similia similibus curentur

DEJSTVA, KI JIH NEPOUČENI NE POZNAJO

25.03.2000 00:00
Predsednica Slovenskega homeopatskega društva v Pismih bralcev v Sobotni prilogi časopisa Delo ugotavlja: »Znanstveno je biti skeptik. Malo manj znanstveno pa je, ko nekaj zavračamo samo zato, ker »nečesa ne razumemo« (dr. Kaučič, PP-29, 11. 3. 2000), je pa seveda človeško. To bi pomenilo, da izhajamo s stališča, da se je znanost, kot jo poznamo danes, dokopala te do vseh skrivnosti vesolja. Verjetno pa ga ni znanstvenika, ki bi si upal podpisati takšne izjave.«
V odgovoru dr. Matjažu Kaučiču nadaljuje:
 
Verjamem, da je marsikomu nerazumljiva »teorija potenciranja«. Če smo natančni, ne gre za teorijo, temveč za postopek. Za skeptike je to nekaj popolnoma nerazumljivega. Redčiš, pretresaš in postopek ponavljaš skoraj ad infinitum, raztopina pa ne samo, da ne izgublja učinka na biološke sisteme, temveč, kot homeopati vemo, s ponavljanjem postopka celo pridobiva moč ali »potenco«. Učinek ni neznan v farmakologiji (v zadnjem času se zelo raziskuje!), kjer se imenuje Arndt-Schultzov zakon oz. hormeza (latinsko hormesis). Hormeza pravi, da ima toksična snov v majhnem odmerku na organizem spodbujevalen učinek. Lep primer za to je učinek alkohola in drugih anestetikov, ki v majhnem odmerku vzdražijo organizem, v večjih pa imajo zaviralen učinek na osrednje živčevje.
 
Potenciranje poskuša razložiti več hipotez; ena od njih je tista o »spominu vodne raztopine«. Je le hipoteza, kajti ljudje postanemo negotovi, če si kakega pojava ne znamo razložiti. Homeopati si s tem ne belimo glave, kajti kot drugi pravi znanstveniki verjamemo v eksperiment. Vsak zdravnik homeopat, ki je v svoji praksi že imel izkušnje s stotinami bolnikov, ve, kakšen učinek ima lahko na bolnikov organizem višja potenca, zato je pri določanju odmerkov zelo previden. Več, ko je patoloških sprememb v bolnikovih organih, večjo in dolgotrajnejšo reakcijo lahko pričakujemo pri višjih potencah in se jim zato v takšnih primerih raje izogibamo. Če pa je bolezen bolj funkcionalne narave (npr. alergija), za višje potence ni ovir. Reakcij se v takšnih primerih ne bojimo, kajti cilj homeopatskega zdravljenja je spodbuditi samoregulacijske procese organizma, ki so zelo kompleksni, a so edini zmožni organizmu povrniti ravnovesje oz. zdravje.
 
Večina zdravnikov homeopatov smo že vsaj enkrat sodelovali v preizkusu homeopatskega zdravila. Preizkusi zdravil so bili za razvoj homeopatije kot znanstvenega sistema zdravljenja ključni. Brez njih ne bi imeli obsežne materije medike, ki šteje več deset tisoč strani v številnih zvezkih. Pri preizkusu, ki je med drugim slep, ker preizkuševalci ne vedo, katero zdravilo preizkušajo, jemljejo homeopatsko zdravilo, ki povzroči v organizmu spremembe oz. simptome, ki se jih skrbno zapiše. Če poenostavim: tisti simptomi, ki se v skupini pojavijo pogosteje, najdejo svoje mesto tudi v materiji mediki in repertoriju (indeksu simptomov), ki sta za vsakega zdravnika homeopata pri njegovem delu z bolniki ključni referenci.
 
Nekaj besed o pomenu simptomov in znakov (v nadaljevanju simptomi). Za homeopate simptomi niso bolezen, temveč le izraz bolezenskega procesa oz. biološka govorica o bolezenskem procesu. Cilj homeopatskih zdravnikov je najti zdravilo, ki bo delovalo na bolezenski proces, in če svoje delo dobro opravijo, se simptomi sčasoma poslovijo. Glede na to, da so simptomi ponavadi s področij, ki jih »pokriva« več medicinskih specialističnih smeri naenkrat (npr. interna medicina, revmatologija, dermatologija, psihiatrija...), to pomeni, da bolezenski proces ni omejen npr. samo na želodec ali kožo, temveč seže globlje. Pravilno izbrano homeopatsko zdravilo ima moč delovati na bolezenski proces in tako lahko sočasno zdravi bolezni, ki jih je sodobna medicina razdelila v različne specializacije in subspecializacije. Zaradi tega deluje dejansko celostno in ni celostna samo retorično. 
 
Za konec bi rada postavila številke, ki jih omenja dr. Kaučič, v pravo perspektivo, kajti drugače bi nepoučene lahko zavedle. Za boljšo primerljivost se bom osredotočila le na stanje v ZDA. Res je, da je ameriški kongres Uradu za alternativno medicino v zadnjih letih odobril približno 50 milijonov dolarjev letnega proračuna. Na prvi pogled je to velika vsota, a se mora porazdeliti na vse veje »alternativne« medicine, zato je delež za homeopatijo zelo homeopatski (leta 1995 le 5 milijonov dolarjev). Že 50 milijonov dolarjev je v primerjavi z izdatki ameriških farmacevtskih družb za raziskave in razvoj zdravil le kaplja v morje. Te so leta 1999 porabile 20 milijard dolarjev lastnih sredstev, kar je »le« 400-krat več, kot je bilo sredstev, namenjenih za raziskovanje vseh smeri »alternativne« medicine skupaj!
 
Ameriški farmacevtski giganti so leta 1970 v ZDA prodali samo za 558 milijonov dolarjev zdravil, že leta 1999 pa za 92 milijard dolarjev (164-krat več in sprašujem se, ali je zdravje Američanov tudi za 164-krat boljše?), kar predstavlja več kot 18 % rasti prodaje na leto. Prodaja homeopatskih zdravil je v ZDA v primerjavi s prodajo alopatskih za zdaj še zelo majhna (ca. 500 milijonov dolarjev na leto). Za umestitev v velikostni razred: Krka, kije po velikosti na svetovni lestvici farmacevtskih družb nekje okoli stotega mesta, je leta 1998 prodala za ca. 300 milijonov dolarjev zdravil ali toliko, kot so prodali vseh homeopatskih zdravil v ZDA! Res pa je, da je trend rasti za homeopatska zdravila v ZDA ugoden, med 20 % in 25 % na leto. S homeopatijo se ukvarja 1000 do 2000 zdravnikov (ne 500, kot je bilo navedeno), 300 do 500 zobozdravnikov in 500 doktorjev veterine v ZDA (vir: The Consumer's Guide to Homeopathy, Ullman D., 1995).
 
Pa ni bilo vedno tako. Ob koncu 19. stoletja, ko si je homeopatija zaradi uspehov pri zdravljenju epidemičnih infekcijskih bolezni pridobila velik ugled, je vsaj 15 % vseh zdravnikov v ZDA prakticiralo homeopatijo, obstajalo je 22 homeopatskih medicinskih fakultet in več kot 100 homeopatskih bolnišnic. Na žalost mi omejeni prostor preprečuje povedali kaj več o razlogih za poznejši zaton homeopatije v ZDA. Na srečo pa smo od sedemdesetih let spet priča njeni renesansi.
 
Homeopatska zdravila so poceni in učinkovita (imajo zelo ugodno razmerje med ceno in učinkom). Zaradi tega so se po prihodu Angležev v Indijo tam zelo razširila. Tako je danes v Indiji približno 120 visokih šol, kjer v petletnih programih izobražujejo homeopatske zdravnike. Teh je v Indiji približno 100.000. Takšna odločitev je za Indijo pragmatična, kajti v nasprotju s Slovenijo in drugimi še razvitejšimi državami nimajo denarnih presežkov, ki bi jih zapravljali za draga zdravila, ki niso nujno vselej učinkovita ali nenevarna.
 
Namen mojega pisma ni prepričevanje skeptikov. Skeptik bo ostal skeptik, dokler ne bo kdo, ki ga spoštuje, mislil drugače. Rada bi le opozorila na dejstva, ki jih nepoučeni ne poznajo. Naš namen ni ustvariti alternativni medicinski sistem, ki bi nadomestil sedanjega. Tudi zdravniki homeopati smo veseli napredka na področju kirurgije in urgentne medicine.
 
Radi pa bi dosegli, da bi tudi slovenski bolniki imeli dostop do homeopatije za bolezni, kjer je učinkovita, obenem pa je varna in poceni. Če si to zaslužijo bolniki v Angliji, Franciji, Nemčiji ali Švici, si to prav gotovo zaslužijo tudi bolniki v Sloveniji.
 
Maruška Završki-Kopp, dr. med., predsednica Slovenskega homeopatskega društva, Dunaj

Vir:
DELO, 25. marec 2000, PP-29, Maruška Završki-Kopp: Strojčki za požiranje zdravil