similia similibus curentur

ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZDRAVNIŠKI SLUŽBI

10.06.2008 00:00
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (ZZdrS-E), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel po nujnem postopku na 39. redni seji 30. maja 2008, je bil danes, 10. junija 2008, objavljen v Uradnem listu št. 58, veljati pa bo začel 25. junij 2008.

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (ZZdrS-E) je prvič določeno (op. predlog Zdravniške zbornice Slovenije), da se zdravniku odvzame, oziroma licenca ne podeli, če opravlja »zdravilsko« dejavnost, in sicer:
- drugi odstavek 34. člena: »Zdravniku, ki opravlja zdravilsko dejavnost, se licenca ne podeli.«
- četrti odstavek 37. člena: »Začasen odvzem licence se izreče tudi, če zdravnik opravlja zdravilsko dejavnost in sicer za čas opravljanja zdravilske dejavnosti.«
- peta točka 81. člena: »5. če opravlja zdravilsko dejavnost (37. člen);
 
Vendar je zaradi sprejetja določb ZZdrS-E, ki določajo, da »se zdravniku, ne podeli licenca oziroma se odvzame, za čas opravljanja zdravilske dejavnosti« Zakon o zdravniški službi v neskladju z zakonom o zdravstveni dejavnosti. Saj so v skladu z 58. in 59. členom zakona o zdravstveni dejavnosti zdravstvenim delavcem dovoljene dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi. Minister za zdravje pa ni nikoli sprejel ustreznih podzakonskih predpisov. Komisija za medicinsko etiko pa je v svojem Stališču iz leta 1998 »dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije« namerno in zavestno preimenovala v »zdravilstvo«.
 
Pregled sprejemanje predloga zakona
 
Ministrstvo za zdravje je 8. maja 2007 dalo v javno razpravo novelo zakona o zdravniški službi, vendar, ker predloga niso mogli uskladiti, je Vlada Republike Slovenije 8. maja 2008 v Državni zbor vložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (ZZdrS-E). Vlada Republike Slovenije je predlagala Državnemu zboru, da Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi obravnava po nujnem postopku, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države.
 
Pri pripravi zakona je sodelovala Zdravniška zbornica Slovenije. Prof. dr. Vladislav Pegan, predsednik ZZS je v nagovoru na 52. skupščini ZZS dne 18. oktobra 2007 med drugim dejal: »Pred kratkim je bil sprejet zakon o zdravilstvu, zato je tudi pomembno, da bo čim prej sprejet zakon o zdravniški službi, ki zdravniku s sankcijo odvzema licence prepoveduje ukvarjanje z zdravilstvom. Na 5. seji Izvršilnega odbora ZZS dne 20. marca 2008 je pod 5. točko dnevnega reda predsednik prof. dr. Pegan predstavil predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi. Povedal je, da je bila večina predlogov ZZS sprejeta, ne pa vsi. Vključeno je določilo za odvzem licence zdravnikom, ki se ukvarjajo z zdravilstvom, za čas, ko se ukvarjajo z zdravilstvom.
 
V parlamentu so opozicijski poslanci nasprotovali predlogu, da se »zdravniku, ki opravlja zdravilsko dejavnost, licenca ne podeli« (op. 16. člen) in da se zdravniku licenca začasno odvzame »za čas opravljanja zdravilske dejavnosti« (op. 17. člen).
 
Poslanec Bojan Kontič (SD) je 15. maja 2008 vložil amandma k 16. in drugemu odstavku 17. členu, in sicer, da se člen črta, vendar amandma ni bil sprejet:
 
»Slovenija spada med najbolj restriktivne države, ko gre za ločevanje tako imenovanih uradne in alternativne oziroma komplementarne medicine. Menim, da ni nobene potrebe, da zdravniku, ki bi se ukvarjal tudi z nekaterimi metodami, ki jih slovenska zakonodaja definira kot zdravilske, ne podelili licence oziroma bi mu jo odvzeli.«
 
Poslanska skupina LDS je prav tako 15. maja 2008 vložila amandma k 16. in drugemu odstavku 17. členu, in sicer, da se člen črta, vendar amandma prav tako ni bil sprejet:
 
»S tem predlogom zakona se zdravnikom zapirajo možnosti, da se ukvarjajo s komplementarnimi in alternativnimi metodami zdravljenja. Že ob sprejemanju Zakona o zdravilstvu smo v LDS opozarjali, da se svetovni trend nagiba k integrativnemu pristopu in tako združuje pristope znanstvene medicine in tradicionalnih medicinskih sistemov in metod, sam predlog zakona pa je vztrajal pri jasnem ločevanje obeh. Razvidno je bilo, da so komplementarne in alternativne metode zdravljenja v Sloveniji nezaželene. Slovenskim zdravnikom se tako izrecno prepoveduje uporabljati alternativne in komplementarne metode zdravljenja. Če želijo le-te uporabljati, izgubijo licenco in postanejo »osebe, ki so končale medicinsko fakulteto«. Tudi to je edinstvena slovenska rešitev, ki kaže na omalovaževalen odnos do zdravnikov, ki bi se želeli ukvarjati tudi z alternativnimi oblikami zdravljenja. Seveda je nesporno, da se zdravniki ne smejo in se ne ukvarjajo z mazaštvom kot šarlatanskim škodljivim zdravilstvom. Žal nam je, da v današnjih dneh, ko bolniki potrebujejo celostno zdravljenje, ki pa ga sodobne medicinske specializacije ne nudijo, nismo našli načina, da bi našli način doseganja skupnega namena udeleženih v zdravstvu, v prid bolnika. Razumljivo bi bilo, da bi normativna ureditev postavila zelo strogo ločnico v primerih nemedicinskega zdravljenja na področju religije, ezoterike, spiritualnosti, okultizma .... S sprejetjem tega besedila zakona se bo tako dejansko popolnoma in zakonsko ločila slovenska uradna medicina od tradicionalne, komplementarne in alternativne medicine. In tako odvzela zdravnikom svobodo pri odločanju o najbolj ugodnem načinu zdravljenja, s to potezo pa bo hkrati tudi odvzela bolniku možnost svobodne in osveščene izbire zanj najbolj ugodnega zdravljenja. V poslanskem klubu Liberalne demokracije Slovenija menimo, da Slovenija zamuja, da to področje uredi na sodoben način in v skladu s trendi v svetu, ki gredo v smer zbliževanja in ne ločevanja medicin.«
 
Poslanci so na 17. nujni seji odbora za zdravstvo, ki je potekala 15. maja 2008, razpravljali o predlogu zakona in zavrnili oba amandmaja.
 
Poslanec Aleš Gulič (LDS) je poudaril, da bo s sprejetjem teh določil, »zdravnikom odvzeta svoboda pri odločanju o najbolj ugodnem načinu zdravljenja. S to potezo seveda pa bo hkrati odvzeta bolniku možnost svobodne in pa osveščene izbire za najbolj ugodnega sprejemljivega zdravljenja. Danes seveda govorimo o zdravnikih, ki imajo vsi, zakon govori o tem, vsi imajo končano medicinsko fakulteto in prav gotovo, da tudi kdo kaj eksperimentira in poskuša združevati še kakšna druga znanja. Gre za ljudi, ki imajo mogoče občutek, da tradicionalna medicina ne more odgovoriti na vsa vprašanja. Mislim, da je najbrž izkušnja taka in se je ni za braniti. Tukaj ne govorimo o šarlatanih, mazačih, seveda tistih 1.400 različnih metodah, ki gredo mimo uradne medicine in se pojavlja na internetu. Jaz imam tudi do tega medija precej kritičen odnos. Ampak govorimo o tistih, ki so končali medicinsko fakulteto in seveda iščejo še kakšno drugo možnost. To, da je ta zadeva urejena v drugem zakonu, je seveda larifari.«
 
Poslanka Cvetka Zalokar Oražem (Zares) pa je med drugim poudarila, da je komplementarna in alternativna medicina »postavljena v negativno luč in v to luč je postavljen tudi tisti zdravnik, ki ga predvsem konservativni del medicinske stroke ima, za pravzaprav izdajalca znotraj lastne stroke. In tako ste zakonodajo pod pritiskom, po moji oceni, zelo konservativnega dela slovenskega zdravništva, zastavili. Zadnje dejanje je, da se zdravniku, ki bi opravljal zdravilsko dejavnost licenca, ne sme oziroma ne podeli. Skratka gre za tisto, da pravzaprav discipliniramo in na neki način tudi zdravnike, ki sicer diplomirajo na Medicinski fakulteti, se pravzaprav marginalizira in se na ta način tudi izloča iz tega svetega poklica. To je končno in zadnje dejanje.«
 
Poslanska skupina Socialnih demokratov in Poslanski klub Liberalne demokracije Slovenije sta 23. maja 2008 skupaj vložila amandma k 17. členu predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi:
 
»S tem predlogom zakona se zdravnikom zapirajo možnosti, da se ukvarjajo s komplementarnimi in alternativnimi metodami zdravljenja. Svetovni trend se nagiba k integrativnemu pristopu in tako združuje pristope znanstvene medicine in tradicionalnih medicinskih sistemov in metod, sam predlog zakona o zdravilstvu pa je vztrajal pri jasnem ločevanje obeh. Razvidno je bilo, da so komplementarne in alternativne metode zdravljenja v Sloveniji nezaželene.
 
Slovenskim zdravnikom se tako izrecno prepoveduje uporabljati alternativne in komplementarne metode zdravljenja. Če želijo le-te uporabljati, izgubijo licenco in postanejo »osebe, ki so končale medicinsko fakulteto«.
 
Tudi to je edinstvena slovenska rešitev, ki kaže na omalovaževalen odnos do zdravnikov, ki bi se želeli ukvarjati tudi z alternativnimi oblikami zdravljenja.
 
Seveda je nesporno, da se zdravniki ne smejo in se ne ukvarjajo z mazaštvom kot šarlatanskim škodljivim zdravilstvom. Na ta način bo Slovenija spadala med najbolj restriktivne države, ko gre za ločevanje uradne in alternativne oziroma komplementarne medicine.
 
Tudi na 39. seji DZ RS dne 28. maja 2008 se je razvila živahna razprava med poslanci koalicije in opozicije na temo komplementarne in alternativne medicine. Poslanci opozicije so nasprotovali vključitvi obeh členov v zakon, vendar amandma Poslanske skupine SD in Poslanskega kluba LDS ni bil sprejet.
 
Poslanec Ivan Grill (SDS) je v predstavitvi poročila o razpravi v Odboru za zdravstvo dejal: »V samih razpravah je bilo s strani poslank in poslancev zelo veliko razprave, predvsem na tisto področje, ki v tem zakonu dejansko določa nezdružljivost opravljanja zdravniške službe z zdravilsko dejavnostjo. V tem zakonu je definirano, da se zdravnik, ki želi opravljati zdravilsko dejavnost, mora dejansko sam odločati, da v primeru, če želi opravljati zdravilsko dejavnost, se mu potem licenca ne podeli. S strani opozicije je bilo tukaj izraženo nekaj pomislekov, dilem, vendar na koncu ta amandma, ki je bil s strani opozicije vložen, da se takšen člen dejansko spremeni, tudi ni bil sprejet.«
 
Poslanec Bojan Kontič (SD) je poudaril: »poslanci in poslanke Socialnih demokratov opozarjamo pri tem zakonu tudi na to, da Slovenija še naprej ostaja med najbolj restriktivnimi državami, ko gre za ločevanje tako imenovane uradne in alternativne oziroma komplementarne medicine, tukaj je prisotno mnenje, da ni potrebe, da zdravniku, ki bi se ukvarjal tudi z nekaterimi metodami, ki jih slovenska zakonodaja definira kot zdravilske, ne podeli licence oziroma bi mu jo celo odvzeli
 
Poslanec Ljubo Germič (LDS) je v razpravi dejal: »Seveda je pa, kar nekaj določil, s katerimi se ne moremo strinjati in eno izmed teh je, da ta vlada vztraja, tako kot je že vztrajala pri Zakonu o zdravilstvu, da je komplementarna alternativna medicina nekaj, kar je nekako strogo ločeno in Slovenija s tem izkazuje svojo rigidnost v odnosu do teh vprašanj, kajti narejene so vsebine tega zakona tako, da je postavljena ostra črta med enim in drugim. Mi mislimo, da Slovenija v tem pogledu ne sledi modernim tokovom, predvsem pa potrebam uporabnika zdravstvenih storitev, ki želi pri reševanju svojih zdravstvenih problemov imeti najboljšo možno oskrbo. (...)
 
V Poslanskem klubu LDS smo skupaj s poslanci iz Poslanske skupine Socialnih demokratov vložili ta člen iz preprostega prepričanja, da bi Slovenija morala pokazati bistveno bolj fleksibilen odnos in večjo občutljivost do različnih metod, ki lahko pomagajo tistemu, ki misli, da zdravstveno pomoč potrebuje. Usmeritve svetovne zdravstvene organizacije, Evropske komisije gredo v tej smeri, da seveda je treba vgrajevati v nacionalne zdravstvene sisteme tista spoznanja, ki gredo v korist pacientu.
 
Jaz sem prepričan, da taka ostra ločnica med medicino, zdravstveno stroko, medicine, ki je rezultirana skozi znanja Medicinske fakultete in evropskega modela ni edina zveličavna, tako da bi se branili vseh tistih možnih oblik zdravljenja, ki bi lahko pomagale pacientu. Pri mojem nedavnem obisku na Kitajskem sem si uspel izboriti termin ogleda ene izmed njihovih bolnišnic, se posvetovati z zdravniki, ki različne takšne metode tudi uporabljajo in imajo zdravniško priznanje, Medicinsko fakulteto in imajo zelo široke izkušnje tudi na drugih medicinskih vejah tako imenovane alternativne ali komplementarne medicine.
 
Zato se mi zdi, da bi bilo treba najti dobro voljo za to, da bi poskušali tudi v Sloveniji iskati najboljše rešitve in v to smer gredo naši predlogi teh rešitev in teh amandmajev, da seveda se ne izključuje tistih, ki imajo osnovno medicinsko izobrazbo, ki so strokovnjaki na tem evropskem delu medicine, da se jim popolnoma preprečuje v svojo prakso vnašati tiste metode, ki bi jih lahko Slovenija vgrajevala v svoj zdravstveni sistem. Zato seveda se ponovno, tako kot smo razpravljali tudi v zakonu o zdravilstvu obračamo na slovensko javnost, na Vlado in seveda na koalicijske poslance, da premislijo o tej rešitvi in poskušamo le najti nekako odprto pot, da slovenski zdravstveni sistem, pri čemer nam ne podtikati, da zagovarjamo mazaštvo ali krajšo pot do določenih dobičkov. Kajti to ni naš namen. Naš namen je seveda, da se v zdravstveni stroki uporabijo najsodobnejša zdravstvena spoznanja v korist uporabnikov
 
Poslanec Ivan Grill (SDS): »Zdravnik, ki želi opravljati svoje področje, za katero se je usposobil, študiral in za to dobi licenco, naj se ukvarja s tem. V primeru, da pa želi imeti zdravilstvo, pa naj se ukvarja z zdravilstvom, in da tega ne povezuje, kajti takšno povezovanje, ne samo to, da je področja treba ločevati, tu obstaja potem tudi nevarnost zlorab, velikih zlorab, da bo svoj uradni položaj zdravnika zlorabljal, da bo lahko v popoldanskem času ali v svojem prostem času ponujal plačljive storitve, kot sem že povedal, ljudem, ki se v stiski zatekajo tudi k tovrstnim metodam.«
 
Poslanec Ljubo Germič (LDS) je odgovoril Grillu: »Seveda ne govorimo, da gre za komplementarnost v smislu brez nadzora, brez jasnih posledic uporabe, kajti tukaj danes mešamo pravzaprav vse. Ta člen govori o tem, da se zdravniku, ne komerkoli, ne govorimo o komerkoli, ampak govorimo o zdravniku, ki bi opravljal zdravilsko dejavnost za čas opravljanja zdravilske (?) dejavnosti izdana licenca.
 
Kaj si želimo boljšega, kot nekoga, ki je vrhunsko izobražen v medicinski stroki, da je odprt tudi za tiste metode, ki jih mogoče ni v programu medicinske fakultete ali v Ljubljani, ali v Mariboru. V čem je tu problem?
 
Jaz ne govorim, da uvajamo tako povprek, kakorkoli se komu zljubi, ampak seveda, da gre za strokovne presoje, da gre za možnosti, ki so na razpolago, ali pa popolno zapiranje v en kalup, brez možnosti, recimo, strokovnih presoj, metod, ki nam mogoče niso toliko znane. Kako je možno, da neke kulture imajo večtisočletno tradicijo izgradnje svojega zdravstvenega sistema in mi smo sposobni to v a priori zgodbi zavreči. Jaz pač na tem stvari ne morem pristati, zato ker si vedno dam svetovati od tistih, ki mislijo, da vedo nekaj, česar mogoče jaz ne vem. In kdo je bolj kvalificiran za presoje, kot so to ljudje zdravniki, ki imajo to predznanje.
 
Obsojam seveda vsakršno zlorabo, vsak nenadzorovani v koristoljubje usmerjen način uporabe takšnih metod. Tu mislim, da smo si vsi enotni in je ta diskusija nepotrebna. Ampak če lahko pacientu ponudimo ob teh znanjih še nekatera znanja, vedenja o načinih zdravljenja, ki lahko v različnih stopnjah pripeljejo do boljšega rezultata, tukaj pa odpiram dilemo. In odpiram polje za diskusijo. Jaz govorim kot uporabnik, ne kot zdravnik, in seveda želim od zdravnika, da ima čim širše vedenje o tem, da bi mi lahko čim boljše svetoval.
 
O tem danes tukaj govorim. Ne zapiram enega lobija na račun drugega. V korist dobičku in v zlorabo uporabnika. Samo o tem govorim in o tem sem govoril konsistentno ves čas tega mandata, ko smo govorili o zakonu o zdravilstvu, pri čemer se niti nisem strinjal, da ima ta zakon naslov zdravilstvo, ampak da je to komplementarna oziroma alternativna medicina. O tem danes govorimo. Če pa ne želimo na ta način govoriti in če hočemo samo podtikati vsebino, ki jo mi želimo predstaviti, potem seveda lahko razpravljamo tudi na drugačen način. Ampak to ni moj namen.«
 
Poslanka Cvetka Zalokar Oražem (Zares): »V Poslanski skupini Zares bomo amandma, ki govori o tem, da se oziroma člen, ki govori o tem, da se vzame licenca zdravniku, ki bi se želel ukvarjati z alternativno oziroma komplementarno medicino. Mi te rešitve ne podpiramo.
 
Podpirali je nismo niti ob sprejemanju zakona o zdravilstvu in že takrat smo opozarjali, da pravzaprav sodobni trendi v svetu in tudi usmeritve Svetovne zdravstvene organizacije govorijo o tem, da je potrebno sodelovanje, če govorimo o tako imenovani tradicionalni, večkrat poudarjate z znanostjo podkovani medicini in medicini, ki se ukvarja tudi z drugimi metodami, torej komplementarno ali alternativno medicino.
 
Mi menimo, da smo ravno na točki, ko razmišljamo o zdravnikih, ki svoje znanje, ki ga pridobijo na medicinskih fakultetah nadgradijo še z določenimi oblikami in znanji iz drugih ved, da so to najbolj dragoceni zdravniki. To so zdravniki, ki upoštevajo to, da človek ni samo bitje iz mesa, ampak da je človek tudi nekaj, kar je tudi duša.
 
In cela vrsta bolezni, sodobnih bolezni nam govori o tem, da nastajajo in imajo svoje jedro tudi v psihosomatskih težavah. In pri tem seveda se tradicionalna medicina mnogokrat tem stvarem izogiba. Predvsem pa se temu izogiba izjemno konservativni, po moji oceni ožji in manjši del zdravnikov, kajti mnogi zdravniki so še kako odprti za to zadevo.
 
Tudi v Sloveniji imamo društvo, v katerem delujejo prav zdravniki in ki se ukvarjajo z alternativno in komplementarno medicino in prav ti so nas opozarjali, da pravzaprav jim bo na neki način zelo grobo odvzeta pravica, ki so si jo pridobili z diplomo na medicinskih fakultetah.
 
Tam ta člen govori o tem kdaj se, komu vzame licenco in licenca se vzame takrat, kadar nekdo grobo krši neka pravila. Neka etična in moralna pravila, neke strokovne temelje in seveda v to uvrstiti pod posebno alinejo avtomatsko tudi vsakega zdravnika, ki bi se želel ukvarjati tudi z alternativno oziroma komplementarno medicino, se mi zdi zanje izjemno ponižujoče in seveda mislim, da bi prav ti zdravniki lahko največ prispevali k temu, da bi pravzaprav to kar, večkrat ob omenjanju komplementarne medicine pride na plan, to pa so določene anomalije, določeno izkoriščanje ljudi v stiski in tudi mazaštvo.
 
Jaz mislim, da si pri ljudeh, ki so dokončali medicinsko fakulteto, zelo težko privoščimo postavljati trditve, da bodo to mazači. (...)
 
Tu se Slovenija odmika od sodobnih trendov in bom rekla, nekako sodi v krog najbolj konservativnih in zadrtih dežel, ki pravzaprav ne vidi in kjer pravzaprav se mi zdi, da imajo odločilno besedo nekateri izjemno konservativni predstavniki zdravniškega lobija, ki se seveda za marsikaj predvsem bojijo. Tu zadaj vlada strah. Vlada morda celo strah pred tem, da bi nekatere oblike, tako kot so na primer v Nemčiji. Homeopatija v Nemčiji je del normalnega in rednega zdravstvenega sistema in celo del tega, da imajo iz obveznega zdravstva ljudje plačane določene homeopatske storitve. (...)
 
Mislim, da delamo slabo rešitev, ko prav tistim najbolj kvalitetnim ljudem, ki bi se lahko ukvarjali s tem povezovanjem in rušenjem teh zidov med komplementarno medicino in tradicionalno medicino, onemogočamo njihovo licenco oziroma jim odvzemamo licenco, kar je po naši oceni popolnoma nesprejemljivo.«
 
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (ZZdrS-E) bo začel veljati 25. junija 2008.
 
Vir:

Magnetogram 17. nujne seje Odbora za zdravstvo 15. maja 2008

Magnetogram 39. redne seje Državnega zbora Republike Slovenije 28. maja 2008
Magnetogram 39. redne seje Državnega zbora Republike Slovenije 30. maja 2008
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi