HOMEOPATIJA V PRIMEŽU MANIPULACIJ

Miloš Žužek, dr. med. je v strokovni reviji Pravna praksa objavil prispevek z naslovom Homeopatija v primežu manipulacij, ki ga v nadaljevanju le delno povzemamo. Celoten prispevek si lahko preberete v Pravni praksi (letnik 2019, številka 44, stran 13-15, GV Založba, 14. 11. 2019).

 

»V prvem članku avtorica izr. prof. dr. Nataša Samec Berghaus (2) opozarja na nepravilnosti obstoječe zakonodaje, ki naj bi bila tudi ustavno sporna in zagovarja stališče, da bi bilo za bolnike najvarneje, če te metode izvajajo zdravniki. Poleg tega meni, da sedanja zakonodaja grobo omejuje terapevtsko svobodo zdravnika.

 

Pravnik gospod Andrej Troha pa v odzivu (3) na ta članek zavzame povsem nasprotno stališče in negira praktično vse, kar trdi izr. prof. dr. Nataša Samec Berghaus.

 

Nimamo namena preveč polemizirati, kdo ima prav in kdo ne, ponovno bi opozorili samo na ključna zakonska neskladja in absurde v obstoječi zakonodaji ter izpostavili uradno stališče Ministrstva za zdravje, ki je razvidno iz Okvirnih izhodišč za Zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije (v nadaljevanju Izhodišča), (4) katerega namen je urediti to področje za zdravnike in druge zdravstvene delavce.

 

Ministrstvo za zdravje ugotavlja neustavno stanje

 

Dejstvo je, da je Ministrstvo za zdravje v teh izhodiščih zapisalo in to tudi javno objavilo, da je sedanja zakonodaja, ki ureja to področje neskladna in da je kršenih več členov Ustave RS. Torej, ne samo izr. prof. dr. Nataša Samec Berghaus, tudi Ministrstvo za zdravje je prišlo do enakih zaključkov.

 

To je jasno in nedvoumno zapisano v izhodiščih pod poglavjem 2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona, točka 2.2 Načela. Navedeno je, »da se bodo s predlaganim zakonom odpravila tudi neskladja v zakonodaji«, nakar so našteta številna ugotovljena neskladja z Ustavo RS:

 

• »Določbe ZZdrS (drugi odstavek 34., četrti odstavek 37. in 5. točka 81. člena), ki določajo, da se zdravniku licenca ne podeli oziroma se mu odvzame, če opravlja »zdravilsko« dejavnost, so v neskladju z naslednjimi členi Ustave RS: ustavno načelo svobode dela (49. člen), pravice do zdravstvenega varstva (51. člen) in enakosti pred zakonom (14. člen).«

 

• »Zakonska omejitev z odvzemom ali nepodelitvijo licence omejuje pravico do dela v nasprotju s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS Poleg tega pa je takšna prepoved tudi nerazumna in samovoljna, s tem pa se krši načelo iz 2. člena Ustave RS – načelo pravne države.« Nadalje je navedeno, da je lahko kršenih še več drugih človekovih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS.

 

• S tem ko je zakonodajalec onemogočil zdravnike, ki izvajajo te metode, »je posegel tudi v pravico pacienta do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe ter v njegovo pravico, da sam izbere zanj najbolj ustrezen način zdravljenja.«

 

• »Ukrep zakonodajalca, ki zdravnikom omejuje pravico do svobode dela, s tem, ko jim onemogoča izbiro metode zdravljenja, je v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ker za takšno razlikovanje med zdravniki, ki zdravijo samo z metodo šolske medicine, in zdravniki, ki zdravijo z obema metodama, ni razumnega razloga, oziroma je ta vsaj nesorazmeren. Zdravnike z licenco, ki želijo izvajati tudi dopolnilno, tradicionalno ali alternativno obliko diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, diskriminira v razmerju do drugih zdravnikov.«

 

Neizdani predpisi, blokade, zavlačevanje

 

Naslednje dejstvo, ki ga ne moremo zanemariti, je, da Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) (5) že od leta 1992 to področje za zdravnike in ostale zdravstvene delavce na splošno ureja, vendar minister za zdravje nikoli ni izdal podzakonskega predpisa, ki bi omogočil, da bi zakon zaživel v praksi. Ministrstvo za zdravje ni spoštovalo določb zakona in ga ni implementiralo v prakso, čeprav v zakonu jasno piše, kaj mora storiti, da bodo lahko zdravstveni delavci zakonito izvajali dopolnilne, tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije. Kljub temu je jasno, da je zakonodajalec že takrat videl potrebo, da se to področje za zdravstvene delavce uredi in ni mešal zdravstvenih delavcev in laikov, kot tudi ne dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih metod zdravljenja, ki jih izvajajo zdravstveni delavci z »zdravilskimi« praksami laikov, kar zasledimo v Zakonu o zdravilstvu (ZZdrav). (6)

 

Ministrstvo za zdravje se je nekajkrat lotilo spremembe obstoječe neustrezne zakonodaje, vendar je vsakič prišlo do blokade in zavlačevanja, dokler ni potekel mandat vlade. Tako je bilo tudi pri zadnjem poskusu. Pri Slovenskem homeopatskem društvu menimo, da Ministrstvo za zdravje kljub dobrim namenom ne zdrži pritiskov, ki jih nanje izvajajo določeni krogi.

 

Ministrstvo za zdravje se torej zaveda, da je sedanja zakonodaja neustrezna. Enako stališče so že več let nazaj zavzeli tudi delegati Skupščine Zdravniške zbornice Slovenije, (7) ko je več kot dve tretjini zdravnikov glasovalo za takšno zakonsko ureditev, ki bo zdravnikom omogočala normalno izvajanje homeopatije. (8) Zdravniki torej večinoma niso proti homeopatiji, proti njej je samo ozek krog, ki kroji zdravstveno politiko in ne sledi volji delegatov.

 

Kdo sme zdravniku odvzeti dovoljenje za delo

 

Potem ko so zdravnikom pred podaljšanjem zdravniške licence prenehali vsiljevati nezakonito podpisovanje izjave, (9) da se ne bodo ukvarjali z zdravilstvom oziroma mazaštvom (sem so vključili tudi homeopatijo), se je homeopatija znašla med zdravilstvom (ZZdrav), čeprav je kdo drug kot zdravnik ne more izvajati, saj so homeopatska zdravila po zakonu (10) zdravila za uporabo v humani medicini, za izvajanje homeopatije pa se zahteva končana medicinska fakulteta. Če so homeopatska zdravila po zakonu zdravila za uporabo v humani medicini, potem je homeopatija medicina in ne zdravilstvo. Zdravila so namenjena zdravljenju, zdravila za uporabo v humani medicini pa lahko predpisuje in z njimi zdravi samo zdravnik. (11) Zdravilec ne sme zdraviti in predpisovati zdravil.

 

Kljub temu obstoječa zakonodaja zdravnike, ki zdravijo s homeopatijo, degradira v zdravilce. S tem jih diskriminira glede na ostale zdravnike, zanika njihovo medicinsko izobrazbo in jih enači z laiki. Onemogoča jim opravljanje zdravniškega poklica, saj kot zdravniki ne smejo izvajati homeopatske medicine, kot zdravilci pa ne smejo zdraviti in predpisovati zdravil. V tem pogledu torej drži trditev, da je tem zdravnikom onemogočena ustavna pravica do dela in da je sedanja zakonska ureditev neustavna. Iz zgoraj zapisanega tudi sledi, da homeopatije v Sloveniji zakonito ne more izvajati nihče.

 

Absurden, nedopusten in protiustaven je tudi odvzem zdravniške licence zdravnikom, ki zdravijo s homeopatijo, za izvajanje katere se izrecno zahteva medicinska izobrazba (končana medicinska fakulteta). Zdravniška licenca je dovoljenje za delo, torej je tukaj ponovno kršena ustavna pravica do dela. O odvzemu zdravniške licence zdravniku odloča Zdravniška zbornica, ki s tem pridobi absolutno moč nad zdravniki. Pravica do odvzema licence oziroma dovoljenja za delo bi morala biti izključno v domeni sodišča v sodnem postopku proti zdravniku, ki je storil hudo napako, ne pa da o tem odloča Zdravniška zbornica, ki je le stanovska organizacija.

 

Pravnik gospod Andrej Troha bi se moral najprej vprašati, kako ima lahko država tako absurdno zakonodajo, saj je zaposlen ravno v službi, ki je zadolžena za to, da prepreči takšne nesmisle. Kot je videti iz njegovega članka, pa sploh ni zaznal, da bi bilo karkoli narobe.

 

Ocenjevanje učinkovitosti homeopatije

 

Kar se tiče medicinskih vidikov nekonvencionalne medicine ter učinkovitosti ali neučinkovitosti posameznih metod, to seveda ni tema za to revijo. O tem tudi ne moremo govoriti na splošno, saj moramo vsako metodo ali sistem zdravljenja ocenjevati posebej.

 

Pri homeopatiji to ni enostavno, saj ima kopico nasprotnikov, ki jo a priori zavračajo, ker se tako priprava homeopatskih zdravil kot tudi načela homeopatskega zdravljenja ne skladajo z njihovim pogledom na zdravljenje bolezni oziroma se ne skladajo s pogledi šolske medicine. Tako vedno znova naletimo na problem objektivnosti ocenjevanja učinkovitosti homeopatije. Na to kažejo številni poskusi diskreditacije homeopatije, med drugim tudi s prirejenimi znanstvenimi študijami. Zadnja takšna je bila tako imenovana Avstralska študija (12) iz leta 2015, pri kateri se je najprej izkazalo, da je šlo za statistično prirejanje rezultatov, (13) potem pa je prišlo na dan še to, da so pred tem (avgusta 2012) že naredili študijo, (14) ki pa so jo zaradi zanje neželenih rezultatov zamolčali. Čeprav sta bili obe študiji financirani z javnimi sredstvi, so rezultate prve študije ob velikih pritiskih javnosti objavili šele letos avgusta. Vprašamo se lahko, zakaj bi nekaj skrivali ali prirejali, če ni učinkovito. Mediji so seveda pisali samo o eni Avstralski študiji, katera je bila to, pa lahko ugibate sami. Ta študija je potem služila kot argument moči s strani nasprotnikov homeopatije, kot še en »znanstveni« dokaz, da je homeopatija neučinkovita in da je z njo enkrat za vselej konec.

 

Homeopatska zdravila

 

Pravnik gospod Andrej Troha v svojem članku v opombi številka 25 omenja tudi Pravilnik o homeopatskih zdravilih za uporabo v humani medicini, (15) ki določa, da mora imeti homeopatsko zdravilo navedbo »Homeopatsko zdravilo, ki nima dokazanih zdravilnih učinkov«, kar naj bi veljalo že 11 let in za katerega še nihče ni zatrjeval, da je neustaven. Nadalje pravi: »Če bi homeopatija delovala, bi bila ta označba neresnična, zavajajoča za potrošnika in škodljiva ter določena arbitrarno, torej v nasprotju z 2. členom Ustave RS.«

 

Tukaj se strinjamo, da je bila omenjena navedba na ovojnini homeopatskih zdravil, ki so se prodajala v slovenskih lekarnah v resnici »neresnična, zavajajoča za potrošnika in škodljiva ter določena arbitrarno, torej v nasprotju z 2. členom Ustave RS«. Bila je rezultat slovenske pameti oziroma nekoga, ki mu homeopatija ni ravno pri srcu. Avtor članka je verjetno spregledal, da je od 22. marca 2014 v veljavi nov Zakon o zdravilih (ZZdr-2), (16) v katerem je zakonodajalec prvo točko drugega odstavka 53. člena končno uskladil z Direktivo 2001/83/ES, (17) ki določa, da homeopatska zdravila »na ovojnini in v navodilih za uporabo, če so priložena, nimajo navedenih terapevtskih indikacij ali podatkov, ki se na te nanašajo«. To ni sporno, saj je to ena od posebnosti, po kateri se homeopatska zdravila razlikujejo od klasičnih zdravil.

 

Na ovojnini homeopatskih zdravil, ki jih lahko pri nas kupimo danes, piše: »Homeopatsko zdravilo brez odobrenih terapevtskih indikacij«.

 

Glede tožbe (18) pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, ki jo v svojem članku v poglavju Sodna praksa omenja pravnik gospod Andrej Troha, pa je seveda treba povedati tudi to, da je zdravnica v pritožbi na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tožbo (19) dobila. Vrhovno sodišče se v ključni zadevi ni strinjalo z ugotovitvami Upravnega sodišča, z drugimi pa se ni ukvarjalo. Zdravniška zbornica je morala zdravnici vrniti zdravniško licenco.

 

Svoboda izbire

 

Za konec ne smemo pozabiti, da imajo svojo besedo in pravice tudi bolniki. Tako kot bi moral imeti zdravnik terapevtsko svobodo (ki je nerazdružljivo povezana z odgovornostjo do pacienta), bi moral imeti tudi bolnik pravico do svobodne izbire načina zdravljenja, ki ga izvaja kompetentna oseba, kot je zdravnik. Nekateri prisegajo na šolsko medicino, drugi pa si iz različnih razlogov želijo drugačnega zdravljenja. Tako kot ima gospod Andrej pravico, da si izbere zdravnika, ki zdravi izključno z metodami šolske medicine, ker verjame, da je znanstvena, ima neki drug bolnik (iz izkušenj vem, da so med njimi tudi pravniki) pravico, da ga, če je takšna njegova volja, zdravi zdravnik, ki obvlada tudi nekonvencionalne načine zdravljenja. Če te svobode izbire ne dopustimo, če ne dopustimo pluralnosti in svobodnega pretoka idej (ne glede ali je to medicina ali neko drugo področje), in če ljudem ne dopustimo svobode odločanja glede njihovega lastnega zdravja in svobodnega izražanja njihove volje, smo ponovno na poti v enoumje, ki prej ali slej zaduši vsakršen razvoj.«

 

OPOMBE

 

(1) Slovensko homeopatsko društvo je bilo ustanovljeno 6. maja 1992. Združuje zdravnike in zobozdravnike, ki jih zanima homeopatija in bi si želeli pridobiti ali izpopolniti znanje o homeopatiji. Je član Evropskega odbora za homeopatijo (ECH) in Mednarodnega združenja zdravnikov homeopatov (LMHI).

(2) Samec Berghaus, N.: Začarani krog ustavno sporne ureditve nekonvencionalne medicine, Pravna praksa, št. 36/2019, str. 11-13.

(3)Troha, A.: Kako pravimo alternativni medicini, ki deluje?, Pravna praksa, št. 38-39/2019, str. 11-13.

(4) Okvirna izhodišča za Zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije. Ministrstvo za zdravje, november 2017.

(5) Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.

(6) Ur. l. RS, št. 94/07 in 87/11.

(7) Skupščina je najvišji organ Zdravniške zbornice Slovenije z 90 neposredno izvoljenimi poslanci, ki regijsko zastopajo zdravnike po Sloveniji. Gre za odločevalsko telo, ki kot tako predstavlja vse slovenske zdravnike in zobozdravnike, zaposlene v javnih zavodih in zasebnike.

(8) Skupščina ZZS je na 73. redni seji 17. decembra 2014 sprejela sklep in pozvala Ministrstvo za zdravje, naj se predpisi spremenijo tako, da se zdravniku, ki se ukvarja s homeopatsko dejavnostjo, samo zaradi tega licenca ne odvzame.

(9) Deveti člen Pravilnika o zdravniških licencah (Ur. l. RS, št. 109/99) je določal, da mora "zdravnik, ki želi pridobiti licenco, podpisati izjavo, da se ne bo ukvarjal z zdravilstvom oziroma mazaštvom". Ministrstvo za zdravje je ZZS večkrat opozorilo, da je kakršnokoli pogojevanje za izdajo licence z različnimi izjavami nezakonito. Šele po sedmih letih obveznega podpisovanja nezakonite izjave je Skupščina ZZS na 49. seji dne 22. junija 2006 v soglasju z ministrom za zdravje sprejela Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zdravniških licencah (Ur. l. RS, št. 136/06).

(10) Zakon o zdravilih, Ur. l. RS, št. 17/14.

(11) V prvem odstavku 22. člena Pravilnika o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini (Ur. l. RS, št. 86/08 in nasl.) je določeno, da so pooblaščene osebe za predpisovanje zdravil na zdravniški recept za uporabo v humani medicini zdravniki z licenco na podlagi zakona, ki ureja zdravniško službo, in sicer lahko predpisujejo samo tista zdravila, ki se dajejo v promet na podlagi zakona. Homeopatska zdravila se dajejo v promet na podlagi ZZdr-2. Zaradi neskladja zakonodaje pa so to edina zdravila, ki jih zdravnik ne sme in ne more predpisati.

(12) NHMRC Information Paper: Evidence on the effectiveness of homeopathy for treating health conditions. Canberra, National Health and Medical Research, March 2015.

(13) Avstralska raziskava in odziv HRI na poročilo o izsledkih te raziskave

(14) CEO Statement: Release of an annotated version of the 2012 Draft Report The Effectiveness of Homeopathy: an overview review of secondary evidence. Canberra, National Health and Medical Research Council, 20. 8. 2019.

(15) Ur. l. RS, št. 94/08 in 17/14 - ZZdr-2.

(16) Ur. l. RS, št. 17/14.

(17) Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini, UL L 311 z dne 28. novembra 2001, str. 67.

(18) Sodba I U 1007/2014 z dne 24. februarja 2015.

(19) Sodba X Ips 149/2015 z dne 20. aprila 2016.