similia similibus curentur

MEDICINA JE SAMO ENA ALI KO JAGENJČKI OBMOLKNEJO

09.12.2003 00:00
Novinarki Tina Horvat in Saša Petejan ugotavljata, da kljub bliskovitemu napredku uradne medicine, verjetno pa celo prav zaradi njega, se je 21. stoletje začelo v znamenju vse večjega zanimanja za alternativno, komplementarno, tradicionalno, nekonvencionalno – ali kakor koli ji že rečemo – medicino. Dr. Dunja Piškur Kosmač pa je dejala, da se bodo pri ureditvi tega področja verjetno zgledovali po državah Evropske unije in najbrž bo homeopatija prvo področje, ki bo urejeno enako, kot je zdaj pri nas akupunktura.
Novinarki Tina Horvat in Saša Petejan sta se v prispevku Medicina je samo ena ali ko jagenjčki obmolknejo dotaknili odnosa uradne medicine do alternativnih oblik zdravljenja. Celoten prispevek si lahko preberete v današnji prilogi Ona, v nadaljevanju pa ga delno povzemamo:
 
Nedavna Stikova raziskava za Nedelo je pokazala, da kar polovica Slovenk in Slovencev zaupa komplementarni medicini oziroma nekaterim vejam. Toliko jih verjame, da alternativna medicina lahko pomaga pri bolezenskih stanjih, pri katerih uradna odpove.
 
Slovenski zdravniki pa ob prejemu ali podaljšanju licence podpisujejo izjavo, da se ne bodo ukvarjali z zdravilstvom oziroma mazaštvom.
 
Alternativna medicina ne obstaja
 
Zakonodaja omogoča zdravilsko dejavnost komur koli razen tistim, ki bi bili po mnenju mnogih zanjo edini usposobljeni, zdravnikom. A ti seveda menijo drugače. Do zdravilstva imajo večinoma odklonilen odnos. Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije dr. Marko Bitenc: »Nikakor ne moremo govoriti o alternativni medicini, kajti medicina je le ena. Uporablja diagnostične, terapevtske in rehabilitacijske metode, ki so znanstveno dokazane in ob vsakem trenutku preverljive. Kodeks medicinske etike in deontologije ter zakon o zdravniški službi zdravnicam in zdravnikom določata okvire delovanja. Jasno je, da lahko pri svojem delu uporabljamo le znanstveno utemeljene metode dela, torej pravo medicino. Morebitna nova metoda zdravljenja, ki je znanstveno dokazana in preverljiva, postane del medicine, druge ostajajo zunaj.«
 
Zaščita bolnikov
 
»Seveda se povsod po svetu pojavljajo številne zdravilske metode, več kot 1200 jih je, in zagotovo se tudi zdravniki odločajo za zdravilske kariere. Bolnik mora vedeti, da ga bo zdravnik zdravil z medicino, zdravilec pa z eno ali več zdravilskimi metodami. Če prvi uporablja znanstveno neutemeljene, krši najmanj kodeks medicinske etike. Seveda lahko zapusti medicino in se ukvarja z zdravilstvom, vendar ne z zdravniško licenco, ki je uradna listina in uporabniku zdravstvenih storitev jamči, da bo obravnavan izključno medicinsko. In samo za to gre. Za zaščito bolnikov.«
 
Dr. Bitenc se poleg tega nikakor ne strinja, da je uradna medicina preveč odtujena od človeka in ga nima za celostno, temveč zgolj za mehansko, telesno bitje. »Medicina obravnava človeka kot celoto. Res pa je, da v našem zdravstvu vrsta dejavnikov onemogoča zdravnikom in bolnikom, da bi imeli ob vsakem stiku toliko časa drug za drugega, kot je treba. To ni prav, a ravno tako ne bi bilo prav, če bi se zaradi takšnih razlogov v naši državi uveljavljalo zdravilstvo.«
 
Skrajni čas za sodelovanje
 
Ministrstvo za zdravje pripravlja novo zakonodajo zdravstvene dejavnosti, s katero bo podrobneje uredilo tudi naravno zdravilstvo.
 
Prim. Dunjo Piškur Kosmač, dr. med., direktorico Urada za kemikalije, ki ji je minister naložil pripravo tega poglavja v novi zdravstveni zakonodaji, smo povprašali, kdaj se bo konkretno začelo kaj dogajati in zakaj se še ni: »Res je že skrajni čas za sodelovanje obeh področij. Predvsem je treba naravno zdravilstvo urediti tako, da bo v korist uporabnikom in da bodo kar najbolj zaščiteni. Mislim na neetično ravnanje nekaterih zdravilcev, ki hudo bolnim obljubljajo nemogoče oziroma jih celo odvračajo od obiska pri zdravniku.«
 
Doslej še nič konkretnega
 
Kako bo sodelovanje urejeno in katere metode alternativne medicine bodo priznane in vključene v sistem uradne medicine, natanko ne ve nihče. Kot je povedala dr. Dunja Piškur Kosmač, nima ministrstvo za zdravje nobene želje, da bi k sebi vzelo množico zdravilcev in s predpisi uredilo številne metode, ki jih izvajajo: »Podrobna ureditev naravnega zdravilstva bo veljala samo za izvajalce z zdravstveno izobrazbo. Vsi drugi se bodo združevali v društva in zbornico zdravilcev. Pripravili bodo ustrezne standarde za posamezne metode naravnega zdravilstva, organizirali bodo izobraževanja in preverjanje znanja. Izdajali bodo potrdila o opravljenem preizkusu znanja, ki pa ne bodo listine javnega značaja. Uporabnik si jih bo lahko ogledal pri zdravilcu in se sam odločil za obravnavo pri njem. V zakonu o zdravstveni dejavnosti bomo opredelili temelje in dali pravne osnove za dovoljene metode, usposobljenost, vodenje dokumentacije in nadzor, seznanitev uporabnika in njegovo privolitev, odgovornost, odškodninsko zavarovanje, prostore in opremo. Predvsem pa moram znova poudariti, da bo to veljalo le za zdravstvene poklice in da bo treba področje natančno uskladiti z zdaj veljavnim zakonom o zdravniški službi, predvsem s stališči predstavnikov uradne medicine.«
 
Bolnikom nevarno mešanje
 
Tudi dr. Bitenc meni, da je zdravilstvo treba urediti: »Zagotovo ne vseh 1200 metod, nekatere pa. Treba je predpisati ustrezno izobrazbo, razmere za delo, nadzor in pritožbene poti. Zanje seveda ni in ne more biti pristojna zdravniška zbornica. Tudi ni nujno, da bi imeli zdravilci končano medicinsko fakulteto. Takšna izobrazba bi bila za zdravilsko kariero celo iracionalna. Po ureditvi tega področja se stališče zdravniške zbornice do ključnega vprašanja ne bi smelo spremeniti. Mešanje medicine in zdravilstva pri eni in isti osebi je nevarno za bolnike.«
 
V večini evropskih držav ne dovolijo medicinsko neizobraženim osebam samostojne uporabe različnih nekonvencionalnih medicinskih dejavnosti. Zakoni so zelo liberalni v Veliki Britaniji, kjer smejo različne metode uporabljati laiki, na Danskem, Norveškem in v Nemčiji pa smejo opravljati samo nekatere medicinske dejavnosti. V drugih državah Evrope (Belgija, Francija, Nizozemska) je uporaba zdravilstva dovoljena le zdravstvenim delavcem. Zavarovalnice v večini držav ne plačujejo stroškov nekonvencionalnih metod zdravljenja, kar pomeni, da gre za ekonomsko kategorijo. Po presoji nekaterih naj bi Slovenci namenili za zdravilstvo približno 10 milijard tolarjev na leto, kar je morda razlog več za oblikovanje strpnejšega odnosa do njega.
 
Seveda je še prezgodaj pričakovati, da bi lahko kdor koli vedel, kako naj bi se zdravilstvo dejansko integriralo v uradno medicino, saj pogovorov o tem še ni bilo. Edina zdravilska metoda, ki jo pri nas lahko izvajajo zdravniki, je akupunktura, kot kaže, pa naj bi se ji pridružile homeopatija, kiropraktika in osteopatija.
 
Po mnenju dr. Piškur Kosmačeve se bodo verjetno zgledovali po državah Evropske unije in najbrž bo homeopatija prvo področje, ki bo urejeno enako, kot je zdaj pri nas akupunktura. Zanimanje zanjo je med zdravniki zelo veliko in jo izvajajo, čeprav neuradno. V državah EU prodajajo homeopatska zdravila v lekarnah, o njihovi uporabi pa stranki svetuje farmacevt, zdravnik ali se zanjo odloči sam.
 
O zdravilstvu ne vem ničesar
 
Predstavnika medicinske stroke smo za konec povprašali po njunem osebnem mnenju o alternativni medicini oziroma njenih pozitivnih in negativnih plateh.
 
Dr. Marko Bitenc: »Kot sem že rekel, nikakor ne moremo govoriti o alternativni medicini, ker je ni. Če pa govoriva o zdravilstvu, ne morem komentirati, ker o njem ne vem ničesar. Niti 10 od 1200 zdravilskih metod ne znam našteti, kaj šele, da bi komentiral pozitivne ali negativne plati. Tudi pozitivne strani raznih medicinskih metod lahko komentiram šele, ko se z njimi seznanim objektivno, glede na znanstvene utemeljitve.«
 
Dopolnilne metode
 
Dr. Dunja Piškur Kosmač: »Moje osebno mnenje o naravnem zdravilstvu ali tako imenovanih alternativnih metodah zdravljenja je, da so lahko zelo koristne, če so opravljene pravilno in etično. Mnogokrat pa se izkažejo le kot zavajanje in finančno odiranje bolnikov, žal ravno zelo bolnih, ki iščejo še zadnje možnosti ozdravitve. Veliko metod izboljša počutje, zato so koristne za vsakogar, predvsem pa imajo zdravilci več možnosti, da si vzamejo za svoje stranke več časa. Ljudje že s pogovorom in tem, da jih nekdo posluša, v svoji glavi uredijo marsikateri problem, ki se kaže z zdravstvenimi težavami. Akupunktura se mi zdi koristna, vsekakor pa mnogi navajajo, da so se pozdravili pri kiropraktiku in homeopatu. Tudi refleksoterapija, bioenergetika, razne masaže in zdravljenje z barvami ne morejo nikomur škodovati in so lahko dopolnilne metode pri zdravljenju za izboljšanje tako fizičnega kot psihičnega počutja.«
 
Vir:
DELO, priloga Ona, 9. december 2003, Tina Horvat in Saša Petejan: Medicina je samo ena ali ko jagenjčki obmolknejo