similia similibus curentur

HOMEOPATIJA

01.11.2011 00:00
Predsednica Slovenskega homeopatskega društva Irena Gorišek, dr. med. je v novembrski številki Sončnice, glasilu Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije, objavila prispevek o homeopatiji.

Predsednica društva je v novembrski številki Sončnice objavila prispevek z naslovom Homeopatija:

 

»Homeopatijo je utemeljil in razvil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann (1755-1843). Za razliko od ostalih komplementarnih metod in tradicionalnih sistemov zdravljenja se je začela homeopatija razvijati kot del uradne medicine na začetku 19. stoletja. Hahnemann je bil zdravnik in je uradno medicino dobro poznal, vendar je bil razočaran nad njenim dogmatskim in neznanstvenim pristopom k zdravljenju. Visoke doze zdravil, ki so imele hude stranske učinke za bolnike, puščanje krvi, spodbujanje bruhanja, klistiranje – vse to je Hahnemanna kmalu odvrnilo od zdravniškega poklica.
 
Odločil se je, da sam na tak način ne bo zdravil, pa se je posvetil prevajanju. Obvladal je osem jezikov, prevajal je strokovno literaturo s področja medicine in kemije in nekako v tem času začel odkrivati in oblikovati svoj novi način zdravljenja, ki ga je poimenoval homeopatija (iz grščine: homeo – podoben, pathos – trpljenje). Homeopatijo je želel zasnovati kot znanstveno metodo zdravljenja, podprto s sistematičnim eksperimentalnim delom, ki ga je postopoma prenašal v prakso. Šele na podlagi empiričnega testiranja se je odločil, da začne na ta način tudi zdraviti.
 
V akademskih medicinskih krogih so homeopatijo že kmalu po njenih začetkih napadali in zavračali. Zavračanje ni bilo znanstveno utemeljeno, ampak je izviralo iz nerazumevanja in predsodkov, verjetno pa tudi iz občutka ogroženosti, saj je homeopatija izkazovala pri zdravljenju zelo dobre uspehe. Še posebej uspešna je bila pri zdravljenju epidemičnih bolezni, ki so bile v tistem času pogoste in so imele kar visoko smrtnost (kolera, tifus, davica), a tudi pri zdravljenju drugih akutnih in kroničnih bolezni. Iz statistik, ki so jih vodile nekatere bolnišnice, kjer so zdravili tudi s homeopatijo, je razvidno, da je bilo homeopatsko zdravljenje uspešnejše in tudi cenejše kot zdravljenje z uradno medicino. To so zgodovinska dejstva.
 
Hahnemann se je ves čas trudil, da bi bila homeopatija sistem zdravljenja, ki bi imel čim manj stranskih učinkov. V Organonu, knjigi, kjer Hahnemann razlaga teoretične, filozofske in praktične osnove homeopatije, piše v 2. paragrafu: »Najvišji ideal zdravljenja je hitra, blaga in trajna povrnitev zdravja ali odprava in uničenje bolezni v vsem njenem obsegu na najkrajši, najzanesljivejši in najbolj neškodljiv način, na jasno razumljivih načelih.«
 
Zdravila, ki jih je uporabljal, so bila preizkušena na zdravih ljudeh in šele po skrbnem beleženju simptomov, ki so se pojavili med preizkusom, so bila lahko uporabljena za bolnike s podobnimi simptomi, kot so jih razvili preizkuševalci. To je Hahnemann poimenoval zakon podobnosti – Similia similibus curentur (podobno se zdravi s podobnim). To je osnovni zakon homeopatije, ki ga je treba upoštevati, če hočemo, da bo zdravilo učinkovalo.
 
Bolezen v homeopatiji ni le diagnoza, ampak stanje celotnega organizma in jo kot takšno tudi obravnavamo, kar pomeni, da ne zdravimo le obolelega organa, temveč zdravljenje prilagodimo bolniku z vsemi njegovimi simptomi, tako fizičnimi kot psihičnimi. Na ta način v organizmu vzpostavimo porušeno ravnovesje in spodbudimo samozdravljenje.
 
Osnova za izbiro zdravila je pogovor z bolnikom
 
Pogovor, ki mu rečemo anamneza, ima vse značilnosti anamneze, kot jo poznamo v šolski medicini, le da je homeopatska še bolj obsežna. Zdravnika homeopata zanimajo osnovna bolnikova težava (diagnoza bolezni, ki pa, kot bomo videli, v homeopatiji ni tako pomembna kot v konvencionalni medicini), spremljajoče težave in splošne značilnosti kot npr. apetit, prebava, žeja, potenje, občutljivost na temperaturne spremembe, občutljivost na vremenske spremembe, spanje. Sledijo lokalne težave, kot so bolečine, spremembe na koži, nohtih, občutljivost in posebnosti na mentalnem področju, morebitne kronične bolezni v bolnikovi ožji družini. Vse bolnikove podatke zdravnik homeopat z usmerjenimi vprašanji še bolj razčleni: če bolnika boli križ, je pomembno, kdaj ga najbolj boli, kaj bolečino poslabša, kaj jo izboljša, kam se bolečina širi, kakšen je karakter bolečine – ali je topa, pekoča, špikajoča …, ali se v času bolečine v križu pojavi morda mrazenje, potenje ali kakršnakoli druga težava, ki z bolečino v križu nima direktne povezave. Tako je treba razčleniti vsako od naštetih področij anamneze, struktura anamneze je namreč bistvenega pomena za nadaljnje delo – določanje homeopatskega zdravila.
 
Homeopatsko zdravilo se določi s pomočjo repertorija na podlagi karakterističnih simptomov, tj. najbolj značilnih bolnikovih simptomov, ki smo jih izvedeli med anamnezo.
 
Repertorij je knjiga simptomov, ki so razvrščeni po posameznih poglavjih – vsako poglavje pripada enemu telesnemu področju, na začetku je poglavje namenjeno mentalnim simptomom, na koncu splošnim simptomom. Pod vsakim posameznim simptomom so napisana zdravila, ki so ob preizkusu na zdravih ljudeh sprožila tak simptom. Tukaj je treba opozoriti še na druge vire pridobivanja simptomov. Nekateri so pridobljeni na podlagi opisov zastrupitev z določenimi snovmi, ki se v homeopatiji uporabljajo, kot zdravila, seveda pa je postopek izdelave homeopatskih zdravil tisti, ki poskrbi, da so zdravila absolutno varna. Tretji način pridobivanja simptomov je na podlagi ozdravljenih simptomov, kar pomeni, da zdravilo v procesu zdravljenja pozdravi tudi simptom, ki ni bil pridobljen na podlagi preizkusa zdravila. Že nekaj let se poleg klasičnih repertorijev uporabljajo tudi računalniški repertorizacijski programi, ki vsebujejo podatkovno bazo, zbrano iz velikega števila različnih repertorijev, v praksi so zelo dobrodošlo pomagalo.
 
Skratka, v homeopatiji so bolj kot diagnoza bolezni pomembni individualni bolnikovi simptomi - če imamo 10 bolnikov z migreno, bo lahko na podlagi individualnih simptomov za vsakega izbrano drugo zdravilo. Diagnoza je za zdravnika homeopata pomembna predvsem takrat, kadar gre za bolezni, kjer je potrebno kirurško zdravljenje oziroma pri tistih boleznih, kjer je nujno potrebno zdravljenje s konvencionalno medicino.
 
Seveda pa je diagnoza pomembna tudi prognostično. Ko se na podlagi karakterističnih bolnikovih simptomov določi zdravilo, se lahko slika zdravila preveri še z materijo mediko. V tej knjigi so zbrane slike zdravil, ki so nastale na podlagi preizkusov na zdravih ljudeh. Prvo materijo mediko mediko je napisal Hahnemann (Materia Medica Pura 1811–1821). Kasneje jih je nastalo še veliko, ki pa niso vse enako uporabne.
 
Kaj so homeopatska zdravila in kako so pripravljena?
 
Homeopatska zdravila so pripravljena iz rastlin, mineralov in živalskih izločkov oziroma delov živali. Še vedno se pripravljajo na način, kot ga je opisal in prvi uporabil Hahnemann. Vhodna snov (osnovna substanca) se redči z vodo, alkoholom, z glicerolom oziroma z laktozo. Laktozo uporabljamo le na začetnih stopnjah, kadar snov, iz katere se pridobiva zdravilo, ni topna in se redči s postopkom trituracije (dolgotrajno mešanje v terilniku za vsako stopnjo redčenja). Redči se v razmerju 1:100 oziroma 1:10. Vsaki stopnji redčenja sledi močno pretresanje. Če bi zdravilo le redčili, bi po določeni razredčitvi postalo neučinkovito, s pretresanjem pa se moč zdravila povečuje. Zaradi postopka priprave imenujemo homeopatska zdravila potencirana zdravila. Tako iz prakse vemo, da zdravilo v potenci 200C (1:100, 200 x razredčeno in pretreseno) deluje močneje kot zdravilo v potenci 30C.
 
Uporabo določene potence narekuje narava bolezni (diagnoza), vitalnost bolnika (pri šibkih in starejših bolnikih se uporabljajo nižje potence) in seveda izkušenost zdravnika homeopata. V homeopatiji uporabljamo vedno le eno zdravilo, ki najbolje pokrije bolnikove simptome (ki je v preizkusu sprožilo najbolj podobne simptome, kot jih ima zdravljeni bolnik). Ker je bilo v preizkusu uporabljeno le eno zdravilo, ne vemo, kako deluje več zdravil hkrati, in simptomov ne moremo enostavno seštevati.
 
Homeopatija torej:
- temelji na zakonu podobnosti,
- je individualna metoda zdravljenja,
- uporablja potencirana zdravila,
- vedno uporabi le eno zdravilo.
 
Zdravljenje s homeopatijo je lahko samostojno, lahko pa poteka vzporedno z zdravljenjem s konvencionalno medicino, če narava bolezni to zahteva. Zato je pomembno, da se s homeopatijo ukvarjajo zdravniki, ki imajo dovolj znanja, da lahko odgovorno zdravijo in spremljajo bolnika na njegovi bolezenski poti.
 
Homeopatija v Sloveniji
 
V Sloveniji se lahko v skladu z Zakonom o zdravilski dejavnosti s homeopatijo ukvarjajo le osebe z diplomo medicinske fakultete in pridobljenimi ustreznimi znanji iz homeopatije, obenem pa Zakon o zdravniški službi določa, da se lahko zdravniku, ki se ukvarja z zdravilsko dejavnostjo, licenca odvzame oziroma se mu je ne podeli.
 
Trenutno smo edina država v Evropski skupnosti s tako omejujočo in diskriminatorno zakonodajo na tem področju. Homeopatska zdravila so v naših lekarnah naprodaj od aprila letos, in tudi to se nam je zgodilo kot zadnjim v Evropi.
 
Če pa se ozremo v 19. stoletje, vidimo, da se je homeopatija v Sloveniji pojavila že za časa Hahnemanna. S homeopatijo so se v tistem času v naših krajih ukvarjali plemstvo, duhovščina in posamezni zdravniki. O tem pričajo številni pisni in materialni viri. S homeopatijo so zdravili tako ljudi kot živali, homeopatska zdravila pa se je dalo kupiti v posameznih lekarnah v nekaterih večjih mestih po Sloveniji (ki je bila takrat še del Avstro-Ogrske monarhije). Tradicija homeopatije se je v Sloveniji prekinila po 2. svetovni vojni, že kmalu po osamosvojitvi pa se je začelo prizadevanje za njeno ponovno priznanje in to še vedno traja.
 
Irena Gorišek,
predsednica Slovenskega homeopatskega društva«
 
Vir:
Sončnica, glasilo Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije, november 2011, str. 17-19.