similia similibus curentur

HOMEOPATIJA DELUJE, ZATO SE JI NE SMEMO ODPOVEDATI

09.12.2003 00:00
V današnji Oni so o sodelovanju med šolsko in alternativno/komplementarno medicino poročali Delovi dopisnici Barbara Kramžar (Berlin) in Mojca Drčar - Murko (Dunaj) ter dopisnik Peter Žerjavič (Zagreb).

Prispevek Homeopatija deluje, zato se ji ne smemo odpovedati Delovih dopisnic Barbare Kramžar (Berlin) in Mojce Drčar - Murko (Dunaj) si lahko v nadaljevanju preberete:
 
NEMČIJA: Homeopatija spet v razcvetu
 
Ugledna bonska dermatologinja je Bernardi C. proti luskavici več kot eno leto predpisovala kortizonske kreme, prav tako njenemu otroku z nevrodermitisom, vendar sta se bolezni vrnili tisti trenutek, ko jo je nehala uporabljati ali je pozabila namazati. Ko ji je družinska zdravnica predlagala zdravljenje s homeopatijo, je sklenila poskusiti, saj ni mogla veliko izgubiti. Od tedaj so minila že štiri leta. Otrokov nevrodermitis je že zdavnaj izginil, luskavica pa se je enkrat spet začela nakazovati, a se je po zaužitju treh, štirih kroglic sladkega okusa umaknila. Nevarni kortizon, ki lahko sproži astmo in nekatere druge kronične bolezni, je že dolgo preteklost.
 
Poleg zdravil proti luskavici in nevrodermitisu je Bernarda C. preverila moč homeopatije tudi pri vročinskih boleznih in pri pogostem otroškem vnetju srednjega ušesa: zdravilo je navadno potrebovalo le kakšno uro. Nekatera druga zdravljenja, na primer odstranjevanje bradavic ali zdravljenje želodca, prizadetega po uživanju le na prvi pogled nedolžnih tablet z železom, so zahtevala več časa, vselej pa so pomagala.
 
Berlinski homeopat dr. Hans Zwemke, pri katerem se zdravi Bernarda, še nikoli ni odvzel vzorca krvi ali poslušal dihanja, čeprav je po izobrazbi doktor medicine in še diplomirani psiholog povrhu. O metodi zdravljenju odloča po dolgih in izčrpnih pogovorih, opira se na Samuela Hahnemanna, znamenitega nemškega zdravnika in lekarnarja s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki je homeopatijo odkril. V Nemčiji velja za odlično dopolnilo uradni medicini in homeopatska zdravila pogosto predpisujejo tudi konvencionalni zdravniki. Pri zahtevnejšem homeopatskem zdravljenju pa naj bolniki, svetujejo strokovnjaki, vseeno poiščejo specializirane in dovolj izkušene homeopate, saj je določanje pravega zdravila za težke bolezni zahtevna naloga.
 
Samuel Hahnemann je ugotovil, razlaga dr. Hans Zwemke, da zdravila ne zdravijo, ampak bolezen sprožijo, in da vsako zdravilo po načelu podobnosti sproži posebno bolezen. Če hkrati v telesu že razsaja ista, se bodo življenjske moči vsakega človeka ob pravilni izbiri zdravila lotile tudi te. Po odkritju načela, da podobno zdravi podobno, je Hahnemann odkril načelo potenciranja. Mnogo zdravilnih sredstev v običajnih količinah ubija, zato se je lotil njihovega razredčevanja v ponavljajočih se razmerjih ena proti sto, dokler v končnem izdelku ne moremo zaznati niti ene molekule prvotnega zdravila. Toda, je bil presenečen tudi Samuel Hahnemann, celo tako razredčeni odmerki v telesu še vedno sprožijo reakcijo in če je zdravilo pravo, je verjetnost ozdravitve velika. Pri težjih boleznih, na primer pri raku, pa lahko homeopatija učinkovito pomaga konvencionalnemu zdravljenju. »Ne vemo, zakaj deluje, toda ker deluje, se ji ne smemo odpovedati,« pravi dr. Zwemke.
 
AVSTRIJA: Premiki v akademski medicini
 
Med prebiranjem avstrijskih časopisov lahko bralec dobi vtis, da so odnosi med šolsko in alternativno medicino polemični in nesproščeni. Pogost očitek zagovornikov slednje je, da naj bi nasprotniki v isti koš metali naravno zdravilstvo in ezoteriko, a tudi homeopatijo in kineziologijo. Vendar pa vtis nekoliko vara, kajti tudi v akademski medicini so se zgodili premiki. Resni sogovorniki se zato celo izogibajo izrazu alternativna medicina in raje govorijo o vrstah dopolnilne, kamor med drugim uvrščajo akupunkturo, homeopatijo in druge že uveljavljene metode zdravljenja.
 
Izraz naj bi poudaril dejstvo, da so priznane, preizkušene metode alternativnih zdravljenj že koristno dopolnile šolske metode. Pri akupunkturi poteka denimo na dunajskem kliničnem centru sodelovanje tako, da v ambulanti najprej naredijo šolsko medicinsko diagnozo, nato pa še akupunkturno, ki teži k temu, da bi človekovo zdravstveno stanje spoznala s pregledom jezika, kože itd. Izid obeh postopkov je zdravnikovo priporočilo, naj bolnika zdravijo klasično ali pa ob pomoči akupunkture. Podlaga za takšno delitev dela je domneva, da lahko obe metodi trčita ob določene meje in odpovesta, zato ju je smiselno kombinirati.
 
Zahvaljujoč zdravnikom, ki so si v Avstriji prizadevali za povezovanje različnih metod, so odnosi med akupunkturisti in klasično medicino, zlasti specialisti na klinikah, postali bolj sproščeni. Vzrok je med drugim ta, da je izobraževanje priznanih alternativnih medicincev zakonsko natančno urejeno. Akupunkturo lahko v Avstriji opravljajo le zdravniki, ki se zanjo specializirajo.
 
Alternativne metode zdravljenja, kamor spada vse mogoče, so vse bolj priljubljene, zato so letos napovedali ustanovitev prve zasebne medicinske akademije za kitajsko tradicionalno medicino v Avstriji, na kateri naj bi študij trajal pet let. Iz zadnje številke zdravniškega vestnika pa se da sklepati, da postopek verifikacije programa še ni končan. Zapisano je namreč, da študij na tej univerzi ne omogoča pridobitve priznanega naslova zdravnika, sporno področje pa je kitajska farmakologija. Med zdravili naj bi bila namreč takšna, ki lahko povzročijo motnje srca in krvnega obtoka. Zdravstvene oblasti menijo, da terapevtu, ki ne bi bil klasično izšolan, ni mogoče zaupati, da bi morebitne težave odpravil tako dobro kot klasično izšolan zdravnik.
 
Avstrijsko društvo za akupunkturo, ki ima na univerzitetnem kliničnem centru na Dunaju priznano ambulanto – zavarovancem plačajo zdravljenje v njej blagajne socialnega zavarovanja – sodeluje z medicinsko fakulteto na Dunaju, a tudi z drugimi univerzitetnimi klinikami, denimo z innsbruško.


Sumničavost šolske medicine do akupunkturnih metod zdravljenja (diagnoze, obravnave in izbora zdravil) sicer ni odpravljena, a uspehi, ki so se pokazali v dosedanjem sodelovanju, navdajajo zagovornike z upanjem.
 
Vir:
DELO, priloga Ona, 9. december 2003, Barbara Kramžar, Mojca Drčar-Murko, Peter Žerjavič: Homeopatija deluje, zato se ji ne smemo odpovedati