Akademik prof. dr. Matija Horvat, dr. med., predsednik Svet za izobraževanje in usposabljanje zdravnikov ZZS, član Komisije RS za medicinsko etiko in član VI. razreda za medicinske vede SAZU v Uvodniku med drugim piše o razlogih za izrazito razrast zdravilstva oziroma po njegovem »šarlatanstva«, nekaj malega o homeopatiji ter na koncu predstavi argumente Komisije RS za medicinsko etiko in VI. razreda za medicinske vede SAZU za ločitev šolske medicine in komplementarne medicine.

Horvat piše: »Razlag za tako izrazito razrast šarlatanstva je veliko, precej vzrokov bomo našli v birokratizaciji medicine, v izgubljanju osebne odgovornosti zdravnika, v nezmernosti in nekritičnosti pri predpisovanju zdravil, v zanemarjanju pomena osnovnega kliničnega pregleda, zlasti pogovora z bolnikom. Predvsem pa sodobna družba izgublja stik z naravo in nerazumno sprejema miselnost o vsemogočnosti človeka in njegovem obvladovanju narave.

Posebna kategorija v skupini zdravilstva je homeopatija. Zagovarja jo kar nekaj slovenskih zdravnikov, ki imajo tudi svoje društvo. Homeopatija, ki obstaja že od leta 1796, je sprva gotovo imela kar nekaj uspeha, ker ni uporabljala nekaterih nevarnih načinov medicinskega zdravljenja 19. stoletja in je pustila možnost “samoodsebne” ozdravitve, podprte z učinkom placeba. V več kot 200 letih obstoja ji ni uspelo dokazati prave vrednosti. Aijing Shang in sod. so v članku Are the clinical effects of homoeopathy placebo effects? Comparative study of placebo-controlled trials of homoeopathy and allopathy (Lancet 2005; 366: 726-32) analizirali 110 homeopatskih in 110 primerljivih medicinskih (“alopatskih”) študij in zaključili, da so bili klinični učinki homeopatije enaki placebu, nasprotno od podobno načrtovanih medicinskih študij. V isti številki Lanceta je uredniški uvodnik s pomenljivim naslovom The end of homoeopathy (str. 690), v katerem med drugim sporoča, da je švicarska vlada po petih letih poskusne dobe prekinila plačevanje storitev homeopatije in še štirih drugih komplementarnih zdravilskih metod iz bolniške blagajne, ker niso dokazale učinkovitosti. Že samo ti podatki zadoščajo, da homeopatiji ne moremo priznati neke vrednosti in jo uvrščamo v isto kategorijo kot vse ostale zdravilske metode.

Nedavno sta o osnutku slovenskega zakona o zdravilstvu razpravljala Komisija za medicinsko etiko in Razred za medicinske vede SAZU. Oba sta menila, da je treba ločiti med medicino in zdravilstvom.

Proti hkratnemu opravljanju praks obeh vrst so bili navedeni naslednji argumenti:

1. Nekaterim zdravnikom v dvojni vlogi ne bi bilo mogoče zaupati, da verjamejo v znanstveno podlago medicine, v biološke (biofizikalne, biokemijske) zakonitosti, v znanstveno podlago sodobne psihiatrije.

Med njimi bi bili ljudje s šibkim biološkim in medicinskim znanjem in medlim razumevanjem bioloških procesov v zdravju in bolezni, ki jim ni težko zamenjati v šolah naučeno znanje za nauke, ki nimajo znanstvene substance, ampak so največkrat mešanica praznoverja in psevdoznanstvenih “teorij”, nevredna biološko in medicinsko izobraženega strokovnjaka s fakultetno diplomo.

Druga kategorija bi bili nekritični zdravniki, nagnjeni k mistiki.

Tretja bi bili ljudje, ki se stežka uveljavljajo v medicini, so pa zaslutili priložnost za popularnost med bolniki in dober zaslužek. Taki zdravniki so bolnikom potencialno nevarni. Dokler delujejo samo kot zdravniki, so zavezani strokovnim, poklicnim in etičnim pravilom, so dosegljivi nadzoru in so lahko kljub vsemu v splošnem še dobri zdravniki. V dvojni vlogi bi se to lahko nehalo.

2. Zdravniki v vlogi zdravilcev ne bi ravnali v skladu s standardi medicinske stroke in dobre klinične prakse, kar je osnovni, z zakonom predpisan pogoj za posege v telesno in duševno integriteto pacienta.

3. Bolniki, ki so potrebni medicinskega ukrepanja, bi bili lahko zavedeni, da bodo obravnavani po pravilih medicinske stroke, namesto tega pa utegnejo biti deležni posegov po nepreverjenih zdravilskih metodah.«

Vir:
Isis, januar 2007, Matija Horvat: Zdravniki, medicina in zdravilstvo