MNENJE DRŽAVNEGA SVETA K PREDLOGU ZAKONA O ZDRAVILSTVU
16.05.2007 00:00
Državni svet Republike Slovenije je na 54. seji, dne 16. maja 2007 sprejel mnenje k predlogu zakona o zdravilstvu. Ugotavljajo, da bi bilo zakon treba zasnovati v skladu s svetovnimi trendi, ki temeljijo na povezovanju in ne na ločevanju šolske medicine od tradicionalne, komplementarne in alternativne medicine.
Državni svet je v mnenju navedel:
Državni svet ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko, ki jo je težko urediti z zakonskimi določbami do te mere, da bi zadovoljili interese vseh zainteresiranih skupin, ki so zelo heterogene in imajo tudi različne koncepte zdravljenja, vendar pa podpira prve korake k začetku urejanja te tematike.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), katere članica je tudi Slovenija, v svojih strategijah apelira, da se v nacionalne zdravstvene sisteme vgradi povezavo med tradicionalno (op. šolsko) medicino ter komplementarno in alternativno medicino.
Svet Evrope je v resoluciji št. 1206 (Evropsko stališče o nekonvencionalni medicini, 1999) pozval države članice, da podprejo in pospešijo primerjalne študije in raziskovalne programe na področju tradicionalne in komplementarne medicine.
Evropski parlament je 28. maja 1997 sprejel resolucijo o statusu nekonvencionalne medicine. Ta od držav Evropske unije zahteva, naj se začnejo procesi uradnega priznavanja nekonvencionalnih oblik medicine na podlagi študij in razvijanja raziskovalnih programov o varnosti in učinkovitosti komplementarnih in alternativnih oblik zdravljenja. Te smernice v predlog zakona niso vgrajene v povsem zadovoljivi meri.
Državni svet podpira zaščito uporabnikov storitev komplementarne in alternativne medicine, ki je kot eden glavnih ciljev naveden v predlogu zakona, vendar pa bi bilo treba zakon zasnovati v skladu s svetovnimi trendi, ki temeljijo na povezovanju in ne na ločevanju uradne medicine od tradicionalne, komplementarne in alternativne medicine.
Zdravstveni delavci imajo kot izvajalci komplementarne in alternativne medicine zakonsko podlago za svoje delovanje že v 59. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB1, Ur. l. RS, št. 36/04), a ta možnost razen v primeru akupunkture ni zaživela. Nasprotno: zdravniki se bodo morali odreči svojemu poklicu in poslanstvu, če bodo opravljali katerega od sistemov in metod, ki so drugod del zdravstvene dejavnosti in bodo primorani postati zdravilci. Ta razmejitev bi morala biti deležna dodatnih poglobljenih analiz, zakon pa bi moral biti bolj fleksibilen.
Za varnost uporabnikov je ključna strokovna usposobljenost izvajalcev - nemedicincev in ta je v predlogu zakona zelo ohlapna. Prav tako ni predvideno prehodno obdobje za pridobitev zahtevanih znanj in veščin za tiste zdravilce, ki imajo svojo dejavnost že leta prijavljeno. Pričakovali bi, da bo predlog zakona o zdravilstvu jasno opredelil namen zakona. Predlog zakona je nejasen že v samem naslovu, sistemov in metod zdravilske dejavnosti ne poimenuje, ostane le pri ohlapnih definicijah. Prav tako so vsebinsko neustrezni posamezni termini (zdravilec, zdravilstvo...).
V evropski zakonodaji je uveljavljen termin "komplementarna in alternativna medicina", ki ji predlagatelj ne sledi, temveč uporablja izraz "zdravilstvo". Tradicionalna kitajska medicina, ki ima enega najbolj uveljavljenih sistemov alternativne medicine na svetu, je v predlogu zakona preimenovana v tradicionalno kitajsko zdravilstvo. Predlagatelj bi moral slediti dokumentom Evropske unije, ki definirajo, da komplementarna in alternativna medicina zdravi. Namesto tega je v ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah zakona zdravilstvo definirano kot "dejavnost, ki jo opravljajo zdravilci za izboljšanje zdravja in kakovosti življenja uporabnika storitev in obsega ukrepe in aktivnosti, temelječe na zdravilskih sistemih in zdravilskih metodah in se izvaja na način, ki ne škoduje zdravju."
Ker predlog zakona ni zasnovan tako, da bi povezoval sodobno znanstveno medicino s komplementarno in alternativno medicino, predlagatelj tudi ni ločil sistemov in metod, ki so del zdravstvene dejavnosti od tistih, ki so namenjeni zgolj dobremu počutju.
Državni svet ugotavlja, da v državah Evropske unije homeopatijo, akupunkturo, osteopatijo in kiroprakso v glavnem izvajajo zdravniki. Zdravniki v Nemčiji za pridobitev licence za homeopatijo potrebujejo še dodatnih 350 ur strokovnega usposabljanja, v kolikor pa jo želijo izvajati laiki, morajo opraviti program, ki obsega 3600 ur. Po predlogu zakona o zdravilstvu bodo lahko v Sloveniji npr. homeopatijo opravljali zdravniki, vendar izključno kot zdravilci (6. člen predloga zakona), ki ne bodo imeli licence zdravnika oziroma jim bo licenca odvzeta.
Državni svet podpira predloge izvajalcev in predlaga Ministrstvu Republike Slovenije za zdravje, da ponovno razmisli o predlagani ustanovitvi zdravilske zbornice, ker njena vloga ni popolnoma jasna ter naj razmisli, ali ne bi bilo bolje ustanoviti urad ali sektor za to področje v okviru ministrstva.
Državni svet ugotavlja, da predlog zakona ni bil usklajen z informacijsko pooblaščenko, kar bi bilo nujno potrebno zaradi zagotavljanja varovanja zbiranja in uporabe podatkov, ki naj bi jih glede na določbe 12. člena predloga zakona zbirala zdravilska zbornica ter dokumentacije, ki naj bi jo vodili zdravilci (10. člen predloga zakona).
V kolikor Ministrstvo za zdravje noče pomembno omejiti področja komplementarne in alternativne medicine v Sloveniji, mora v predlogu zakona:
- spremeniti naslov zakona (predlog: predlog zakona o komplementarni in alternativni medicini),
- termin "zdravilstvo" zamenjati z izrazom "komplementarna in alternativna medicina",
- definirati sisteme in metode komplementarnega in alternativnega zdravljenja,
- pod besedno zvezo "druga zdravilstva" opredeliti konkretne oblike zdravljenja,
- natančneje definirati pogoje za pridobitev licenc za posamezna področja zdravljenja,
- namesto zdravilske zbornice predvideti urad ali sektor za komplementarno in alternativno medicino pri Ministrstvu Republike Slovenije za zdravje.
Državni svet je bil seznanjena z dejstvom, da velik del izvajalcev komplementarne in alternativne medicine predloga zakona ne podpira in da njihove številne pripombe niso bile upoštevane, zato Ministrstvu za zdravje predlaga, da se pred obravnavo predloga zakona v Državnem zboru z njimi ponovno sestane in v čim večji meri upošteva njihove pripombe.
Državni svet opozarja, da je vprašljiva izvedba zakona, kateremu nasprotujejo številni izvajalci in da se je že večkrat izkazalo, da v praksi tako sprejet zakon ni izvedljiv.
Državni svet opozarja, da so roki, v katerih naj bi bili pripravljeni podzakonski akti, neživljenjski in ne bodo omogočali, da bi se uskladila stališča in interesi različnih izvajalcev.
Državni svet opozarja, da bi bilo treba čim prej pravno urediti psihološko in psihoterapevtsko dejavnost."
Vir:
Državni svet Republike Slovenije, 16. 5. 2007: Mnenje k predlogu zakona o zdravilstvu
Državni svet ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko, ki jo je težko urediti z zakonskimi določbami do te mere, da bi zadovoljili interese vseh zainteresiranih skupin, ki so zelo heterogene in imajo tudi različne koncepte zdravljenja, vendar pa podpira prve korake k začetku urejanja te tematike.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), katere članica je tudi Slovenija, v svojih strategijah apelira, da se v nacionalne zdravstvene sisteme vgradi povezavo med tradicionalno (op. šolsko) medicino ter komplementarno in alternativno medicino.
Svet Evrope je v resoluciji št. 1206 (Evropsko stališče o nekonvencionalni medicini, 1999) pozval države članice, da podprejo in pospešijo primerjalne študije in raziskovalne programe na področju tradicionalne in komplementarne medicine.
Evropski parlament je 28. maja 1997 sprejel resolucijo o statusu nekonvencionalne medicine. Ta od držav Evropske unije zahteva, naj se začnejo procesi uradnega priznavanja nekonvencionalnih oblik medicine na podlagi študij in razvijanja raziskovalnih programov o varnosti in učinkovitosti komplementarnih in alternativnih oblik zdravljenja. Te smernice v predlog zakona niso vgrajene v povsem zadovoljivi meri.
Državni svet podpira zaščito uporabnikov storitev komplementarne in alternativne medicine, ki je kot eden glavnih ciljev naveden v predlogu zakona, vendar pa bi bilo treba zakon zasnovati v skladu s svetovnimi trendi, ki temeljijo na povezovanju in ne na ločevanju uradne medicine od tradicionalne, komplementarne in alternativne medicine.
Zdravstveni delavci imajo kot izvajalci komplementarne in alternativne medicine zakonsko podlago za svoje delovanje že v 59. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB1, Ur. l. RS, št. 36/04), a ta možnost razen v primeru akupunkture ni zaživela. Nasprotno: zdravniki se bodo morali odreči svojemu poklicu in poslanstvu, če bodo opravljali katerega od sistemov in metod, ki so drugod del zdravstvene dejavnosti in bodo primorani postati zdravilci. Ta razmejitev bi morala biti deležna dodatnih poglobljenih analiz, zakon pa bi moral biti bolj fleksibilen.
Za varnost uporabnikov je ključna strokovna usposobljenost izvajalcev - nemedicincev in ta je v predlogu zakona zelo ohlapna. Prav tako ni predvideno prehodno obdobje za pridobitev zahtevanih znanj in veščin za tiste zdravilce, ki imajo svojo dejavnost že leta prijavljeno. Pričakovali bi, da bo predlog zakona o zdravilstvu jasno opredelil namen zakona. Predlog zakona je nejasen že v samem naslovu, sistemov in metod zdravilske dejavnosti ne poimenuje, ostane le pri ohlapnih definicijah. Prav tako so vsebinsko neustrezni posamezni termini (zdravilec, zdravilstvo...).
V evropski zakonodaji je uveljavljen termin "komplementarna in alternativna medicina", ki ji predlagatelj ne sledi, temveč uporablja izraz "zdravilstvo". Tradicionalna kitajska medicina, ki ima enega najbolj uveljavljenih sistemov alternativne medicine na svetu, je v predlogu zakona preimenovana v tradicionalno kitajsko zdravilstvo. Predlagatelj bi moral slediti dokumentom Evropske unije, ki definirajo, da komplementarna in alternativna medicina zdravi. Namesto tega je v ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah zakona zdravilstvo definirano kot "dejavnost, ki jo opravljajo zdravilci za izboljšanje zdravja in kakovosti življenja uporabnika storitev in obsega ukrepe in aktivnosti, temelječe na zdravilskih sistemih in zdravilskih metodah in se izvaja na način, ki ne škoduje zdravju."
Ker predlog zakona ni zasnovan tako, da bi povezoval sodobno znanstveno medicino s komplementarno in alternativno medicino, predlagatelj tudi ni ločil sistemov in metod, ki so del zdravstvene dejavnosti od tistih, ki so namenjeni zgolj dobremu počutju.
Državni svet ugotavlja, da v državah Evropske unije homeopatijo, akupunkturo, osteopatijo in kiroprakso v glavnem izvajajo zdravniki. Zdravniki v Nemčiji za pridobitev licence za homeopatijo potrebujejo še dodatnih 350 ur strokovnega usposabljanja, v kolikor pa jo želijo izvajati laiki, morajo opraviti program, ki obsega 3600 ur. Po predlogu zakona o zdravilstvu bodo lahko v Sloveniji npr. homeopatijo opravljali zdravniki, vendar izključno kot zdravilci (6. člen predloga zakona), ki ne bodo imeli licence zdravnika oziroma jim bo licenca odvzeta.
Državni svet podpira predloge izvajalcev in predlaga Ministrstvu Republike Slovenije za zdravje, da ponovno razmisli o predlagani ustanovitvi zdravilske zbornice, ker njena vloga ni popolnoma jasna ter naj razmisli, ali ne bi bilo bolje ustanoviti urad ali sektor za to področje v okviru ministrstva.
Državni svet ugotavlja, da predlog zakona ni bil usklajen z informacijsko pooblaščenko, kar bi bilo nujno potrebno zaradi zagotavljanja varovanja zbiranja in uporabe podatkov, ki naj bi jih glede na določbe 12. člena predloga zakona zbirala zdravilska zbornica ter dokumentacije, ki naj bi jo vodili zdravilci (10. člen predloga zakona).
V kolikor Ministrstvo za zdravje noče pomembno omejiti področja komplementarne in alternativne medicine v Sloveniji, mora v predlogu zakona:
- spremeniti naslov zakona (predlog: predlog zakona o komplementarni in alternativni medicini),
- termin "zdravilstvo" zamenjati z izrazom "komplementarna in alternativna medicina",
- definirati sisteme in metode komplementarnega in alternativnega zdravljenja,
- pod besedno zvezo "druga zdravilstva" opredeliti konkretne oblike zdravljenja,
- natančneje definirati pogoje za pridobitev licenc za posamezna področja zdravljenja,
- namesto zdravilske zbornice predvideti urad ali sektor za komplementarno in alternativno medicino pri Ministrstvu Republike Slovenije za zdravje.
Državni svet je bil seznanjena z dejstvom, da velik del izvajalcev komplementarne in alternativne medicine predloga zakona ne podpira in da njihove številne pripombe niso bile upoštevane, zato Ministrstvu za zdravje predlaga, da se pred obravnavo predloga zakona v Državnem zboru z njimi ponovno sestane in v čim večji meri upošteva njihove pripombe.
Državni svet opozarja, da je vprašljiva izvedba zakona, kateremu nasprotujejo številni izvajalci in da se je že večkrat izkazalo, da v praksi tako sprejet zakon ni izvedljiv.
Državni svet opozarja, da so roki, v katerih naj bi bili pripravljeni podzakonski akti, neživljenjski in ne bodo omogočali, da bi se uskladila stališča in interesi različnih izvajalcev.
Državni svet opozarja, da bi bilo treba čim prej pravno urediti psihološko in psihoterapevtsko dejavnost."
Vir:
Državni svet Republike Slovenije, 16. 5. 2007: Mnenje k predlogu zakona o zdravilstvu