similia similibus curentur

KAJ JE HOMEOPATIJA?

29.04.2013 00:00
Pred sedemdesetimi leti, 29. aprila 1943, je v časopisu Domovina in Kmetski list izšel prispevek o dr. Samuelu Hahnemannu in homeopatiji, ki ga v nadaljevanju v celoti objavljamo.

»Preteklo soboto je minilo 168 let, kar se je rodil slavni zdravnik Hahnemann. Hahnemann je bil oče homeopatije. Kaj pa je homeopatija? To bomo razbrali iz naslednjega članka. V stotisoče, morda v milijone gredo pristaši in častilci Hahnemanna po vsem svetu, čeprav so trdili, da je bila homeopatija že davno pred Hahnemannom in da sta na ta način zdravila že Hipokrat in Paracelsus. Vendar ni mogoče utajiti, da je bil Hahnemann prvi, ki je zagrabil pri koreniki. Hahnemann se ni zadovoljeval s posameznimi ugotovitvami kakor Hipokrat in Paracelsus, marveč je zasledoval pot, ki jo je spoznal sam za pravo. Marljiv in neutruden, kakor je bil, je vzdržal in kljub vsestranskim napadom dosegel namen ter je povzdignil danes že nad 130 let staro v veljavnosti in priznanju naraščajočo zdravilno metodo.

 
Hahnemannova mladost je bila težka in polna pomanjkanja. Rodil se je v Mišnu ob Labi, v tisočletnem saškem mestu, bil je sin slikarja na porcelan. Prve nauke mu je dal oče, ki ga je bil namenil za trgovca ter ga poslal v Lipsko (Leipzig) v neko trgovino, kjer pa se 16-letni deček nikakor ni mogel sprijazniti s svojim položajem. Zbežal je domov v Mišno. Po dolgem moledovanju, naj ga pošljejo v tamošnjo knežjo šolo sv. Afre, ker bi rad študiral in postal zdravnik, se je oče vdal in popustil.
 
Ko mu je bilo 20 let, je prišel zopet v Lipsko, to pot kot slušatelj medicine. Prinesel je s seboj 20 tolarjev. Druge podpore od staršev ni mogel pričakovati, ker je imel oče prav skromne dohodke. Moral si je pomagati sam. Poučeval je jezike, prevajal in štedil. Natančno čez dve leti se je napotil na Dunaj, kjer je nadaljeval svoje študije. Kmalu pa je porabil prihranke in si je moral preskrbeti novega zaslužka.
 
Dobra usoda mu je pomagala do službe knjižničarja in domačega zdravnika pri guvernerju Sedmograške. Hahnemann se je preselil v Sibinj (Sibiu), kjer je bila njegova naloga: urejevati knjižnico in denarno zbirko svojega gospoda. Obenem mu je bila dana prilika, da je svoje znanje v zdravilstvu in jezikih izpopolnil, tako da se je po poldrugem letu odpravil z novimi prihranki in z razširjenim obzorjem v Erlangen, kjer se je vpisal na vseučilišče. Tam je pridobil doktorat. Odšel je v Dessau, kjer se je posvetil v laboratoriju lekarnarja Huesslerja študiju kemije.
 

Tako je poglobil Hahnemann svoje znanje o pripravljanju zdravil in se je pri tem seznanil z lekarnarjevo pastorko Ivano Henrieto Kuechlerjevo. V njej je našel tovarišico, ki mu je v njegovem nemirnem življenju zvesto in z vsemi močmi stala ob strani. Po bivanju v Gommernu pri Magdenburgu, kjer je opravljal službo fizika, se je napotil Hahnemann l. 1755. v Draždane, kjer se je posvetil popolnoma kemiji in pisateljevanju. Vzdržal pa ni dolgo. Že l. 1799. ga najdemo zopet na Lipskem, kjer prestavlja (op. prevaja) angleškega raziskovalca Cullena knjigo "Materia medica".
 
V neki opazki k temu delu je najprej s poizkusi na sebi postavil trditev, da more močna doza kininive skorje povzročiti pri zdravih osebah izmenično mrzlico, na njej trpeči pa se lahko ozdravijo. Na to je postavil Hahnemann načelo svojega nauka o zdravstvu homeopatije: "Similia similubus curantur" (Podobno se zdravi s podobnim). Po šestih truda polnih letih, po neštevilnih poskusih z najrazličnejšimi zdravili na sebi in drugih je s tem spoznanjem stopil pred javnost. Posvetil se je ponovno zdravniški praksi, a so ga razvpili za kričača, ker je sam izdeloval svoja homeopatična zdravila. Zaradi njegovega obširnega dela "Organon racionalne zdravilne vede", v katerem je utemeljil in postavil nauk o homeopatiji in v katerem je medicino svoje dobe ter metode njenega zdravljenja silno ostro zbičal, so navalili nanj z napadi, ki niso hoteli ponehati.
 
Tudi lekarnarji so bili proti njemu. Mislili so namreč, da so v svojih pravicah prikrajšani in so dosegli, da ni smel Hahnemann dajati nobenih zdravil več. Njegovi tovariši, ki so ga delno zavidali, delno pa so se postavili v pošteno, a trdovratno fronto nasprotnikov, so mu življenje zelo zagrenili. Hahnemann je moral često stradati. In že je šel po deželi glas, da je homeopatija "kaznivo sleparstvo", njen oznanjevalec pa "ničvreden potepuh", "lažnik in kapitalni norec. Tako so ga vnovič pregnali iz Lipskega, kjer je na ondotnem vseučilišču čital predavanja o svojem zdravilnem postopku.
 
V njegovi največji zadregi ga je imenoval vojvoda Ferdinand za dvornega svetnika in svojega telesnega zdravnika. Hahnemann se je preselil v Koethen in je smel v mejah anhaltske vojvodine zdraviti po svojem načinu. Svojemu dobrotniku je lahko kmalu izkazal hvaležnost s tem, da ga je v težki bolezni rešil smrti in mu vrnil življenje. Ni trajalo dolgo, pa so začeli od vseh strani vreti k njemu bolniki. Prihajali so iz države pa tudi iz tujine. Hahnemann je delal od zore do mraka in še je utegnil napisati širi zvezke obsegajoče delo o "Kroničnih boleznih". Svoboda zdravniške prakse in navdušenje bolnikov sta mu vlivala novo moč. Pa je Hahnemannu kmalu umrla žena (leta 1830.) ki je skoraj pol stoletja delila ž njim tegobo in grenkobo, a tudi vso srečo, katero je našel Hahnemann v neumornem delu.
 
Štiri leta pozneje je stopil tedaj že 80-letni Hahnemann v drugi zakon. Neka Francozinja, ki je bila 45 let mlajša od njega, mu je očarala srce. Starec je ustregel njenim željam, se preselil v Pariz ter se kljub visoki starosti posvetil zdravništvu in izvajal svojo prakso. Učakal je 88 let. Njegova žena ga je dejansko podpirala in je po njegovi smrti sama nadaljevala njegovo prakso.
 
Boj za nauk o homeopatiji se je nadaljeval in traja še danes. Kljub temu priznavajo sedaj tudi nasprotniki, da je bil Hahnemann miselno zelo nadarjen zdravnik. Njegovo rodno mesto Mišno je imenovalo trg, ki meji na hišo, kjer se je rodil, z njegovim imenom in ga je, ko je bil 86 let star, imenovalo za častnega meščana.
 
Leta 1851. so mu postavili nemški homeopatični zdravniki spomenik v Lipskem, leta 1855. pa kip v Koethenu. Od leta 1890. ima tudi Washington Hahnemannov spomenik. Pristaši njegovega nauka se množe od leta do leta. V Nemčiji je menda tudi danes kakih 400 laiških homeopatičnih društev. Zdravniki homeopati so včlanjeni deloma v osrednji organizaciji v Lipskem, pred sedanjo vojno je bilo nad 350 članov. V Nemčiji je delovalo pred vojno kakih 650 homeopatov z zdravniško diplomo. Približno toliko jih bo tudi na Francoskem, kakih 500 na Angleškem, kakih 400 na Španskem, Amerika prednjači tudi tukaj z ogromnimi številkami.
 
Nekaj pa si velja zapomniti: od znanstveno naobraženih zdravnikov homeopatov je treba razlikovati mazače, ki si po krivici nadevajo naslov homeopatov.«
 
Vir:
Domovina in Kmetski list (29. april 1943), letnik 25, številka 17, stran 6