Katarina Velikonja, dr. med., predstavnica Slovenskega homeopatskega društva v Komisiji ministrstva za zdravje za pripravo predloga zakona o zdravilstvu je v časopisu Pravna praksa št. 10/2007 objavila prispevek o Šarlatanskem pripravljanju zakona o zdravilstvu.

»Predlagatelj zakona o zdravilstvu(1), Ministrstvo za zdravje RS, se je oblikovanja zakona lotilo z naslednjimi zahtevami: zagotoviti varnost bolnika(2), ločiti medicino od zdravilstva, nekompatibilnost zdravniške službe z zdravilstvom ter zagotoviti pregled in nadzor ministrstva nad zdravilstvom.

Leta 2005 je minister za zdravje imenoval komisijo za pripravo zakona o zdravilstvu, v kateri ima Slovensko homeopatsko društvo(3) (SHD) dva predstavnika. SHD ves čas vlaga pripombe k zakonu ter predlaga racionalne in uresničljive rešitve,(4) vendar se ne moremo pohvaliti, da smo pri tem posebno uspešni. Nasprotno – še vedno menimo, da predlagani zakon ne zagotavlja večje varnosti za zdravje ljudi, da je v času, ko razviti svet pristopa k zdravljenju sodobnih bolezni integrativno, tako da združuje pristope zahodne znanstvene medicine in tradicionalnih medicinskih sistemov in metod, pri nas vztrajanje pri jasnem ločevanje obeh pravzaprav korak nazaj; po človeški in strokovni plati pa je nesprejemljivo od zdravnika zahtevati, da vrne zdravniško licenco, če želi danes uporabljati katerega od sistemov ali metod nekonvencionalne medicine, čeprav je v njih dodatno strokovno usposobljen.(5) (6)

Dejstvo je, da predlagatelj tematike nekonvencionalne medicine in njenega statusa v svetu ne pozna, da se loteva problema preveč od daleč ter namerava tudi v prihodnje zgolj nadzirati delovanje zdravilske zbornice, ki jo uzakonja, nanjo pa prenaša večino nalog in odgovornosti, za katere menimo, da bi jih (z)moglo in jih je dolžno izvajati samo.

Očitno je namerno izogibanje terminu "komplementarna in alternativna medicina" ter uporaba neustrezne slovenske besede zdravilstvo.(7) Kot primer vzemimo tradicionalno kitajsko medicino, ki je v tem zakonu preimenovana v tradicionalno kitajsko zdravilstvo, pa vemo, da gre za enega najbolj uveljavljenih medicinskih sistemov na svetu. Zadrega predlagatelja se kaže tudi v izogibanju besedi "zdraviti" v osnutku zakona. Tako beremo, da "zdravilec ne zdravi, ampak ne škodi zdravju uporabnika storitev" ipd. V razpravi je pogosto slabšalno rečeno, da se "bolniki zatekajo k zdravilcem", češ izgubili so zdravo pamet, niso sposobni razumne presoje in podobno, dejansko pa jim medicina pri njihovih težavah ne more več pomagati. Skrb zbuja tudi odnos do zdravnikov, ki uporabljajo komplementarno in alternativno medicino, češ da jim v dvojni vlogi ne bi bilo mogoče zaupati, da verjamejo v znanstveno podlago medicine, v biološke (biofizikalne, biokemijske) zakonitosti, v znanstveno podlago sodobne psihiatrije.(8)

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), katere članica je tudi Slovenija, je v publikaciji WHO Traditional Medicine Strategy 2002–2005, izpostavila štiri področja: integracijo TM/CAM (tradicionalna medicina / komplementarna in alternativna medicina) v nacionalne zdravstvene sisteme; promocijo varnosti, učinkovitosti in kakovosti; dostopnost za uporabnike ter racionalno uporabo. Poleg tega WHO poziva države, naj namenijo denar za raziskave tega področja.(9)

Svet Evrope je v resoluciji št. 1206 (1999), Evropsko stališče o nekonvencionalni medicini, zapisal:(10) "Nenazadnje, ker je znanje o alternativnih oblikah medicine še vedno omejeno, skupščina poziva države članice, da podprejo in pospešijo primerjalne študije in raziskovalne programe, ki trenutno potekajo v Evropski uniji in da pridobljena spoznanja širijo navzven." Svet Evrope tudi pozdravlja resolucijo, ki jo je sprejel Evropski parlament 29. maja 1997 o statusu nekonvencionalne medicine, ki od EU zahteva, naj začne proces uradnega priznavanja nekonvencionalnih oblik medicine na podlagi študij, ki naj jih usmerja za te potrebe kot tudi z razvojem raziskovalnih programov o varnosti in učinkovitosti teh oblik zdravljenja.

Pojdimo po vrsti: pričakovali smo, da bo Ministrstvo za zdravje RS naročilo raziskavo, ki bo osvetlilo stanje nekonvencionalne medicine v Sloveniji, ter se seznanilo z aktualno ureditvijo v državah članicah EU in po svetu. Ker tega ni storilo, ima težave pri definiranju sistemov in metod, ki naj bi jih zakon reguliral. V 4. členu predloga zakona (zdravilski sistemi in zdravilske metode) našteje tri zdravilske sisteme: tradicionalno kitajsko zdravilstvo, ajurvedo (indijsko tradicionalno zdravilstvo) ter homeopatijo, dopušča pa tudi druga zdravilstva. A vsak od sistemov ima tudi vrsto podsistemom, ki jih tu ne najdemo. Povsem drugače je pri zdravilskih metodah, te so glede na način izvajanja opredeljene kot:

– "metode interakcije med umom in telesom" – to so metode, ki krepijo sposobnost duha, da vpliva na delovanje telesa;(11)

– "biološko osnovane metode" – to so metode, pri katerih se za zdravljenje in tudi preprečevanje bolezni uporabljajo živila, zdravilna zelišča in mikronutrienti;(12)
– "manipulativne in telesne metode" – to so metode, pri katerih se zdravijo in tudi preprečujejo bolezni s premikanjem delov telesa;(13)
– "energijske metode" – to so metode vplivanja z biopoljem in delovanjem na biopolje.(14)

Posamezne zdravilske metode naj bi evidentirala, priznavala in nadzirala zdravilska zbornica v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zdravje.

Danes torej nihče ne ve, tudi predlagatelj zakona ne, kdo so sploh zdravilci oziroma kateri sistemi in metode so sploh zdravilske. Glavna točka zakona je imenovanje zdravilskih sistemov in metod, na tej točki zakon stoji ali pade in v tem primeru seveda pade. Predmet zakona ni nedvoumno jasen, zato je vse drugo nesmiselno.

Informacijska praznina

Ne izvajalci niti uporabniki ne vemo, katere zdravilske metode so dovoljene, kdo je zdravilec in kdo ne, kdo se mora ustrezno registrirati in kdo ne. Tudi ne vemo, ali je izvajalec tuina masaže, ki se izvaja po številnih centrih za dobro počutje in zdraviliščih po vsej Sloveniji, zdravilec ali (samo) maser. Če je zdravilec, bo moral z uveljavitvijo zakona pridobiti zdravilsko licenco, voditi natančno evidenco osebnih podatkov svojih uporabnikov, se seznaniti z njihovimi zdravstvenimi težavami, jih opozoriti, da gre za nemedicinsko metodo zdravljenja, jih posvariti, da v primeru neupoštevanja ali opuščanja medicinskega zdravljenja lahko nastane poslabšanja oziroma lahko škodujejo svojemu zdravju, v podpis jim mora dati izjavo, da jih je s tem seznanil, natančno pa tudi zapisovati vse ukrepe, priporočila in pripomočke, in odgovarjati za morebitne posledice, ki bi nastale med uporabo te metode ali po njej. Če pa bo zgolj maser, se ustrezno usposobi za svoj poklic in ni zavezan zakonu o zdravilstvu. Zdravilišča in centri za dobro počutje se prav tako še ne zavedajo, da se lahko številne priljubljene sprostitvene metode, med katerimi so kopeli, masaže, zeliščne ali fango obloge, lepega dne znajdejo na seznamu zdravilskih metod, s tem pa tudi njihovi izvajalci in sama organizacija, ki bo morala pridobiti dovoljenje oziroma soglasje za opravljanje zdravilske dejavnosti. V opombah 11, 12, 13 in 14 je še več tehnik, ki najbrž ne zahtevajo tako strogih varnostnih ukrepov, ki mimogrede glede varnosti niso smiselni, za uporabnika pa precej nadležni.

Minister za zdravje vztraja pri zahtevi, da sta medicina in zdravilstvo ločena in jasno razmejena, kljub temu, da zakonodaja načelno ne izključuje dopolnilnega tradicionalnega in alternativnega zdravljenja kot oblike zdravstvene dejavnosti.

V kratki javni razpravi o zakonu in tudi po njej, se zainteresirana javnost sprašuje, zakaj je to potrebno. Uporabniki sami si želijo in iščejo izvajalce, ki so po osnovni izobrazbi zdravniki. Tudi v drugih državah članicah EU je nekonvencionalno zdravljenje zaupano zdravniku. Ne le akupunktura, kot do zdaj v Sloveniji, zagotovo tudi kiropraktika, osteopatija in homeopatija. V zakonu smo se temu v 6. členu približali le v delu, ki govori o homeopatiji: homeopatijo lahko izvajajo le osebe, ki imajo diplomo medicinske fakultete, pridobljena znanja iz homeopatije in veljavno licenco, pridobljeno skladno s tem zakonom.

Zdravilska zbornica, kot jo predvideva zakon, pa je tista »pridobitev«, ki je za predlagatelja jamstvo kakovosti – zagotovila naj bi večjo strokovnost in kakovost storitev, odgovornost in nadzor nad izvajalci. A namen zbornice je ščititi in zagotavljati interese svojih članov. V SHD menimo, da je to draga, potratna, toga rešitev ter da bo hkrati takšna zbornica povsem edinstvena. Namesto, da se trati denar in energijo za njeno ustanovitev, vzdrževanje in številne naloge, ki potegnejo za seboj tudi izdatne gmotne stroške, lahko vsa javna pooblastila, ki naj bi jih imela zbornica, prevzame urad ali pooblaščenec za področje zdravilstva v okviru ministrstva za zdravje. Ministrstvo bi s tem sproti spremljalo dogajanje na področju komplementarne medicine doma in v tujini, kar doslej ni. Tak urad bi lahko znanstveno spremljal in preverjal učinkovitost zdravilstva z javnimi razpisi za znanstvenoraziskovalne projekte, z nepristranskim obveščanjem pa bi pridobila tudi javnost.

Naj se dotaknem še izobraževanja in usposabljanja zdravilcev za posamezne sisteme in metode. Osnovno znanje iz medicinskih predmetov (najmanj na srednji strokovni stopnji izobraževanja zdravstvene smeri) je nujno in želimo si, da bi kandidati opravili državni izpit pred neodvisno strokovno komisijo in ne na posameznih zdravstvenih šolah. Ob tem pa bi za vpis v register zdravilec potreboval še izkaz oziroma diplomo o svoji usposobljenosti za uporabo posameznega sistema ali metode, ki bi mu jo izdala ustrezna šola ali strokovno društvo doma ali v tujini. Menimo tudi, da zadošča vpis v register in da zdravilec ne potrebuje licence za opravljanje svoje dejavnosti. V predlogu zakona je določeno (35. člen), da naj bi zdravilec predložil ustrezno javno listino priznane institucije, pristojne za izobraževanje o zdravilskih sistemih ali zdravilskih metodah. In znova naletimo na težavo: tako kot ne vemo, kateri sistemi in metode so zdravilski, tudi ne vemo, katere institucije so pristojne za izobraževanje o zdravilskih sistemih in metodah, niti katere med njimi izdajajo javno veljavne listine! Če zakon ne bo ustrezno popravljen in ob predpostavki, da bo zdravilska zbornica ostala v njem, bo zaradi teh nejasnosti tudi nemogoče sklicati ustanovno skupščino te zbornice, saj nihče(!) ne bo izpolnjeval pogojev za udeležbo na njej.(17)

Škoda je, da je predlagatelj pri pisanju zakona o zdravilstvu tako malo upošteval izkušnje in predloge strokovnih združenj in društev, ki so člani uglednih mednarodnih strokovnih organizacij in ki problematiko nekonvencionalne medicine dobro poznajo.

Smernice izobraževanj in strokovnih izpopolnjevanj za posamezna področja kot tudi kodeksi etike se zaradi raznorodnosti sistemov in metod zelo razlikujejo. Zato vidimo rešitev v večjem posluhu za razlike ter nasprotujemo neživljenjskemu in pretirano togemu obravnavanju nekonvencionalne medicine. Tudi prenašanje načina delovanja z zdravniške zbornice na zdravilsko, je neprimerno. Zakaj bi napake enega prenašali na drugega,« zaključuje prispevek Katarina Velikonja, dr. med.

Vir:
Katarina Velikonja, Šarlatansko pripravljanje zakona o zdravilstvu. Pravna praksa, št. 10/2007, str. 8-9, 15. marec 2007.

Opombe:

(1) Predlog zakona je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za zdravje RS.
(2) Zakon o zdravilstvu v 3. členu govori o »osebi, ki uporablja zdravilske storitve«.
(3) www.shd.si.
(4) Pripombe SHD, ki so bile podane v javni razpravi, so dostopne na spletni strani www.shd.si.
(5) Zdravniki v drugih državah članicah EU uporabljajo komplementarne in alternativne oblike zdravljenja po lastni presoji in ob soglasju bolnika. Zdravniki z licenco lahko izvajajo homeopatijo v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Španiji, Belgiji, na Nizozemskem in drugod (razen na Švedskem).
(6) Kot zanimivost: avstrijski zdravniki lahko pridobijo od Avstrijske zdravniške zbornice ÖÄK Spezialdiplome, med njimi številne s področja komplementarne medicine.
(7) Akademik dr. Horvat, dr. med.: »Medicina je samo ena.«
(8) V januarski številki revije Isis je objavljen uvodnik Zdravniki, medicina in zdravilstvo akademika dr. Horvata, kjer med drugim piše tudi o argumentih razreda za medicinske vede SAZU. Med njimi izstopajo dvom o strokovnosti teh zdravnikov, očita se jim nekritičnost in nagnjenost k mistiki, zaradi česar so ti zdravniki bolnikom potencialno nevarni.
(9) Zanimiv bi bil podatek, koliko denarja je Slovenija v petnajstih letih namenila temu področju.
(10) Povzetek iz Uradnega lista Sveta Evrope, november 1999.
(11) V osnutku zakona smo v pojasnilu leta 2006 prebrali, da so to npr. psihoterapija, meditacija, hipnoza, regresija, preporod, molitev, hagioterapija, sprostitvene tehnike, biofeedback, senzorične terapije (kromoterapija, glasbena terapija, aromaterapija, likovna terapija), dihalne tehnike, gibalne tehnike, avtogeni trening, antropozofiija, aspektika, šamanizem, kastanieda, hoja po žerjavici, gensko bioenergotehnologija, kreativna vizualizacija, ipd.).
(12) Kot so npr. aromaterapija, kopeli (vodne, zračne, blatne, sončne, solne ...), ozonoterapija, savnanje, Bachova cvetna terapija, iamki esence, kristaloterapije, ortomolekularna terapija, diete, post, fango terapije, fitoterapija ipd.
(13) Kot so npr. masaža, stimulacija energijskih mikro sistemov (su-jok, aurikuloterapija), limfna drenaža, kiropraktika, osteopatija, vaje pomlajevanja, mudre, gibalno plesna terapija, šiatsu, akupresura, reflekso conska masaža stopal, refleksoterapija, kineziologija ipd.
(14) Kot so npr. bioterapija, psihoenergo terapija, prano terapija, izotopija, bioresonančna terapija, biosinergija, bioelektrostimulacija, infopatija, mikrovalovna diagnostika in terapija, radionika, zdravilni dotik, reiki, či-gong, šen-či, vibrionika, speleo terapije, geoenergijske terapije, geomantika, energijsko čiščenje prostora, feng-šui ipd.
(15) Glej Planinšec, V.: Zakon vendarle ureja komplementarno – alternativno medicino. PP št. 46/2006, str. 9.

(16) To so: zdravilska zbornica podeljuje, podaljšuje in odvzema licence zdravilcem ter vzpostavi, vodi in vzdržuje register (4. točka), izvaja strokovni nadzor nad zdravilci (8. točka) in izdaja in odvzema dovoljenje za opravljanje zdravilske dejavnosti (9. točka 24. člena).
(17) Drugi odstavek 50. člena: »Ustanovne skupščine se lahko udeleži vsaka oseba, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev prve licence, skladno s 35. členom tega zakona, in v roku, določenem v sklicu, prijavi svojo udeležbo na ustanovni skupščini.«