similia similibus curentur

KAKO JE LAHKO SLOVENIJA EDINA DRŽAVA S PREPOVEDJO?

22.05.2014 00:00
Dr. Joachim Gross, dr. med., je v pogovoru za časopis Svet24 poudaril: »Nisem zdravilec, nisem čarovnik, ampak navaden zdravnik z licenco za homeopata, in kot tak lahko delam po vsej Evropi, samo v Sloveniji ne. V Nemčiji sem le en od 7000 zdravnikov, ki delajo tudi kot homeopati v javnem in zasebnem zdravstvu, in tam je to povsem normalno. V Nemčiji vsi bolniki vedo, da je homeopatska medicina samo en del zdravljenja, v okviru zdravstvenega sistema, zelo pogosto je že prvi poskus. In potem ne potrebujemo drugega. Na ta način se tudi veliko privarčuje pri zdravilih.«

Novinarka Tina Horvat se je za časopis Svet24 (22. maj 2014) pogovarjala z nemškim zdravnikom in homeopatom dr. Joachimom Grossom, ki dela v Sloveniji in Nemčiji. Intervju z naslovom »Kako je lahko Slovenija edina država s prepovedjo?« je objavljen v današnji tiskani izdaji časopisa Svet24 in na njihovi spletni strani.
 
»Dr. Joachim Gross je zdravnik homeopat, ki ga je v Koper pred petimi leti pripeljala ljubezen. Vendar pa je pri svojem delu naletel na številne ovire. Če hoče zdraviti homeopatsko, mora imeti diplomo medicinske fakultete, vendar pa ga naša medicina obravnava kot zdravilca, ki izgubi zdravniško licenco, če se s homeopatijo ukvarja hkrati z uradno medicino.
 
To je zanj, redoljubnega Nemca, popolnoma nedoumljivo in tudi nepravično do bolnikov. Zato se je reševanja tega problema lotil tako, da se je samoprijavil na Zdravniški zbornici Slovenije oziroma na njenem razsodišču, saj noče več delati na robu legalnosti. Nikogar noče provocirati, pravi, samo želi si, da bi se nejasnosti v zvezi s homeopatijo v Sloveniji končale in da bi lahko homeopati delali tako kot povsod drugod v Evropi, kot zdravniki in homeopati obenem, saj je to edino dobro in prav za bolnike. Pa še razbremenili bi naše javno zdravstvo. Z dr. Grossom smo se pogovarjali v izborni slovenščini, ki se je je naučil v samo petih letih.
 
Nedavno ste se precej nenavadno lotili urejanja problematike homeopatije v Sloveniji. Na zdravniško zbornico ste podali samoprijavo …
 
Rad bi samo jasnost in urejene razmere za svoje delo, nič več. V Sloveniji namreč delam kot homeopat na robu legalnosti in tega nočem. Nisem zdravilec, nisem čarovnik, ampak navaden zdravnik z licenco za homeopata, in kot tak lahko delam po vsej Evropi, samo v Sloveniji ne.
 
Če prav razumem, čeprav zelo težko, je problem v tem, da morate v Sloveniji biti zdravnik, če hočete biti homeopat, vendar pa lahko izgubite zdravniško licenco, če hkrati opravljate oboje.
 
Ja, hkrati ne morem biti zdravnik in homeopat, čeprav moram biti zdravnik, da sem homeopat, a potem ne smem več biti zdravnik. To je povsem nelogično, saj je vendar bistvo in namen homeopatske medicine prav v tem, da zdravnik zdravi tudi homeopatsko, Slovenija pa je edina dežela, kjer je to prepovedano! A tu sploh ne gre le zame, konec koncev lahko opravljam svoje delo tudi v Nemčiji, kjer je vse zgledno urejeno, gre za druge slovenske zdravnike, ki bi radi opravljali tudi dodatno homeopatsko dejavnost, predvsem pa gre za bolnike.
 
Ste od zdravniške zbornice že dobili odgovor?
 
Dobil sem odgovor z ministrstva, kamor sem skoraj sočasno pisal podobno pismo. Samo opisali so mi, kakšna je slovenska zakonodaja, ki mi je znana, razložili so mi, da to ne gre in da je homeopatija zdravilstvo. Čeprav tudi to ni logično. Sicer se trudijo iskati rešitev, vendar pa hkrati povedo, da ni rešitve. Tega res ne razumem. Ne morem vsak dan čakati, da me bo kdo dal na razsodišče in bodo ogroženi tako moja eksistenca kot moji bolniki, kot se je pred tremi leti zgodilo kolegici Katarini Luciji Glas, ki je kot splošna zdravnica predpisala homeopatsko zdravilo in ji je zaradi tega grozila izguba zdravniške licence. Mislim, da to ni etično.
 
Takrat ste celo dejali, da nad njo izvajajo zdravniško inkvizicijo in da gre za primer nepopisnega dogmatizma.
 
Ja, grožnja z izgubo licence junija 2011 je povzročila vročo debato in tudi sedaj mislim, da so s tem, ko so jo z eksistenčno grožnjo prisilili, da se je odrekla homeopatskim metodam, presegli meje dopustnega, moralnega in etičnega. Vendar pa sem opazil, da so se sedaj začeli obnašati drugače in da so se zavedli, da je bilo njihovo ravnanje pretirano in da homeopatiji zdaj vendarle bolje kaže. Ne nazadnje sem nedavno tudi dobil vabilo na zdravniško zbornico, zato se mi zdi, da se zavedajo, da trenutno stanje v Sloveniji ni dobro, in da si želijo to področje urediti konstruktivno. Bi pa želel, da bi v tem procesu sodeloval vsaj en kolega z zdravniške zbornice – zdravnik s priznanim zdravniškim izobraževanjem na tem področju –, drugače bi bilo, kot da bi zidali hišo brez zidarjev ali popravili avto brez mehanika.
 
V Sloveniji je torej homeopatija zdravilstvo, povsod drugod pa del zdravstva?
 
Tudi meni to ni jasno, zato sem se tudi prijavil. V Nemčiji je zdravilec zdravilec, zdravnik pa zdravnik in točno se ve, kje so meje oziroma kje se konča zdravilstvo ter začne zdravstvo.
 
Kje so torej meje zdravilstva oziroma kako homeopatija lahko dopolnjuje uradno medicino?
 
Meje zdravilstva so zelo jasno definirane in opisane v zdravilskem izpitu: zdravilci ne smejo postavljati diagnoz ali zdraviti akutnih ali kroničnih bolezenskih stanj, ki se zdravijo z uradno medicino. Zdravilci lahko samo dopolnjujejo uradno terapijo, pripomorejo k boljšemu počutju ali lajšajo motnje razpoloženja. Bolnike z resnimi boleznimi morajo usmerjati k zdravniku. Tega se vsi držijo, tako so tudi izobraženi in po zakonu za to odgovorni. Zelo pogoste so kronične bolezni, za katere obstaja uradno medicinsko zdravljenje, ki pa ne reši problema. Na primer, nekdo z migreno gre k zdravniku, ta mu da zdravilo, ki ga potrebuje od šestkrat do osemkrat na mesec. Vzporedna, homeopatska strategija je, da poiščemo neko drugo pot in se tako izognemo veliki količini zdravil. Že to je velik uspeh, da nekdo zmanjša število zaužitih zdravil za polovico, lahko pa jih celo popolnoma neha jemati, ker migrena izgine. Ali, na primer, mamica pripelje otroka z vnetjem ušesa k pediatru in v Sloveniji po navadi ta predpiše antibiotike, v Nemčiji pa pediater homeopat morda vidi, da ni tako hudo, in vpraša starše, ali se strinjajo, da bi začeli s homeopatskim zdravilom. V Švici so, denimo, ugotovili, da imajo zdravniki homeopati manj stroškov z zdravili, ob tem da imajo bolj zdrave in, tako jaz rečem, zagotovo tudi bolj srečne bolnike.
 
Vendar pa v Sloveniji nekdo z migreno ali vnetjem ušes po diagnozo sploh ne sme k vam, ker kot homeopat ne smete biti uradni zdravnik, čeprav to ste.
 
Ja, to je ta nejasnost. Ponavadi pride k meni bolnik z zelo dolgo zgodbo, po nekaj letih pregledov šolske medicine, vse ima poslikano, z velikanskim kupom izvidov, brez katerih ne morem delati. Če mislim, da kaj manjka od šolske medicine, bolnika pošljem nazaj. Prav zato je pomembno, da sem zdravnik.
 
Ne morete pa napisati napotnice za specialista, da bi poenostavili postopek, in bolnik mora spet nazaj k osebnemu zdravniku po napotnico ter čakati na specialista, pa potem nazaj k vam …
 
Ne, napotnice ne smem izdati, vendar bi bilo to idealno in tako je v vseh evropskih državah. V Nemčiji sem le eden od 7000 zdravnikov, ki delajo tudi kot homeopati v javnem in zasebnem zdravstvu, in tam je to povsem normalno. V Nemčiji vsi bolniki vedo, da je homeopatska medicina samo en del zdravljenja, v okviru zdravstvenega sistema, zelo pogosto je že prvi poskus. In potem ne potrebujemo drugega. Na ta način se tudi veliko privarčuje pri zdravilih. Stroške in težave bi zmanjšali tudi pri bolnici z, denimo, vrtoglavico, ki roma od osebnega zdravnika do ORL, nevrologa, celo ortopeda in drugih specialistov, pa nihče nič ne najde. S stališča šolske medicine s to bolnico ni nič narobe, a dejstvo je, da trpi, da ne more več normalno funkcionirati v vsakdanjem življenju in da ji šolska medicina ne more pomagati.
 
Tukaj lahko delate samo kot zasebnik …
 
Ja, in to ni pravično do ljudi, saj si vsi ne morejo privoščiti plačila. Homeopatija bi morala postati zdravstvena dejavnost in nobeden od zdravnikov s tem ne bi obogatel, le javni zdravstveni sistem bi razbremenili. Tako pa je na zdravnike homeopate tako velik naval, da sploh ne morem več sprejemati novih bolnikov, saj ne morem pustiti na cedilu starih.
 
Kdo se tako boji homeopatov, da vas »vtika« med zdravilce in zasebnike in vam – zdravniku – ne dovoli homeopatskega zdravljenja?
 
Mislim, da zdravniki sami, in morda bo čudno slišati, a zelo dobro jih razumem. Tudi sam sem kot zdravnik pred 15 leti razmišljal popolnoma enako, saj sem verjel samo v šolsko medicino in skoraj dobil alergijo ob omembi homeopatije. Na fakulteti smo dobili najbolj znanstveno utemeljeno in dokazljivo izobrazbo, kar je mogoče. Osnovna ideja medicine je, da mora biti vse dokazano, drugače je šarlatanstvo. Za zdravnika je etično sporno zdraviti ljudi z nečim, kar ni 100-odstotno dokazano.
 
Ali nima tudi homeopatska medicina dokazljivih rezultatov?
 
Če pogledamo populacijo bolnikov, zdravljenih s homeopatijo, dokazi obstajajo. V Švici je Univerza Bern leta 2011 izvedla obširno študijo in ta je pokazala, da so bolniki splošnih zdravnikov, ki ob uradnih ponujajo komplementarne in alternativne metode (CAM), bolj zdravi, da živijo dlje in zdravstveni sistem stanejo manj. Za neko skupino bolnikov v šolski medicini namreč ne najdemo nič, kar bi ji pomagalo, in tu smo takoj na področju nedokazanega, nematerialnega, nekemičnega, neznanstvenega, ezoteričnega, vprašljivega, tudi duhovnega … Za zdravnika z univerzitetno izobrazbo je zelo težko stopiti v ta prostor, pa vendar bi moral.
 
Lahko razložite, kako deluje homeopatija?
 
Problem je, da mehanizem homeopatskega zdravljenja ni znan. Niti meni. Tisti, ki verjamejo samo v kemične učinke, rečejo, da je v homeopatskih zdravilih premalo snovi za kemični učinek. To je res! A mi v homeopatiji mislimo, da ima zdravilo tudi nematerialen učinek. Tako kot v psihoterapiji. Koliko molekul kemije pa uporabi zdravnik psihoterapevt za zdravljenje? Nič. Pri tem ne gre za molekule, temveč za informacije. Če je psihoterapevt sočuten, to ni materialen učinek. Podobno je tudi s homeopatskimi zdravili, vendar, kot sem rekel, ti mehanizmi niso znani. Zelo pomembno področje v homeopatiji je psihično stanje in homeopatsko zdravilo deluje na psihično stanje bolnika na nematerialni način.
 
Vendar pa deluje tudi na tiste, ki ne verjamejo v nematerialne učinke.
 
Seveda, in tu res ne gre za vero! V veterini je homeopatija zelo uspešna in krava res ne more vedeti, kaj dobi z zdravilom. Tudi dojenček ne more verjeti v materialno ali nematerialno. Ko sem šel pred leti s svojimi težavami k prijatelju zdravniku homeopatu, bila sva sošolca na medicini, sem mu rekel, da niti malo ne verjamem v to homeopatijo. Začel se je smejati in rekel, da tu ne gre za vero, temveč za strokovno delo, zdravljenje. In takrat je pri meni homeopatsko zdravljenje res učinkovalo. Zato ves čas govorim, da zelo dobro razumem tiste zdravnike, ki so v Sloveniji izvajali inkvizicijo nad homeopatijo, ker je to zelo težko doumeti.
 
Kako ste potem postali homeopat?
 
Takrat sem končno dojel, da z dogmatičnostjo ne dosežemo nič, predvsem pri tisti skupini bolnikov, ki jim šolska medicina ne more pomagati. Dovolj dolgo sem delal v medicini, da sem razumel, da tudi naša super zahodna znanstvena medicina opravi veliko, ampak ne pomaga vedno. Nasprotno, vsak dan je več bolnikov, ki jemljejo zdravila, vendar se jim stanje poslabša takoj, ko jih nehajo uživati. Takrat sem dojel, da je dober tisti zdravnik, ki pomaga. Ali z znanstveno utemeljeno metodo ali drugače. Nato je vse skupaj nekaj časa delovalo v meni in nekega dne sem se odločil. Na začetni stopnji izobraževanja, ko sem imel še veliko dvomov, nam je profesor svetoval, naj z majhnimi koraki kar začnemo zdraviti. Kupil sem nekaj zdravil in začel. In to uspešno! Kako to, sem se spraševal, saj sem vendar skeptik in celo nasprotnik homeopatije. Imel sem bolnika, ki je bil zelo nemiren in nekonstruktiven, ni imel več kontrole nad seboj in vsa njegova družina je trpela zaradi njegovih izbruhov. Dal sem mu zdravilo točno tako, kot nam je bilo rečeno na predavanjih, in kmalu se je umiril in z njim vred njegova družina. Bili so izredno veseli, saj so dolga leta od šolske medicine dobivali le pomirjevala, ki pa jih ni več hotel jemati. Po tem uspehu sem šel na tečaj B in vedno večji uspehi so me pripeljali do končnega izpita, ta je potekal na zdravniški zbornici v Münchnu.
 
Pri katerih boleznih je homeopatija najuspešnejša?
 
To so ponavljajoče se infekcije, alergije, želodčne in črevesne težave, kožne bolezni, psihične težave in motnje (tesnoba, nemir, depresija), astma, revmatična obolenja, motnje spanja, problemi v meni, hormonske motnje, migrena, glavoboli, napetost v vratu, vročinska stanja, nevralgije, ponavljajoča se vnetja mehurja, težave med nosečnostjo …
 
Katerih bolezenskih stanj pa homeopatija ne more ozdraviti?
 
Homeopatija deluje na organizacijski ravni telesa oziroma takrat, ko nekaj ni dobro organizirano. Če gre za mehanske okvare telesa, pa ne deluje tako dobro. Ob poškodbah, zlomih in podobnem potrebujemo spretne kirurge in travmatologe, pri sladkorni bolezni diabetologa in inzulin, pri epilepsiji in srčno-žilnih boleznih je šolska medicina na prvem mestu ...
 
Zelo dobro govorite slovensko. Kako ste se pravzaprav znašli v Kopru?
 
Povsem preprosto, zaradi ljubezni. Moja žena je od tukaj in je bila pripravljena iti z mano v Nemčijo. Že se je vpisala v tečaj nemščine, ko sem jo ustavil, naj vendar malo počaka. Morda pa bi jaz bil pri njej v Kopru, sem si mislil, saj je tukaj tako lepo. Vedno, ko sem prišel iz Nemčije v Koper, sem si želel, da bi tukaj živel. Zato sem v Würzburgu poiskal lektorico slovenskega jezika na univerzi, ki je sicer Nemka, a zelo dobro govori slovensko. In potem sem hodil na tečaj skupaj s študenti, ki so preko Erasmusa odhajali v Slovenijo. Sami mladi fantje in jaz, star zdravnik. A sem bil najbolj vztrajen. Vendar še vedno vsak drugi teden delam tudi v Nemčiji, saj imam tam tudi veliko bolnikov.«
 
Vir:
SVET24, 22. maj 2014 (str. 25-26), Tina Horvat: Slovenija, edina država s prepovedjo
SVET24, 22. maj 2014, Tina Horvat: Kako je lahko Slovenija edina država s prepovedjo?