ZDRAVSTVENI DOGMATIKI MARSIKAJ A PRIORI ZAVRAČAJO
26.04.2014 00:00
Mojca Kumerdej se je za Sobotno prilogo pogovarjala z dr. Gorazdom Drevenškom o farmaciji, farmakologiji, homeopatiji, stresu in o tem, da zdravila, ki bi bilo brez stranskih učinkov, ni. Dr. Drevenšek ugotavlja, da zdravstveni dogmatiki marsikaj a priori zavračajo tudi zaradi pomanjkanja izkustvene širine in empiričnega raziskovalnega dela, kajti najlažje je biti kritičen, teže pa poiskati rešitev.
V prispevku Z napotnico po zdravilo, na fitnes in k psihoterapevtu se je Mojca Kumerdej pogovarjala z dr. Gorazdom Drevenškom, ki je z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo Medicinske fakultete v Ljubljani ter izredni profesor psihofarmakologije na oddelku za biopsihologijo Univerze na Primorskem. Postavila mu je tudi nekaj vprašanj o homeopatiji, ki jih v nadaljevanju navajamo, celoten pogovor pa si lahko preberete v tiskani ali spletni izdaji današnje Sobotne priloge:
Na trgu so poleg »običajnih« alopatskih zdravil tudi homeopatska. Kakšno je stališče farmakologije do homeopatije?
Naj poudarim, da je homeopatija zahodna medicina, v EU njeno izvajanje ureja evropska direktiva (2001/83/EC in dopolnitev 2004/27/EC), zato se tudi od njenih držav članic pričakuje, da bodo zakonsko uredile to področje. Vendar Slovenija izvedbenega statusa homeopatije nima povsem urejenega, saj na eni strani zakonsko omogoča delo (vendar le zdravnikom), zbornica na drugi pa jim grozi z odvzemom licence, če bodo uporabljali homeopatsko zdravljenje. V zadnjih letih so farmacevti ustrezno usposobljeni za prodajo homeopatskih zdravil, a še zmerom ni jasno, kam dejansko vodi tako neskladje ... Je pa res, da zaradi vedno večje prevlade bolj donosnih alopatskih zdravil in pritiska trženja na medicinsko osebje zadnje desetletje homeopatska medicina doživlja nazadovanje tudi v tradicionalnih »homeopatskih državah« kot je Velika Britanija.
Ali to pomeni, da slovenski zdravnik bolniku ne bi smel svetovali homeopatije?
Drži, ker pri nas glede homeopatije evropska direktiva ni ustrezno vpeljana, saj ta za države članice ni zavezujoča v podrobnostih izvedbe. Torej, homeopatija je zakonsko zapovedana, ne moremo pa je uporabljati ...
Ali farmakologija lahko pojasni delovanje in učinkovanje homeopatije glede na to, da naj ne bi vsebovala samih učinkovin, ampak le informacije o njih?
V farmakologiji govorimo o dveh pristopih: zdravilo deluje na svojo tarčno molekulo v telesu in s tem direktno vpliva na simptome določenih bolezenskih znakov. Govorimo o znanstveno dokazanih mehanizmih delovanja zdravila, kar pomeni, da molekula zdravila sproži specifične reakcije in odzive teh tarč, učinek te kaskade pa je odprava simptomov.
Na drugi strani imamo zdravila, ki so v uporabi kljub temu, da mehanizem njihovega delovanja ni (povsem) poznan, imajo pa znanstveno dokazane učinke. Dolgo je bilo tako zdravilo na primer aspirin.
Večina homeopatskih zdravil sodi v drugi sklop zdravil in temelji na izjemno visoki razredčitvi aktivne učinkovine. Osnovni princip homeopatija je namreč ta, da uporabimo homeopatsko zdravilo, ki v večjih količinah izzove znake bolezni, v izjemno razredčenih pa je uporabljeno kot dražljaj, kot spodbujevalec, da telo sproži lasten obrambni mehanizem proti takim simptomom in se odzove na bolezen.
Cilj vsakega farmakološkega zdravljenja naj bi bila pomoč pri odzivu telesa na bolezen, da lahko prej ali slej začne delovati samostojno, brez zdravila. Če trdimo, da ima neka molekula sposobnost, da učinkuje kot spodbujevalec odprave simptomov bolezni, četudi ne vemo, po kakšnem molekularnem mehanizmu, in posledica česar je pozitiven učinek na okrevanje, smo terapevtske cilje dosegli.
Toda problem je v tem, da so v zdravstveno blagajno vključena zdravila, ki so na stalni pozitivni listi in za katera zavarovalnica plačuje podjetjem dobaviteljem, ki jim je v interesu, da njihova zdravila ostajajo na listi in jih zdravniki čim dlje predpisujejo. To je sprto s farmakološkimi načeli, ne pa tudi z medicino.
Pri nas zdravniška zbornica in zdravstvene ustanove postavljajo norme v obliki doktrin. Doktrine temeljijo na znanstvenih ugotovitvah, ki jih velikokrat sponzorirajo kar proizvajalci in tako vzdržujejo krog zaupanja v odličnost zdravila. Takšen pristop ima lahko veliko hibo, saj znanstveni dokazi za delovanje prek nekega mehanizma v takih primerih niso nujno v povezavi z uspešnostjo zdravljenja.
Ali je delovanje alopatskih in homeopatskih zdravil mogoče preizkušati z istimi »objektivnimi« merili, glede na to, da je homeopatska postavitev diagnoze holistična in izrazito individualna?
Objektivne pogoje testiranj vzpostavimo z merilnimi sistemi, najprej z laboratorijskimi modeli bolezni. Vendar je tudi pri običajnih alopatskih zdravilih glavni problem vrednotenje rezultatov. Če se nekdo teden dni po začetku terapije počuti bolje, v resnici še vedno ne vemo, kaj vse se je vmes dogajalo z njim, kaj konkretno z množico na primer orfanih receptorjev, katerih vloge še ne poznamo.
Pri homeopatiji, podobno kot pri orfanih receptorjih, nimamo ustreznih znanstvenih metod in znanja, da bi ustrezno merili te spremembe; podobne težave imajo verjetno v kvantni fiziki z osnovnimi delci. Imamo pa znanstvene metode za dokaz učinkov homeopatskih zdravil in nekaterih drugih integrativnih metod zdravljenja. Vendar zdravstveni dogmatiki marsikaj a priori zavračajo tudi zaradi pomanjkanja izkustvene širine in empiričnega raziskovalnega dela, kajti najlažje je biti kritičen, teže pa poiskati rešitev.
Onkološka zdravila razvijajo za neskončno mnogo tarč, zaviralcev, prenašalcev, pri zdravljenju določenih vrst raka na dojkah, na primer, so zelo učinkovita, pri večini rakov pa ne vemo, ali so, na primer, jedrni orfani receptorji povezani z aktivacijo onkogenih procesov. Biologija raka bi bila bolj razumljiva, če bi bilo mogoče vse te strukture, gene in procese povezati v celoto. A to se ne bo zgodilo, saj nikoli ne bomo do konca spoznali vseh teh procesov, ki se poleg vsega verjetno še spreminjajo. Pri rakavih bolnikih se zadnja desetletja uspešnost zdravljenja ni kaj dosti izboljšala; če, na primer, draga biološka zdravila večinoma zgolj podaljšajo življenje, to pomeni, da bomo morali spremeniti paradigmo pristopa k zdravljenju.
Nekoč sem vprašal znanega onkologa, zakaj izvaja terapijo, ki povzroča več škode kot koristi. Odvrnil mi je, da nekaj pač mora narediti, ker svojci to pričakujejo. Če ravnaš po doktrini, ki ne deluje, je treba pogledati, kako bi bilo treba doktrino spremeniti in izboljšati. V biomedicinskih raziskavah je bilo doslej denarja vedno dovolj, zdravje je namreč ena največjih motivacij, zato ideje za nova zdravila prihajajo ali po naključnih ugotovitvah ali pa ideje zanje iščemo v naravnih učinkovinah. Tudi pri rakavih boleznih se raziskave vračajo k iskanju idej iz narave.
Vir:
DELO, Sobotna priloga, 26. april 2014, Mojca Kumerdej: Z napotnico po zdravilo, na fitnes in k psihoterapevtu
Na trgu so poleg »običajnih« alopatskih zdravil tudi homeopatska. Kakšno je stališče farmakologije do homeopatije?
Naj poudarim, da je homeopatija zahodna medicina, v EU njeno izvajanje ureja evropska direktiva (2001/83/EC in dopolnitev 2004/27/EC), zato se tudi od njenih držav članic pričakuje, da bodo zakonsko uredile to področje. Vendar Slovenija izvedbenega statusa homeopatije nima povsem urejenega, saj na eni strani zakonsko omogoča delo (vendar le zdravnikom), zbornica na drugi pa jim grozi z odvzemom licence, če bodo uporabljali homeopatsko zdravljenje. V zadnjih letih so farmacevti ustrezno usposobljeni za prodajo homeopatskih zdravil, a še zmerom ni jasno, kam dejansko vodi tako neskladje ... Je pa res, da zaradi vedno večje prevlade bolj donosnih alopatskih zdravil in pritiska trženja na medicinsko osebje zadnje desetletje homeopatska medicina doživlja nazadovanje tudi v tradicionalnih »homeopatskih državah« kot je Velika Britanija.
Ali to pomeni, da slovenski zdravnik bolniku ne bi smel svetovali homeopatije?
Drži, ker pri nas glede homeopatije evropska direktiva ni ustrezno vpeljana, saj ta za države članice ni zavezujoča v podrobnostih izvedbe. Torej, homeopatija je zakonsko zapovedana, ne moremo pa je uporabljati ...
Ali farmakologija lahko pojasni delovanje in učinkovanje homeopatije glede na to, da naj ne bi vsebovala samih učinkovin, ampak le informacije o njih?
V farmakologiji govorimo o dveh pristopih: zdravilo deluje na svojo tarčno molekulo v telesu in s tem direktno vpliva na simptome določenih bolezenskih znakov. Govorimo o znanstveno dokazanih mehanizmih delovanja zdravila, kar pomeni, da molekula zdravila sproži specifične reakcije in odzive teh tarč, učinek te kaskade pa je odprava simptomov.
Na drugi strani imamo zdravila, ki so v uporabi kljub temu, da mehanizem njihovega delovanja ni (povsem) poznan, imajo pa znanstveno dokazane učinke. Dolgo je bilo tako zdravilo na primer aspirin.
Večina homeopatskih zdravil sodi v drugi sklop zdravil in temelji na izjemno visoki razredčitvi aktivne učinkovine. Osnovni princip homeopatija je namreč ta, da uporabimo homeopatsko zdravilo, ki v večjih količinah izzove znake bolezni, v izjemno razredčenih pa je uporabljeno kot dražljaj, kot spodbujevalec, da telo sproži lasten obrambni mehanizem proti takim simptomom in se odzove na bolezen.
Cilj vsakega farmakološkega zdravljenja naj bi bila pomoč pri odzivu telesa na bolezen, da lahko prej ali slej začne delovati samostojno, brez zdravila. Če trdimo, da ima neka molekula sposobnost, da učinkuje kot spodbujevalec odprave simptomov bolezni, četudi ne vemo, po kakšnem molekularnem mehanizmu, in posledica česar je pozitiven učinek na okrevanje, smo terapevtske cilje dosegli.
Toda problem je v tem, da so v zdravstveno blagajno vključena zdravila, ki so na stalni pozitivni listi in za katera zavarovalnica plačuje podjetjem dobaviteljem, ki jim je v interesu, da njihova zdravila ostajajo na listi in jih zdravniki čim dlje predpisujejo. To je sprto s farmakološkimi načeli, ne pa tudi z medicino.
Pri nas zdravniška zbornica in zdravstvene ustanove postavljajo norme v obliki doktrin. Doktrine temeljijo na znanstvenih ugotovitvah, ki jih velikokrat sponzorirajo kar proizvajalci in tako vzdržujejo krog zaupanja v odličnost zdravila. Takšen pristop ima lahko veliko hibo, saj znanstveni dokazi za delovanje prek nekega mehanizma v takih primerih niso nujno v povezavi z uspešnostjo zdravljenja.
Ali je delovanje alopatskih in homeopatskih zdravil mogoče preizkušati z istimi »objektivnimi« merili, glede na to, da je homeopatska postavitev diagnoze holistična in izrazito individualna?
Objektivne pogoje testiranj vzpostavimo z merilnimi sistemi, najprej z laboratorijskimi modeli bolezni. Vendar je tudi pri običajnih alopatskih zdravilih glavni problem vrednotenje rezultatov. Če se nekdo teden dni po začetku terapije počuti bolje, v resnici še vedno ne vemo, kaj vse se je vmes dogajalo z njim, kaj konkretno z množico na primer orfanih receptorjev, katerih vloge še ne poznamo.
Pri homeopatiji, podobno kot pri orfanih receptorjih, nimamo ustreznih znanstvenih metod in znanja, da bi ustrezno merili te spremembe; podobne težave imajo verjetno v kvantni fiziki z osnovnimi delci. Imamo pa znanstvene metode za dokaz učinkov homeopatskih zdravil in nekaterih drugih integrativnih metod zdravljenja. Vendar zdravstveni dogmatiki marsikaj a priori zavračajo tudi zaradi pomanjkanja izkustvene širine in empiričnega raziskovalnega dela, kajti najlažje je biti kritičen, teže pa poiskati rešitev.
Onkološka zdravila razvijajo za neskončno mnogo tarč, zaviralcev, prenašalcev, pri zdravljenju določenih vrst raka na dojkah, na primer, so zelo učinkovita, pri večini rakov pa ne vemo, ali so, na primer, jedrni orfani receptorji povezani z aktivacijo onkogenih procesov. Biologija raka bi bila bolj razumljiva, če bi bilo mogoče vse te strukture, gene in procese povezati v celoto. A to se ne bo zgodilo, saj nikoli ne bomo do konca spoznali vseh teh procesov, ki se poleg vsega verjetno še spreminjajo. Pri rakavih bolnikih se zadnja desetletja uspešnost zdravljenja ni kaj dosti izboljšala; če, na primer, draga biološka zdravila večinoma zgolj podaljšajo življenje, to pomeni, da bomo morali spremeniti paradigmo pristopa k zdravljenju.
Nekoč sem vprašal znanega onkologa, zakaj izvaja terapijo, ki povzroča več škode kot koristi. Odvrnil mi je, da nekaj pač mora narediti, ker svojci to pričakujejo. Če ravnaš po doktrini, ki ne deluje, je treba pogledati, kako bi bilo treba doktrino spremeniti in izboljšati. V biomedicinskih raziskavah je bilo doslej denarja vedno dovolj, zdravje je namreč ena največjih motivacij, zato ideje za nova zdravila prihajajo ali po naključnih ugotovitvah ali pa ideje zanje iščemo v naravnih učinkovinah. Tudi pri rakavih boleznih se raziskave vračajo k iskanju idej iz narave.
Vir:
DELO, Sobotna priloga, 26. april 2014, Mojca Kumerdej: Z napotnico po zdravilo, na fitnes in k psihoterapevtu