similia similibus curentur

STARA METODA ALI NOVODOBNA POGRUNTAVŠČINA?

17.05.2008 00:00
Novinarka Dnevnika Katarina Župevc je pripravila daljši prispevek o zgodovini homeopatije na Slovenskem in homeopatskem zdravljenju, v katerem ugotavlja, da homeopatija kot alternativna metoda zdravljenja ni nekakšna novodobna modna muha, temveč ima že več kot dvestoletno zgodovino.

Novinarka Dnevnika Katarina Župevc je pripravila prispevek Stara metoda ali novodobna pogruntavščina?, ki ga v nadaljevanju povzemamo v celoti:
 
Homeopatija kot alternativna metoda zdravljenja ni nekakšna novodobna modna muha, temveč ima že več kot dvestoletno zgodovino. Dr. Nena Židov, etnologinja, zaposlena v Slovenskem etnografskem muzeju, ki se v okviru svojega področja ukvarja tudi z zdravilstvom in znotraj tega (laično) homeopatijo, pojasnjuje, da začetki homeopatije segajo že v 18. stoletje.
 
"Homeopatijo je razvil nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755-1843). Študiral je medicino, a ga takratne metode zdravljenja niso najbolj prepričale in je medicino opustil. Med drugim se je preživljal tudi s prevajanjem, kar ga je pripeljalo do homeopatije. Prevajal je namreč delo škotskega učitelja, zdravnika in kemika Cullena, ki obravnava terapevtske indikacije lubja kininovca. Hahnemann, ki z njegovo razlago ni bil zadovoljen, je naredil preizkus na sebi. Zaužil je več odmerkov kininovca in opazoval, kakšne učinke ima zdravilo na njegov zdrav organizem. Bil je zelo presenečen, saj je dobil enake simptome, kot jih imajo ljudje z mrzlico. Ta poskus iz leta 1790 zaznamuje začetek homeopatije. Kasneje je na svojih sorodnikih preizkusil okoli sto različnih homeopatskih zdravil."
 
V 19. stoletju so iz Nemčije k nam prišle metode zdravljenja kroničnih bolezni s pomočjo naravnih metod. Ustanavljati so se začela naravna zdravilišča in kopališča, vzporedno s tem pa se je uveljavila tudi homeopatija. "Poleg duhovnikov in zdravnikov se je s homeopatijo ukvarjalo tudi plemstvo, ki je imelo stike z Nemčijo in Avstrijo in je znalo nemško. Homeopatski priročniki so bili namreč pisani v nemškem jeziku," pravi dr. Nena Židov, ki se že več let posveča zbiranju ohranjenih pisnih in arhivskih virov o homeopatiji v Sloveniji. Najpogosteje so to homeopatski priročniki in lekarnice ter knjige z zapisi o bolnikih. Ti so pomemben vir informacij o tem, katere bolezni so zdravili s homeopatijo, katera zdravila so predpisovali, od kod vse so hodili k zdravniku homeopatu in podobno.
 
Ena takšnih knjig je nastala izpod peresa baronice Marie Wambolt (1848-1915) kot ene redkih žensk homeopatk. Sicer je bila homeopatija predvsem dejavnost moških, kar je bilo po mnenju dr. Nene Židov povezano predvsem z neenakimi možnostmi izobraževanja moških in žensk. Baronica je živela na gradu Hmeljnik pri Novem mestu in je delovala do prve svetovne vojne. "Na podeželju je bila homeopatija pomembna predvsem za nižje socialne sloje. Denarja za zdravnike namreč niso imeli, vprašanje pa je tudi, koliko so jim zaupali. Baronica Wambolt je po vsej verjetnosti okoliške kmete zdravila zastonj." Čeprav je bila homeopatija med uporabniki sprejeta precej pozitivno, pa je bil siceršnji diskurz, ki jo je ovijal na institucionalni ravni, precej bolj skeptičen in odklonilen. Od leta 1819 je bila pri nas celo prepovedana za civilno prebivalstvo in vojaštvo, čeprav so jo nekateri duhovniki še naprej zagovarjali in uporabljali. Po drugi strani pa je o zdravnikih, ki so prakticirali homeopatijo, bolj malo podatkov. To sicer ne pomeni, da jih ni bilo, temveč lahko predvidevamo, da so jo zaradi splošnega negativnega odnosa prakticirali bolj prikrito.
 
Potreben je resen študij
 
Vprašanje alternativnih metod zdravljenja, med katere se umešča tudi homeopatija, je prisotno še danes. Slovenski javni diskurz je bil lani priča burnim razpravam, ki so se iztekle v oblikovanje zakona o zdravilstvu. Ta je začel veljati konec leta in jasno določa pogoje, ki jim morata zdravilec in zdravilka zadostiti. Za opravljanje zdravilske dejavnosti je med drugim potrebna najmanj srednja izobrazba zdravstvene smeri ali najmanj srednja strokovna izobrazba in opravljen preizkus iz predpisanih zdravstvenih vsebin. Iz njega pa so izvzeti vsi zdravilci in zdravilke, ki prakticirajo homeopatijo, kiropraktiko in osteopatijo. Ti morajo imeti diplomo medicinske fakultete in pridobljena znanja iz naštetih zdravilskih sistemov in metod, vsi pa za opravljanje zdravilske dejavnosti seveda potrebujejo tudi veljavno zdravilsko licenco.
 
Dr. Živan Krevel, zdravnik homeopat in univerzitetni diplomirani biolog ter nekdanji predsednik Slovenskega homeopatskega društva, meni, da je omenjeno določilo pozitivno. "Po svetu je sicer nekaj laikov homeopatov, ki so zelo dobri in imajo za seboj več tisoč ur predpisanega študija, tudi medicinskih predmetov. Ne morem pa se strinjati s tem, da bi nekdo, ki nima nobene medicinske izobrazbe, po 150 urah tečaja začel prakticirati homeopatijo. To bi bilo nevarno, saj k nam pridejo tudi zelo hudi bolniki. Prepoznati je treba resno stanje, ki zahteva drugačno obravnavo, in v takem primeru bolnika napotiti h kolegom uradne medicine." Poznavanje medicine je tesno povezano s prepoznavanjem bolezenskih stanj in simptomov. Le tako lahko zdravnik homeopat predpiše ustrezno in učinkovito zdravljenje. Tudi nepravilno odmerjanje homeopatskih zdravil je lahko namreč nevarno.
 
Bistveno pri homeopatiji je čim bolj uspešno pomagati bolniku, kar je mogoče le, če je zdravnik homeopat tudi medicinsko usposobljen. Le tako lahko homeopatija doseže in ohrani kompetentnost, ki je v nasprotnem primeru postavljena pod vprašaj. Po drugi strani pa je to zakonsko določilo izključilo zdravnike z licenco, saj morajo ti za prakticiranje homeopatije vrniti zdravniško licenco. "Tako gredo popolnoma ven iz sistema, kar pa pomeni, da praktično ne bo nobenega zdravnika, ki bi se po vseh letih študija na medicinski fakulteti odločil za homeopatijo. Treba je imeti veliko poguma, da zapustiš mamo, ki te hrani, in greš na svoje," meni dr. Krevel.
 
Homeopatija, kot jo prakticirajo zdravniki homeopati danes, še vedno temelji na Hahnemannovem odkritju. Dejstvo, da določena snov pri zdravem človeku sproži določene simptome, ostaja temelj homeopatije: similia similibus curentur ali podobno se zdravi s podobnim. Vsa zdravila so preizkušena na zdravih, ki med preizkusi izrazijo določene simptome. Bolniku, ki ima podobne simptome, zdravnik homeopat po načelu podobnosti predpiše isto zdravilo, kar pomeni, da bo zdravilo spodbudilo samoregulativne procese v organizmu, ki bodo pripeljali do ozdravitve. Poleg tega je homeopatija celosten sistem zdravljenja, saj obravnava bolnika celostno - zdravi tako um kot dušo in telo.
 
"Prav to pa nam pogosto očita konvencionalna medicina," pravi dr. Krevel in v isti sapi pove, da učinkovitosti homeopatije ne gre iskati v njenem psihoterapevtskem pridihu. "To ni psihoterapija, čeprav nam včasih očitajo, da smo uspešni, ker se tako dolgo pogovarjamo z bolnikom. Včasih je pogovor kratek, ker smo hitro pridobili podatke, ki jih potrebujemo. Bistvo našega zdravljenja je zdravilo, ki deluje na organizem, ne pa pogovor. Resda pa se vsakdo počuti bolje, če zaupa svoje težave in se s tem nekoliko razbremeni."
 
Zdravnik homeopat v pogovoru z bolnikom ugotavlja homeopatsko pomembne simptome, na podlagi katerih predpiše zdravilo. To so tisti simptomi, ki imajo večjo težo in bolj individualizirajo bolnika, medtem ko so modalitete, torej kaj poslabša in kaj omili simptom, pomembne za individualizacijo simptomov. "Vsi z gastritisom imajo bolečine v želodcu. To ni zanimivo. Če pa nekdo reče, da se mu bolečine v želodcu ublažijo, če popije nekaj hladnega, je to zelo nenavadno, saj se večini bolnikov z gastritisom ob zaužitju hladne tekočine bolečine poslabšajo. Tudi zato mora zdravnik dobro poznati značilnosti bolezenskih stanj in splošno medicino, kajti to mu omogoča, da lažje izloči iz obravnave tisto, kar je skupno vsem z določenim stanjem," pove dr. Krevel. Zdravnik homeopat med bolniki in boleznimi namreč išče razlike in posebnosti, kajti te mu povedo, katero zdravilo naj predpiše za čim bolj učinkovito zdravljenje.
 
V Sloveniji homeopatskih zdravil za zdaj še ni mogoče dobiti v lekarnah, so pa lekarne v sosednji Avstriji in Italiji ter tudi Nemčiji z njimi dobro založene, zato se ljudje največkrat odpravijo ponje čez mejo. Pri nas področje homeopatskih zdravil urejata zakon o zdravilih in pravilnik o homeopatskih izdelkih. V slednjem je v 5. členu določeno, da mora biti vsako homeopatsko zdravilo označeno med drugim z navedbo znanstvenega imena homeopatske surovine. Te so povsem naravnega izvora in izhajajo iz rastlinskega, mineralnega in živalskega sveta. Skoraj tri četrtine vseh zdravil je pripravljenih iz cvetov, korenin, listov ali celih zdravilnih in strupenih rastlin, na primer kamilice, volčje češnje in arnike. Druga so pripravljena iz najrazličnejših snovi, ki jih je mogoče najti v naravi. To so lahko kovine, kot so srebro, zlato, cink in železo. Uporabljajo se na primer tudi platina, uran, magnezij, radij in plutonij. Od živalskih virov se uporabljajo različni strupi (na primer strup kobre), mleko različnih sesalcev, tudi nekatere žuželke (pajki, muhe) in živali, na primer rečni raki. Posebna skupina zdravil, imenovanih nozode, pa se pripravlja iz bolezenskih tkiv in izločkov človeškega telesa, iz virusov, bakterij in mikrobov.
 
Zdravila se pripravljajo z razredčevanjem in pretresanjem; postopek se imenuje potenciranje. Zdravilo, ki ga bolnik vnese v telo v obliki kroglic mlečnega sladkorja, vode ali alkoholne raztopine, je le nosilec nečesa, kar sproži proces zdravljenja. To je tudi eden od razlogov, zakaj konvencionalna medicina ostaja skeptična do homeopatije: homeopatska zdravila zaradi redčenja pravzaprav ne vsebujejo zdravilne snovi. Čeprav snov ne vsebuje nobene molekule zdravila, pa je homeopatsko zdravljenje uspešno. Takšne izkušnje ima tudi Pia Golob, ki že nekaj časa prisega na homeopatijo. Uporablja jo tako za zdravljenje najrazličnejših bolezni kot tudi za izboljšanje fizične kondicije pred velikimi telesnimi napori.

 
Labradorec pri homeopatu
 
Homeopatija pa ni primerna le za zdravljenje ljudi, zelo uspešna je tudi pri zdravljenju najrazličnejših živali, od psov, mačk, ptic do krav in konjev. Tudi Pia, ki je lastnica dveh labradorcev, se je odločila, da poskusi. "Po kritičnem razmisleku, da vseh bolezni ne moreš zdraviti z antibiotiki ali kortikosteroidi in da pes ne more biti stranka pri veterinarju vsak mesec, sem se odločila za drugačen pristop. Nazadnje smo zdravili Tobija zaradi trinajstih ugriznih ran, ko ga je napadel srednjeazijski ovčar. Vrat in sprednja taca sta bila takoj po napadu videti kot ementaler. Rane smo mu zdravili s homeopatijo in so se čudovito zacelile, brez komplikacij in gnojenja." Všeč pa ji je tudi sam proces zdravljenja, saj pravi, da žival ve, kdaj ji hoče človek pomagati, se zdravljenju prepusti in mu zaupa. "Veterinar homeopat zelo pozorno opazuje psa, njegovo obnašanje, gibanje, karakter, ali se novih ljudi veseli ali boji. Nato lastnika povpraša o vseh njegovih težavah v preteklosti, prejšnjih boleznih, poteku zdravljenja, o cepljenjih in o lastnostih psa, kakšen je, kako se obnaša do ljudi, različnih živali, kaj rad je, česa ne mara, katere so njegove posebnosti. Sledi pregled od glave do nog." Glede na lastne izkušnje je Pia s homeopatskim zdravljenjem zadovoljna, za njegovo uspešnost pa sta, kot pravi, potrebni potrpežljivost in vztrajnost, saj je lahko precej dolgotrajno.
 
Ob vsem tem se postavlja vprašanje, ali je zavzemanje bregov glede homeopatije smiselno in čemu pravzaprav služi. V ospredju vseh metod zdravljenja je bolezen, ki pa jo lahko zdravimo na različne načine. Kateri od teh načinov je boljši, bolj učinkovit, bolj pravi? V različnih zgodovinskih in prostorskih okvirih dobi ta "pravilnost" precej različne podobe in zato izgubi svoj absolutni status. Zagotovo ima vsaka metoda svoje prednosti in svoje slabosti, nekateri bolniki se dobro odzivajo na takšno, spet drugi na drugačno zdravljenje. Nujna je seveda strokovnost in transparentnost, a na koncu je izbira med različnimi možnostmi prepuščena vsakemu posamezniku. Kakršna koli že je,« končuje prispevek novinarka Katarina Župevc.
 
Vir:
DNEVNIK, 17. maj 2008, Katarina Župevc: Stara metoda ali novodobna pogruntavščina?