similia similibus curentur

NESOGLASJA S FIZIKALNIMI DEJSTVI

11.02.2017 07:20

Miloš Žužek, dr. med. se je v pismih bralcev odzval na intervju z akademikom Dušanom Hadžijem z naslovom »Nesoglasja s fizikalnimi dejstvi«, ki je bil objavljen v sobotnem Delu 28. januarja 2017. Poudaril je, da »homeopatija s spominom vode (ne glede ali obstaja ali ne) nima popolnoma nič in tega pojma ne pozna. Tudi vse ostalo, kar je v tem intervjuju napaberkovano o homeopatiji, kaže na popolno nepoznavanje tega področja. Navedenih je kup netočnosti in izkrivljenih predstav o homeopatiji, ki bralca zavajajo.«

"V sobotnem Delu 28. 1. 2017 je bil objavljen intervju z akademikom Dušanom Hadžijem z naslovom »Nesoglasja s fizikalnimi dejstvi«. Kot je razbrati iz uvoda, je bil razlog za intervju doktorat o spominu vode, ki mu stroka oporeka. Kar se tega tiče vse lepo in prav, če cenjeni akademik v svojo zgodbo ne bi vpletel homeopatije. Homeopatija namreč s spominom vode (ne glede ali obstaja ali ne) nima popolnoma nič in tega pojma ne pozna. To lahko rečem, saj se s homeopatijo že dolgo ukvarjam profesionalno. Tudi vse ostalo, kar je v tem intervjuju napaberkovano o homeopatiji, kaže na popolno nepoznavanje tega področja. Navedenih je kup netočnosti in izkrivljenih predstav o homeopatiji, ki bralca zavajajo.

 

Naj zato na kratko razložim, za kaj gre pri homeopatiji:

 

Homeopatija je sistem zdravljenja z zdravili, ki jih pripravljamo na specifičen način, preizkušamo na specifičen način in predpisujemo na specifičen način. Pripravljamo jih tako, da izhodno snov postopoma redčimo in pretresamo v enakem razmerju, kar imenujemo potenciranje. Izkušnje so pokazale, da so tako pripravljena zdravila učinkovitejša in varnejša kot uporaba majhnih materialnih odmerkov snovi, ki jih je Hahnemann uporabljal na začetku svoje poti. Preizkus zdravila poteka na zdravih prostovoljcih in ne na bolnikih, kot to velja za klasična zdravila. Namen preizkusa zdravila ni ugotoviti, katere bolezni zdravi, temveč katere simptome povzroča. Šele ko imamo jasno sliko o simptomih zdravila, ga lahko uporabimo pri bolnikih. Zdravilo bolniku predpišemo na osnovi načela podobnosti, ki je v homeopatiji univerzalno pravilo zdravljenja. To pomeni, da lahko bolniku predpišemo tisto zdravilo, ki je na zdravih prostovoljcih izzvalo podobne simptome, kot jih ima bolnik. V bistvu gre za to, da z zdravilom v zelo mili obliki (kar omogočajo potencirana zdravila) simuliramo specifične bolezenske simptome z namenom, da izzovemo nasprotno reakcijo organizma. Če hočemo to doseči, moramo biti zelo natančni, zato izbiramo zdravilo individualno, za vsakega bolnika posebej. Diagnoza bolezni za izbiro homeopatskega zdravila ni dovolj, saj lahko bolniki z enako diagnozo dobijo povsem različna homeopatska zdravila. Načelo podobnosti je torej na zdravljenje apliciran zakon o akciji in reakciji. To sugerira, da je mehanizem delovanja homeopatskih zdravil fizikalen in ne biokemičen. Biokemičen skoraj ne more biti, saj homeopatska zdravila praktično ne vsebujejo aktivne učinkovine v materialni obliki. Vendar nekaj v teh zdravilih očitno je, da se sproži odziv organizma. Tu ne gre za placebo učinek, saj se odzove tudi organizem zdravih preizkuševalcev, in sicer s specifičnimi in ponovljivimi simptomi za določeno zdravilo. Brez tega ne bi bilo homeopatske materije medike in tudi predpis zdravila ne bi bil možen.

 

Homeopatija je rezultat empirije, ne fantazije. Čeprav mehanizem delovanja homeopatskih zdravil ni znan, vemo, kakšni so njihovi učinki in kako jih moramo predpisovati, da dobimo želen rezultat. To je za zdravnika praktika dovolj. Za skeptike pa noben argument in nobena razlaga ni dovolj dobra, saj vedno kaj najdejo, da lahko oporekajo. Najbolj priročen je seveda placebo učinek. Vendar je homeopatija trdoživa in kljubuje, čeprav gonja proti njej traja že 200 let. Razlog temu je dejstvo, da deluje in bolnikom pomaga.

 

Miloš Žužek, dr. med."

 

Vir:

Delo, Sobotna priloga, Pisma bralcev, stran 30, 11. februar 2017