PREDSEDNIK ZDRAVNIŠKE ZBORNICE BITENC O HOMEOPATIJI

12.12.2003 00:00
Mag. Marko Bitenc, predsednik ZZS, je v intervjuju za časopis Delo na vprašanje, katero metodo bi lahko priznali v Sloveniji, odgovoril: »homeopatija je ena takšnih, v Evropi uveljavljena in priznana. Prepričan sem, da bi bilo prav, da se tudi v Sloveniji to področje uredi (...) Zdravnik, ki se odloči, da ne verjame več v medicino, ampak v homeopatijo, ima svobodno voljo, da se odloči za odprtje homeopatske prakse (...) Moral pa se bo odločiti, da se bo ukvarjal le z njo. Menim, da je za bolnike varneje, če imajo homeopati dejansko medicinsko izobrazbo. Borimo se le proti prepletanju obeh metod. (...) Če nekateri člani komisije pričakujejo, da bomo kot zdravniška zbornica privolili v to, da bodo naši člani lahko delali eno in drugo, pa je jasno, da se bomo znašli na mrtvi točki.«
Novinarka Dela Diana Zajec se je z mag. Markom Bitencem, predsednikom Zdravniške zbornice Slovenije pogovarjala o odnosu slovenske šolske medicine do komplementarne medicine. Intervju z naslovom Bi si kdo upal graditi most na alternativni način? lahko preberete v današnjem Delu ali v nadaljevanju:
 
Iniciativni odbor za odprt dialog zdravnikov o komplementarni medicini, v katerega so včlanjeni zdravniki, psihologi, profesorji, farmacevti in medicinske sestre, vam je pred kratkim poslal peticijo. Zdravniško zbornico poziva, da ne bi več pogojevala podaljševanja licence zdravnikom s podpisovanjem izjave, da se ne bodo ukvarjali z zdravilstvom oziroma mazaštvom. Kakšen bo vaš odgovor?
 
Lahko povem samo to, da sem o tem odprtem pismu izvedel iz medijev. Na moje ime na zbornico pa ta dopis ni prispel, zato nanj tudi ne morem odgovoriti. Na zdravniški zbornici smo vedno odprti za dialog, če temelji na pravilnih izhodiščih. Osebno me moti, da sploh kateri koli zdravnik, ki ima končano medicinsko fakulteto, uporablja termin alternativna medicina. Medicina je po vsem svetu ena sama; temelji na dognanjih, ki so znanstveno utemeljena in kot taka v vsakem trenutku tudi znanstveno preverljiva. Vse drugo pa ima lahko kakršen koli naziv, le alternativna medicina ne.
 
Takšno poimenovanje zdravilskih metod se pravzaprav skorajda ne uporablja več ...
 
Res se umika iz rabe. In tudi razumem, da je treba še dosti postoriti pri obveščanju in ozaveščanju laične javnosti. Toda če izraz alternativna medicina uporablja zdravnik, ki je končal medicinsko fakulteto in ima licenco za opravljanje tega dela, to pomeni, da mora tak zdravnik najprej malo pobrskati po sebi. Sicer pa ni nobenih ovir za dialog.
 
Sicer pa zdravniška zbornica ni pravi naslov za urejanje razmer na tem področju. Vsi vemo, kdo je v naši državi odgovoren za pripravo predpisov, zakonov in podzakonskih aktov, ki imajo v državah EU en sam namen: zaščito in varstvo interesov državljanov oziroma uporabnikov. Ko bodo za to poklicani dali pobudo za ureditev razmer, bomo vsekakor sodelovali, seveda po svojih močeh in pristojnostih.
 
Zagotovo pa ni izjava ali stavek, ki ga pred podelitvijo licence damo v podpis vsakemu zdravniku, tista, ki bi morala skrbeti ljudi, ki se želijo ukvarjati s temi metodami. Zdravilskih metod je, tako se mi zdi, po vsem svetu več kot tisoč. Tudi v Sloveniji jih je več deset.
 
In katere bi po svoji presoji umestili v okvir priznanih metod?
 
Homeopatija je ena takšnih, v Evropi uveljavljena in priznana. Prepričan sem, da bi bilo prav, da se tudi v Sloveniji to področje uredi, določi zanj potrebno izobrazbo, kje jo je mogoče pridobiti – mislim, da za zdaj pri nas nimamo takšne institucije – in določiti, katera slovenska institucija bo v tujini priznala pridobljeno izobrazbo. Nič ni narobe, če se s homeopatijo ukvarjajo zdravniki.
 
Naše stališče, ki je takšno kot stališča zdravniških organizacij v državah EU, je, naj se alternativne zdravilske metode ne bi prepletale s klasično medicino. To ne pomeni, da jih ne bi smeli uporabljati pri istem bolniku, temveč da zdravnik pri svojem delu ne bi smel uporabljati obojega.
 
Zdravnik, ki se odloči, da ne verjame več v medicino, ampak v homeopatijo, ima svobodno voljo, da se odloči za odprtje homeopatske prakse, dokaže, da si je na ustreznem mestu pridobil ustrezno izobrazbo (na medicinski fakulteti si je zagotovo ni, ker homeopatiji po programu ni namenjena niti minuta, ravno tako tudi ne na podiplomskem izobraževanju). Če bo to dokazal, ni ovire.
 
Moral pa se bo odločiti, da se bo ukvarjal le z njo. Menim, da je za bolnike varneje, če imajo homeopati dejansko medicinsko izobrazbo. Borimo se le proti prepletanju obeh metod. Podpis omenjene izjave ni namenjen varovanju cehovskih načel, ampak varovanju interesa bolnikov.
 
Torej pri zbornici zavračate trditve nekaterih zdravnikov, ki so se pridružili tej pobudi in menijo, da je takšno pogojevanje odraz nespoštljivega odnosa do zdravnikov, do njihove avtonomije?
 
Deloma jih razumem. Zato bomo izjavo mogoče nekoliko spremenili in v delu, kjer piše, da se zdravnik ne bo ukvarjal z mazaštvom, napisali, da podpisani pri svojem delu ne bo uporabljal drugih postopkov in terapij kot tistih, ki sodijo v medicino.
 
Zdaj sta kot primera mazaštva omenjena homeopatija in kiropraktika; strinjam se, da ju je težko primerjati z aromaterapijo ali bioenergetiko. To smo torej pripravljeni nekoliko spremeniti, a znova poudarjam, da je treba v državi najprej določiti, kaj so zdravilske metode in katera od tisočih metod v nobeni državi zagotovo ne more priti na seznam priznanih zdravilskih metod. V Avstriji in Nemčiji poznajo naziv Heilpraktiker, to je zdravilec; številni so po osnovni izobrazbi zdravniki, mnogi pa tudi ne.
 
Ministrstvo za zdravje se je sicer lotilo urejanja tega področja, ki pa je očitno tako celovito, da se zadeve že pol leta ne premaknejo. Ustanovljena je bila le komisija, ki naj bi pripravila ustrezno podlago za zakon, potem se je delo ustavilo, čeprav mora Slovenija urediti to področje, če hoče vstopiti v EU. Je bila k sodelovanju povabljena tudi zdravniška zbornica?
 
Ja, v našem imenu se je prof. Matija Horvat udeležil dveh sestankov te komisije. Če nekateri člani komisije pričakujejo, da bomo kot zdravniška zbornica privolili v to, da bodo naši člani lahko delali eno in drugo, pa je jasno, da se bomo znašli na mrtvi točki.
 
Začeti je treba drugje, tam pa zdravniki, ki se na zdravilstvo dejansko ne spoznamo, ne moremo presojati o možnostih. In če se to ne bo zgodilo, bo to področje še naprej stalo, čeprav si naši državljani zaslužijo, da ga uredimo.
 
Na prvem mestu zaradi njihove varnosti. Vedno si upam argumentirano trditi, da zdaj niso varni, kajti v naši državi lahko vsakdo odpre podjetje ali organizira delavnice, v katerih brez vsakršnega državnega nadzora potekajo različne dejavnosti. In prav nobenega mehanizma ni, ki bi jamčil slovenskemu državljanu, kadar se bo pač odločil, za katero od teh obravnav, da se bo to zgodilo na ustrezen način, v skladu s standardi neke metode.
 
V enem od slovenskih zdravilišč dobijo občasno v oskrbo bolnike, kdaj tudi s hudimi poškodbami, ki so iskali pomoč pri terapevtu – ta opravlja eno od agresivnih manualnih terapij, ki naj bi bila menda neškodljiva. Fizioterapevti v tem zdravilišču vedo zanj, verjetno tudi izbrani zdravniki, nikjer pa ni evidence o takšnih poškodbah ali nesrečah. To pomeni, da človek lahko naredi tudi zelo hude stvari, pa mu, razen civilne tožbe, nihče ne more stopiti na prste.
 
Če nekaj ni uradno priznano, ne more nihče preverjati, ali tisti, ki to opravlja, izpolnjuje potrebne pogoje. Tako tudi niso izdelani uradni izvidi, niso vodene uradne evidence, ni sistemov za nadzor kakovosti. Prepričan sem, da je, ne glede na to, kdo povzroči poslabšanje zdravstvenega stanja, hudo telesno okvaro ali smrt, storilec kazensko odgovoren, pa naj opravlja uradno priznano ali nepriznano dejavnost. Ne gre namreč le za možnost civilne tožbe, ampak velja ubrati tudi pot prek kriminalistov, policije in tožilstva. Tožilec mora uvesti kazenski postopek proti vsakomur, ki je zakrivil telesno poškodbo. Tudi če voznik nekoga povozi na prehodu za pešce in mu povzroči invalidnost, poškodovani zato ne bo šel v civilno tožbo; dolžnost organov pregona je, da pripravijo postopek, predkazenski in kazenski, če je res utemeljen sum kaznivega dejanja. Žal pa vemo, da to ni prava rešitev. Vzpostaviti je treba sistem, red.
 
In številne države imajo to razmeroma dobro urejeno. Zato ni treba izumljati nečesa novega; dovolj je, da pogledamo, kako imajo to urejeno v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem.
 
Tudi za nas je bilo veliko presenečenje, da smo v zakon o lekarniški dejavnosti umestili homeopatske pripomočke, nismo pa v sistemu določili, kdo lahko ta zdravila predpisuje oziroma svetuje o njihovi uporabi. To pomeni, da je porabnik tudi tu popolnoma prepuščen samemu sebi oziroma trgu.
 
Bi bilo na neki ravni mogoče postaviti uradni medicini ob bok neko zdravilsko metodo, ko bi morda lahko vplivala na hitrejšo ozdravitev bolnika, na njegovo počutje, na kakovost njegovega življenja?
 
To je dobro, pravzaprav bistveno vprašanje. Katera koli metoda, ki dokazano dobro vpliva na zdravstveno stanje ali potek zdravljenja pri bolniku in pri kateri je to dokazano na znanstven, torej na preverljiv način, neha biti samo zdravilstvo. Takrat ne govorimo več o osebnih izkustvih, o toliko in toliko ozdravljenih bolnikih, ampak o znanstvenih dokazih. Če bolnik verjame v neke metode, mu ne moremo in ne smemo preprečiti, da se o njih ne bi pozanimal in posvetoval. Če želi, lahko išče tudi vzporedne poti – toda varno. Tega pa sedanja neurejenost področja zdravilstva zagotovo ne zagotavlja.
 
Eden glavnih nosilcev smrti v Sloveniji in v razvitem svetu je rak. Vemo, da smo pri obravnavah nekaterih malignih bolezni že zelo uspešni, pri drugih ne. Natanko vemo, kdaj in kako se končajo naše možnosti zdravljenja, kdaj lahko takim bolnikom pomagajo tudi zdravilci. A ne tako kot zdaj. Bolniku mora država zagotoviti varovalke, ki mu bodo zagotavljale, da bo odšel po pomoč k nekomu, za kogar bo vedel, da ne bo izkoristil njegove stiske, ampak mu bo pomagal.
 
Videti je, da se nekako vendarle strinjate z Einsteinovo mislijo, da je znanost brez vere hroma, vera brez znanosti pa slepa, saj najdete skupne točke med uradno medicino in komplementarnimi metodami zdravilstva.
 
Ja, ampak še vedno govorimo o znanosti. Einstein je govoril, da ne moreš ponujati ljudskim množicam nečesa kot dobro, dokler tega tudi znanstveno ne dokažeš. Seveda, tudi v medicini se vsak dan porajajo revolucionarne zamisli, ki lahko marsikaj obrnejo na glavo. A niti ene ni mogoče uveljaviti, dokler na ustreznih znanstvenih principih, ki ne veljajo le za medicino, ampak za vse znanosti, niso tudi dokazane. Bi si država upala graditi most nad Črnim Kalom na alternativni način? Jasno, da se znanost ne more razvijati brez vere, a ta mora še vedno ostati znanost, ne samo občutek.
 
Ste sami že kdaj obiskali zdravilca?
 
Ne še. Lahko pa povem, da je bil pri zdravilcu moj bližnji sorodnik, potem ko je dolgo živel v neznosnih bolečinah in mu uradna medicina ni mogla pomagati tako hitro, kot bi človek pričakoval. Toda potem, ko je izkusil zdravilsko metodo z močno sugestibilnostjo terapevta in je začasno tudi imel subjektivni občutek, da se mu je stanje izboljšalo, se je na koncu vrnil h klasični medicini in se odločil za operacijo.
 
Vir:
DELO, 12. december 2003, Diana Zajec: Bi si kdo upal graditi most na alternativni način?
STA: 12. december 2003, Pregled tiska: Bi si kdo upal graditi most na alternativni način?
Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih