KO JE ODVZEM LICENCE OBVEZEN ZARADI METODE ZDRAVLJENJA, NE ZARADI POVZROČENE ŠKODE

Slovensko homeopatsko društvo je predlagane predloge že obširno razložilo v dopisu dne 19. novembra 2025, tokrat pa je poslalo še predloge amandmajev k ZZdrS-K.

Celoten dopis je objavljen na spletni strani Državnega zbora. V nadaljevanju le kratek povzetek:

S predlaganimi spremembami ZZdrS-K se odpravljajo ustavno sporne določbe ZZdrS in neskladja v zakonodaji.

V Zakonu o zdravniški službi (ZZdrS) se črtajo:

• drugi odstavek 34. člena, ki se glasi: »Zdravniku, ki opravlja zdravilsko dejavnost, se licenca ne podeli.«
• četrti odstavek 37. člena, ki se glasi: »Začasen odvzem licence se izreče tudi, če zdravnik opravlja zdravilsko dejavnost in sicer za čas opravljanja zdravilske dejavnosti.«
• peta točka 81. člena, ki se glasi: »5. če opravlja zdravilsko dejavnost (37. člen)«.

Predlagano črtanje treh ustavno spornih določb ZZdrS (drugega odstavka 34. člena, četrtega odstavka 37. člena in pete točke 81. člena) odpravlja ureditev, ki zdravnika sankcionira že zaradi samega dejstva uporabe dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije (tj. zaradi opravljanja »zdravilske« dejavnosti), ne glede na presojo konkretne strokovne pravilnosti ravnanja v posameznem primeru. Taka ureditev je nesorazmerna, saj ZZdrS in splošni sistem odgovornosti v zdravstvu že omogočata učinkovito sankcioniranje konkretnih strokovnih kršitev (vključno z možnostjo odvzema licence), ne glede na to, ali do kršitve pride pri uporabi konvencionalne ali nekonvencionalne metode. Črtanje teh določb lahko zato pripomore k ustavno skladni ureditvi terapevtske svobode in k sistemski koherenci z ZZDej.

Notranja primerjava razlogov za odvzem licence iz 37. člena ZZdrS razkrije izrazito nesorazmerje v zakonodajni logiki: pri primerih, ko je zdravnikova strokovna pomanjkljivost ali ravnanje lahko neposredno nevarno (na primer resno ogrožanje zdravja ali življenja bolnika), je začasni odvzem licence predviden kot možnost (»se lahko izreče«). V primeru opravljanja »zdravilske dejavnosti« pa zakon predpisuje odvzem licence kot obvezno posledico (»se izreče tudi, če zdravnik opravlja«), in to brez zahteve po dokazovanju konkretne škode ali ogrožanja ter brez možnosti individualizirane presoje. S tem se licenčni režim preusmeri od sankcioniranja nestrokovnega ravnanja k sankcioniranju metode kot take, kar je z vidika načela sorazmernosti in jedra terapevtske svobode posebej problematično.