski, upam si celo domnevati, da jim je pomagala. Drugače bi verjetno imela prazno čakalnico v svojem zasebnem času (pri samoplačniških storitvah so ljudje izbirčnejši, kot če storitve plača zavarovalnica, in motiv za obisk so priporočila, ki se širijo od ust do ust). Se pravi: ljudje so zakupili njen prosti čas za storitev, s katero so se strinjali. In tudi, če bi homeopatija delovala kot placebo, tudi če bi, ljudem veliko pomaga že to, da si nekdo vzame čas za njih, jih posluša, sliši in spoštuje. Že samo tak odnos deluje zdravilno in je vreden svojega denarja. Tako da nikoli ne gre samo za tableto ali homeopatsko granulo, ki zdravi, tableta je samo podaljšek odnosa. Na tem mestu sem se v mislih spomnil tudi dileme kolegic, ki sta pisali odprto pismo varuhinji.
 
V zadnji številki sem z užitkom bral članek dr. Joachima Grossa. Predvsem sem čutil jasnost njegovih argumentov, spoštljivost do ljudi in življenja, sposobnost samorefleksije in spreminjanja skozi čas. Odgovor dr. Matije Horvata je bil poln sodb, nestrpnosti in jeze. Potem sem s spoštovanjem prebral članek dr. Kordaša, ki je zaokrožil njuna prispevka na res konstruktiven in spoštljiv način za obe strani. In sem Izido bral naprej (skozi ponovno dragocen, otožno božajoč in poetičen esej kolegice Sobočanove). Dokler nisem osupel prebral prispevka M. Tavroha v Sisi. Osupel, ker ni bilo težko odkriti identitete avtorja, kar je dalo temu prispevku poseben pomen, težo in razumevanje.
 
Do tega trenutka sem Sisi dojemal kot dobrodošlo rubriko, namenjeno humornim prispevkom. Šaljivim, in ne žaljivim. Ne vem, če obstaja kdo, ki bi v M. Tavrohovem prispevku prepoznal kanček humorja. Sam sem v njem čutil predvsem jezo in potrebo po ponižanju drugače mislečega od sebe – povsem konkretno, po ponižanju svojega kolega in kolegice z iz konteksta jasno prepoznanimi imeni in priimki niže od »preprodajalca mamil in člana mafijskih združb«. Humor na račun drugih je seveda stvar etike in morale avtorja, predvsem pa avtorjevih lastnih nezavednih projekcij. Druge namreč ocenjujemo v skladu s svojim referenčnim okvirom, svojo osebnostjo. O sebi je avtor torej povedal, da je inteligenten in amoralen in tako smešil pravzaprav sebe. Ker pa je to storil le na nezaveden način, sem imel potrebo o tem pisati v tem prispevku. Ko sprašuje v okvirju, kdo od amoralnih bratov je najbolj inteligenten, je odgovor jasen – pisec sam. Vendar daleč od tega, da bi bila inteligenca v tem primeru dobra lastnost, ker je inteligenco moč zlorabiti za slabe namene, kot je uničevanje medosebnih odnosov. Tak diskurz ni konstruktiven in ne vodi nikamor. Vsak dar – inteligenca, ustvarjalnost, finančna ali politična moč, zahteva tudi večjo odgovornost.
 
Z več moči, ki nam je ti darovi dajejo v odnosih do drugih ljudi, pride tudi več odgovornosti, kako s temi darovi ravnati, da ne delamo škode, ampak da jih uporabljamo v dobro. Že poklic zdravnika nam daje moč nad drugimi ljudmi, znanstven naziv večjo veljavo in težo, vsak nadaljnji naziv pred ali za imenom pomeni spet dodatno moč. Če to moč, ko nam zmanjka argumentov, uporabimo za boj za prevlado in za to, da sogovornika utišamo kot avtoriteta, se je dobro vprašati, koliko je naša potreba po moči zadovoljena sicer v našem življenju (npr. v zasebnem življenju, če moč zlorabljamo v vlogi zdravnika ali učitelja) ali pa je naša lakota po moči enostavno nenasitna. In ali bi se obnašali enako, če vseh teh nazivov ne bi imeli. Je pa toge in globoko zakoreninjene vzorce vedenja in čustvovanja zelo težko spreminjati, sploh če manjka pravega motiva za spremembo. Absolutno prepričanje v svoj prav je pogosto prevelika ovira. Tako je težko pričakovati samocenzuro avtorjev in zato je tudi to pismo naslovljeno na uredništvo Izide, ki nam lahko pomaga s podržanjem ogledala, in če še to ne pomaga, s premišljenim filtriranjem žaljivih prispevkov.
 
Na koncu postanem žalosten. Ko vidim, da obstaja zdravnik, ki enostavno ne zmore poslušati in slišati svojega kolega in da ne premore spoštljivega odnosa do nekoga, ki se z njim ne strinja. Da mu drugačnega mnenja ne dopusti. In če kolega pri svojem mnenju vztraja s trdnimi in jasnimi argumenti, da postane do njega nestrpen in žaljiv, ko mu protiargumentov zmanjka. Še bolj žalostno je, če je tak zdravnik učitelj, ki uči študente in zdravnike odnosa do bolnikov in kolegov, saj učenja zdravljenja ni mogoče ločiti od učenja odnosa. In končni rezultat – nerazumevanje bolnikov, ki podpišejo pristanek za terapijo, potem pa to terapijo odklanjajo. Problem je, seveda, v bolnikih. In vseh drugače mislečih. In rešitev? Kot jo slišimo iskati – v zakonodaji. Kako bi z zakonodajo ljudi prisilili, da bi razmišljali in se odločali tako, kot avtoritete vedo, da je prav. V zakonodaji pa odgovora, kako vzpostavljati in vzdrževati dobre medosebne odnose, tako na kolegialni ravni kot med zdravniki in bolniki, seveda ni. Problem je torej veliko širši, kot se zdi na prvi pogled.
 
Sprva sem mislil, da je dovolj pustiti bralcem brati med vrsticami. Pa sem si tokrat premislil, ker se mi zdi to pomembna tema. Nesodelovanje opravilno sposobnih bolnikov, ki so že dali soglasje za zdravljenje. Če je izkušnja teh bolnikov takšna kot moja, ko se je dajanje privolitve za posege zreduciralo na vnaprejšnji podpis obrazca brez kakršnekoli informacije, me to sploh ne čudi. Če je izkušnja teh bolnikov takšna kot mojega tasta, ki je pet dni ležal v bolnišnici zaradi operacije, pa v tem času ni dobil nobene informacije v zvezi s posegom in nobenega navodila v zvezi s pooperativnim potekom, le po nekaj tednih odpustnico na dom z obvestilom, da so operirali visoko maligen karcinom, z datumom kontrole tri mesece po odpustu, potem me to ne čudi. Če nihče od zdravnikov ni slekel halje, se usedel k svojemu bolniku in ga vprašal, kako se počuti ob invazivnih posegih in kako razmišlja o terapiji, me to ne čudi. In varuhinja človekovih pravic tu ne more pomagati. Le samorefleksija dr. Grossa. Pa s tem ne mislim, da bi tem ljudem pomagali s homeopatijo, temveč, da bi se potrudili poiskati poti do bolnika, kako bi mu lahko pomagali. S poslušanjem in slišanjem. In iskanjem skupne terapevtske poti. Če pa je to samo obvestilo avtoritete, kaj se bo naredilo v bolnikovo dobro, ker seveda avtoriteta bolje ve od bolnika, kaj je zanj dobro, potem je nesodelovanje edini način ohranjanja lastnega dostojanstva in integritete.
 
Potem imamo Bogove v belem, ki vse vedo, so vsemu kos, ki vsakemu bolniku znajo pomagati, še posebej takim, ki so jih »zapacali« njihovi kolegi, in obstajajo zdravniki na robu izgorelosti, ki potrpežljivo poslušajo svoje bolnike, kako nespoštljivega odnosa so bili deležni od takih Veličin, in jim razlagajo izvide Bogov v belem, ker ti za to pač nimajo časa. In to razložijo kljub impulzu, da bi dali nasvet, naj se nad takim odnosom pritožijo ustreznim organom. Veličine tako nikoli ne izvedo, da številni zdravniki za njimi pometajo smeti, ki so jih ustvarili sami, in tako še naprej vzdržujejo vsemogočno samopodobo.
 
In potem delam na diferenciaciji, ker bi me sicer bilo sram, da sem zdravnik.«
 
Vir:
ISIS, oktober 2011, Miloš Židanik: Odziv – Meje dopustnega v Izidi