SLOVENSKI DUHOVNIKI – HOMEOPATI V 19. IN NA ZAČETKU 20. STOLETJA
Dr. Nena Židov, muzejska svetnica in kustodinja za socialno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju, v povzetku prispevka »Slovenski duhovniki – homeopati v 19. in na začetku 20. stoletja«, ki je objavljen v zadnji številki glasila Etnolog, piše:
»Homeopatija, katere začetnik je nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755–1843), se je začela na Slovenskem uveljavljati v tridesetih letih 19. stoletja, v obdobju med svetovnima vojnama pa je zanimanje zanjo začelo upadati. V 19. in na začetku 20. stoletja so s pomočjo homeopatije zdravili nekateri zdravniki in ranocelniki, razširjena pa je bila tudi med številnimi laičnimi homeopati, med katerimi je bilo največ duhovnikov, ki so večinoma zdravili ljudi, nekateri pa tudi domače živali. Doslej jih je bilo evidentiranih več kot petdeset. Delovanje nekaterih duhovnikov je bilo omejeno na lokalno okolje, v katerem so živeli in delovali, nekatere pa so obiskovali tudi bolniki iz sosednjih župnij in dežel. Med njihovimi pacienti je prevladovalo kmečko prebivalstvo, za katero so bili zdravniki težko dostopni in predragi, zdravili pa so tudi višje sloje prebivalstva, bodisi zaradi zavzemanja za homeopatijo ali zaradi neuspehov zdravnikov. Duhovniki so se s homeopatijo največkrat seznanjali s pomočjo nemških priročnikov, zdravili pa so različne bolezni, v času epidemij tudi kolero. Homeopatska zdravila v obliki kroglic so večinoma kupovali v lekarnah in jih brezplačno dajali bolnikom. Ker je bilo zdravljene s homeopatijo za duhovnike prepovedano, so imeli številni težave tako z zdravstvenimi kot s cerkvenimi oblastmi. Tudi nekateri duhovniki, ki so delovali kot misijonarji, so homeopatska zdravila s pridom uporabljali tako za lastne potrebe kot za zdravljenje prebivalcev na območjih, kjer so službovali.«
Celoten prispevek si lahko preberete v tiskani izdaji glasila Etnolog.