V ŠVICI PET METOD NEKONVENCIONALNE MEDICINE KRIJE OBVEZNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – KAJ PA PRI NAS?
V Sloveniji spominja ureditev nekonvencionalne medicine na »lov na čarovnice«: razen omejeno dostopne akupunkture (kot protibolečinske terapije) je zdravnikova terapevtska svoboda pri uporabi nekonvencionalnih metod sankcionirana. V Švici je pet metod nekonvencionalne medicine vključenih v obvezno zdravstveno zavarovanje, če jih izvajajo zdravniki z dodatnimi znanji; že študente medicine se osnovno izobražuje tudi o različnih metodah. Tudi v preostali Evropi se spoštuje pluralizem metod zdravljenja kot del zdravniške službe. Če pa zdravnik v Sloveniji uporabi npr. fitoterapijo, homeopatijo, osteopatijo ali antropozofsko medicino, to Zakon o zdravniški službi napačno obravnava kot »zdravilsko dejavnost« in določa obvezen začasni odvzem licence za čas izvajanja oziroma nemožnost podelitve licence in predvideva še prekršek. Pri tem ni odločilno, ali je bila metoda v konkretnem primeru strokovno utemeljena, varna in uporabljena ob informirani privolitvi pacienta. To ne varuje pacientov, temveč sankcionira metodo namesto nestrokovnosti.
V TFL glasniku je bil 13. januarja 2026 objavljen prispevek izr. prof. dr. Nataše Samec Berghaus in pravnika Boštjana Koritnika z naslovom V Švici pet metod nekonvencionalne medicine krije obvezno zdravstveno zavarovanje – kaj pa pri nas?. Prispevek je povzetek znanstvenega članka Nataše Samec Berghaus in Boštjana Koritnika: Omejevanje zdravnikov pri uporabi metod zdravljenja – nujne spremembe tega slovenskega unikuma, v: Javna uprava, št. 3-4/2025, str. 29–60.
V nadaljevanju povzemamo le nekaj poudarkov, celoten prispevek je dosegljiv na spletni strani TFL Glasnik.
Avtorja v prispevku ugotavljata, da so »zakonske omejitve Zakona o zdravniški službi – ZZdrS (odvzem ali nepridobitev licence oziroma globe za kršitev opravljanja »zdravilske« dejavnosti) določene za zdravnike z licenco ali tiste, ki bi jo želeli pridobiti in hkrati izvajati tudi katero izmed »zdravilskih« metod (drugi odstavek 34., četrti odstavek 37. in 5. točka 81. člena ZZdrS). Notranja primerjava razlogov za odvzem licence iz 37. člena ZZdrS razkrije izrazito nesorazmerje v zakonodajni logiki: pri primerih, ko je zdravnikova strokovna pomanjkljivost ali ravnanje lahko neposredno nevarno (npr. resno ogrožanje zdravja ali življenja bolnika), je začasni odvzem licence predviden kot možnost (»se lahko izreče«). V primeru opravljanja »zdravilske dejavnosti« pa zakon predpisuje odvzem licence kot obvezno posledico (»se izreče tudi, če zdravnik opravlja [...]«), in to brez zahteve po dokazovanju konkretne škode ali ogrožanja ter brez možnosti individualizirane presoje. S tem se licenčni režim preusmeri od sankcioniranja nestrokovnega ravnanja k sankcioniranju metode kot take, kar je z vidika načela sorazmernosti in jedra terapevtske svobode posebej problematično.«
Avtorja na koncu prispevka »kot razumno in minimalno zakonodajno pot naprej predlagata odpravo sankcij odvzema/nepodelitve licenc in pripadajočega prekrška, vezano na opravljanje »zdravilske dejavnosti«, ter uvedbo prehodne in uskladitvene ureditve (v okviru ZZdrS‑K), ki omogoča pravno varno ureditev statusa zdravnikov z dodatnimi znanji na področju dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih metod diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije. Takšna rešitev ne pomeni nekritičnega »legaliziranja« vseh praks, temveč premik k pravno skladnemu modelu: presojanje konkretne strokovne ustreznosti in varnosti ravnanja ter sankcioniranje kršitev, ne pa vnaprejšnje izključevanje metod. S tem se krepi pravna država, varstvo pacientov in sistemska koherenca zdravstvene zakonodaje, hkrati pa se slovenska ureditev približa primerjalnim evropskim standardom regulacije in nadzora.
Za nekatere morda zveni pretirano, a z zelo preprostim posegom lahko in bi morali kar najhitreje odpraviti in s tem učinkovito ozdraviti predstavljeno rakrano naše ureditve. Zato je skrajni čas, da zamenjamo perspektivo in si priznamo: paciente najbolje ščiti zdravnik, ki sme svobodno uporabljati vsa znanja, ki jih ima – ne pa zdravnik, ki ga je strah lastne pameti, ker bi ga ta lahko stala licence.«
Vir: