OMEJEVANJE ZDRAVNIKOV PRI UPORABI METOD ZDRAVLJENJA – NUJNE SPREMEMBE TEGA SLOVENSKEGA UNIKUMA

»Osrednja teza prispevka je, da so določbe Zakona o zdravniški službi (ZZdrS) o nepodelitvi licence (drugi odstavek 34. člena ZZdrS), odvzemu licence (četrti odstavek 37. člena ZZdrS) ter prekrškovnem sankcioniranju zaradi zdravnikovega opravljanja »zdravilske« dejavnosti (peta točka 81. člena ZZdrS) – kolikor se nanašajo na uporabo metod nekonvencionalne medicine – nepotrebne, nesorazmerne in zato tudi protiustavne. Varstvo pacienta je namreč mogoče učinkovito zagotavljati z že veljavnimi pravnimi mehanizmi nadzora nad strokovnostjo ravnanja zdravnika in sankcioniranjem konkretnih kršitev standarda skrbnosti, pojasnilne dolžnosti in/ali povzročitve škode (vključno z začasnim ali trajnim odvzemom licence iz 37. člena ZZdrS), enako kot pri kršitvah v konvencionalnem zdravljenju. Ni utemeljenega razloga, da bi se zdravnika sankcioniralo že zgolj zato, ker je (ob izvajanju konvencionalne medicine) uporabil tudi neko nekonvencionalno metodo. Odločilno mora namreč biti, ali je bila metoda v konkretnem primeru strokovno utemeljena, varna in uporabljena ob informirani privolitvi pacienta.«

Avtorja v sklepnem delu znanstvenega članka ugotovita:

»Terapevtska svoboda ni zgolj v interesu zdravnika, temveč pomemben element pacientove pravice do primerne, kakovostne in varne obravnave, ki se uresničuje skozi strokovno presojo in partnerski odnos med zdravnikom in pacientom. Slovenska ureditev, ki zdravnika sankcionira že zaradi samega dejstva uporabe nekonvencionalne metode (z nepodelitvijo oziroma odvzemom licence in prekrškovno sankcijo), zato posega v jedro zdravniške službe in ustvarja sistemsko napetost med avtonomijo stroke, pravicami pacientov ter ustavnimi jamstvi svobode dela in enakosti. Argument »varnosti pacientov«, ki se pogosto navaja kot temelj omejitev, se izkaže kot nezadosten za upravičenje pavšalne prepovedi metod kot takih.

Zdravnik tudi pri uporabi nekonvencionalnih pristopov ostaja zavezan standardu skrbnosti, pojasnilni dolžnosti, pravilom poklicne etike ter sistemu odgovornosti in nadzora. Če zdravnik ravna nestrokovno (na primer neupravičeno opusti potrebno konvencionalno zdravljenje ali zavaja pacienta), so za tako ravnanje že danes na voljo učinkoviti pravni instrumenti, vključno z disciplinskimi ukrepi in odvzemom licence. S tem se potrjuje teza, da dodatne posebne sankcije, vezane na »metodo«, niso nujne in so z vidika načela sorazmernosti pravno problematične.

Poseben problem je tudi normativna nekonsistentnost med ZZDej, ZZdrav in ZZdrS ter dolgotrajna neizdaja izvedbenega predpisa po 59. členu ZZDej, kar ohranja delno pravno praznino in odpira prostor nejasnim razlagam, terminološkemu mešanju in neenaki praksi. V takem sistemu ni prizadeta le zdravniška avtonomija, temveč tudi pacientova varnost. Prepoved in sankcije namreč spodbujajo nepreglednost obravnave, »selitev« pacientov zunaj zdravstvenega sistema ter slabšo komunikacijo o sočasnih pristopih zdravljenja.

Zato kot razumno in minimalno zakonodajno pot naprej predlagava odpravo sankcij odvzema oziroma nepodelitve licenc in pripadajočega prekrška, vezano na opravljanje »zdravilske dejavnosti«, ter uvedbo prehodne in uskladitvene ureditve (v okviru ZZdrS‑K), ki omogoča pravno varno ureditev statusa zdravnikov z dodatnimi znanji na področju dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih metod. Taka rešitev ne pomeni nekritičnega »legaliziranja« vseh praks, temveč premik k pravno skladnemu modelu: presojanje konkretne strokovne ustreznosti in varnosti ravnanja ter sankcioniranje kršitev, ne pa vnaprejšnje izključevanje metod. S tem se krepi pravna država, varstvo pacientov in sistemska koherenca zdravstvene zakonodaje, hkrati pa se slovenska ureditev približa primerjalnim evropskim standardom regulacije in nadzora.

Za nekatere morda zveni pretirano, toda z zelo preprostim posegom bi lahko in bi morali kar najhitreje odpraviti ter s tem učinkovito ozdraviti predstavljenega raka naše ureditve. Zato je skrajni čas, da zamenjamo perspektivo in si priznamo: paciente najbolje ščiti zdravnik, ki sme svobodno uporabljati vsa znanja, ki jih ima – ne pa zdravnik, ki ga je strah lastne pameti, ker bi ga ta lahko stala licence.«

Izdajatelj znanstveno-strokovne revije Javna uprava je Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Javna uprava izide v štirih številkah, najmanj dvakrat letno (dvojna številka), temeljno pa prispeva k cilju IJU in zagotavlja kontinuiran pretok med znanostjo in prakso, ki je pogoj za učinkovito in pravno državo, to pa je nedvomno temelj demokratične in svobodne države.

Vir:

Nataša Samec Berghaus in Boštjan Koritnik: Omejevanje zdravnikov pri uporabi metod zdravljenja – nujne spremembe tega slovenskega unikuma, v Javna uprava, letnik 61, številka 3-4, str. 29-60.