ODZIVI NA JAVNI OPOMIN ZDRAVNICI ZARADI HOMEOPATIJE

01.07.2011 00:00
Jurij Fürst, dr. med. se je v julijski številki revije Isis odzval na sklep Razsodišča pri Zdravniški zbornici Slovenije. Med drugim pravi: »Če pa se bo član zdravniške zbornice želel poučiti o homeopatiji, kdaj se bo soočil s sankcijami? Ko bo šel na izobraževanje, ko bo ustno priporočil prvo homeopatsko zdravilo brez recepta ali morda, ko bo ime zdravila in odmerek napisal na listek? Ko bo predpisal prvi recept, bo zagotovo resen kandidat za uvedbo postopka. Kaj pa v primeru, če bo pomotoma predpisal na beli recept homeopatsko zdravilo, ki se izdaja brez recepta? Zaključujem, da je na tem področju toliko nelogičnosti in nesorazmernosti, da pozivam zdravniško zbornico k resnemu razmisleku o primernejši in zlasti bolj življenjski ureditvi.«

Pismo Jurija Fürsta, dr. med. v nadaljevanju objavljamo v celoti:
 
»Spoštovano Razsodišče,
 
ob objavi sklepa Razsodišča pri Zdravniški zbornici Slovenije (Razsodišče) v 6. številki revije Isis, 1. junija 2011, ugotavljam, da se vračamo nekaj stoletij nazaj, najverjetneje kar v čas preganjanja čarovnic. Zdravnici, ki je v svojem prostem času uporabljala »homeopatske zdravilske metode«, je bil izrečen javni opomin. Če bo vztrajala pri svojem nevarnem in nesprejemljivem početju, ji bo odvzeta licenca. Poučen s to objavo sklepa Razsodišča ugotavljam, da tudi sam pogosto kršim 3. člen Kodeksa medicinske deontologije Slovenije (Kodeks).
 
Predpostavljam, da je homeopatija posebej izpostavljena v Kodeksu, ker po merilih z dokazi podprte medicine ni dovolj učinkovita ali pa je morda povsem neučinkovita za preprečevanje in zdravljenje bolezni. Na svetu je ogromno tradicionalnih in sodobnih metod zdravljenja, ki ne dosegajo meril sodobne medicine. Homeopatija je torej le ena izmed številnih metod zdravljenja. Slovenski trg je preplavljen z zdravili na recept ali brez in prehranskimi dodatki, ki prav tako ne dosegajo meril na dokazih temelječe medicine, pa še nisem zasledil, da bi bil zdravnik sankcioniran, ker jih svetuje ali predpiše. Za slovensko medicino je torej posebej nevarna predvsem homeopatija.
 
Sam se s homeopatijo in drugimi zdravilskimi metodami ne ukvarjam, sem pa na recept že predpisal homeopatska zdravila kot nadaljevanje zdravljenja po nasvetu homeopatskega zdravnika iz tujine. Menim pa, da to ni najhujši prekršek, ki sem ga doslej storil. Ugotavljam nekaj mnogo hujšega: predpisujem zdravila, ki podobno kot homeopatska ne koristijo (»niso znanstveno utemeljena in strokovno sprejeta«, kot navaja Razsodišče), zagotovo pa v nasprotju s homeopatskimi lahko škodijo, torej gre za mnogo težjo kršitev Kodeksa medicinske deontologije Slovenije. Dolga leta sem npr. predpisoval pentoksifilin za bolnike s prekrvavitvenimi motnjami nog, enemu bolniku celo za vrtoglavico. Trdil je, da mu zagotovo pomaga, kar si je dokazal z večkratnimi poskusi prekinitve in ponovnega jemanja. Bolnikom, ki me občasno prosijo za beli recept, bom gotovo še kdaj ustregel, ne glede na to, da se zavedam, da predpisujem zdravila, ki »niso znanstveno utemeljena in strokovno sprejeta« in ne morejo koristiti, lahko pa škodujejo. Torej počenjam nekaj mnogo hujšega, kot je zdravljenje s homeopatskimi zdravili.
 
V sklepu Razsodišča je navedeno, da je obtožena zdravnica pomagala simptomatsko blažiti lažje zdravstvene težave, kot so bolečine, zaprtje, nespečnost in težave s hojo. Tudi sam dajem bolnikom povsem neznanstvene nasvete za simptomatsko lajšanje takšnih in drugačnih težav, kot je to počela obtožena zdravnica. Za svoje nasvete in morebitne predloge za zdravljenje z zdravili večinoma nimam podlag v dvojno slepih, s placebom kontroliranih randomiziranih študijah. Bolniki me v diabetološki ambulanti pogosto sprašujejo o samoplačniških zdravilih in prehranskih dopolnilih, ki jih kupujejo, najpogosteje o glukozaminu. Čeprav vem, da nimajo nobenih dokazanih koristi, se najprej pozanimam, kako ocenjujejo morebitno koristnost, in šele nato morda povem svoje mnenje, ki ni vedno negativno, čeprav bi po pravilih stroke moralo biti. Vem, da so tudi med mojimi sedanjimi predpisanimi recepti zdravila, ki dolgoročno, prognostično prav nič ne pomagajo, gotovo pa niso brez neželenih učinkov. Celo med najdražjimi in najsodobnejšimi zdravili so takšna, ki imajo zelo pomanjkljive dokaze za klinično učinkovitost.
 
V moji prejšnji službi v zdravilišču sem svetoval pitje mineralne vode, masaže, blatne obloge, razne kopeli itd. Šele sedaj se zares zavedam, da vsaj za nekaj teh metod zdravljenja ni nedvomnih dokazov klinične učinkovitosti v dovolj velikih kakovostnih študijah.
 
Vse strožje terapevtske smernice za zdravljenje z zdravili, ki jih nenehno uvajamo, kažejo, da je vse manj odraslih, ki še veljajo za zdrave po medicinskih merilih. Že sedaj prejme vsaj en recept letno 72 odstotkov prebivalcev. Soočamo se z medikalizacijo družbe, za vse težave iščemo rešitev v zdravilih. Iz zdravih ljudi delamo zaskrbljene uporabnike zdravstvenih storitev. K sreči nekateri ljudje vendarle iščejo odgovore vsaj za nekatere težave tudi izven okvira uradne medicine.
 
Dodajam, da z delom v diabetološki ambulanti tudi sam pripomorem k polifarmaciji. Te kršitve ne gre podcenjevati, saj je bolnikov, ki prejemajo več kot 10 zdravil, preko 23.000 (triindvajset tisoč), zdravnikov, ki jim predpisujemo ta preštevilna zdravila, pa preko 500 (petsto). Koliko potencialnih interakcij in neželenih učinkov, nepotrebnih hospitalizacij in potencialnih smrti!
 
Dokazov o mojem nevestnem in nevarnem ravnanju je veliko, saj svoje delo skrbno dokumentiram. Vse to delam v rednem delovnem času, v breme javnih sredstev. V prostem času najraje berem, tako da dodatne zdravstvene škode za moje bolnike ni, sem pa vse bolj prepričan, da naj v svobodnem svetu vsakdo sam odloča o sebi in svojem zdravljenju in seveda sprejema za svoje odločitve tudi posledice. Seveda pod pogojem, da s svojimi odločitvami ne škodi drugim. Če bolnik dvomi v moj nasvet, nimam nič proti, če išče rešitve tudi drugje, ne nazadnje izven uradne medicine.
 
Ali sem s tem kakorkoli prizadet? Zagotovo ne. Ali medicina kot znanost ali stroka kaj izgublja? Prav tako zagotovo ne. V čem je torej problem? Ali je zdravnik, ki se prične ukvarjati s kakšno alternativno metodo zdravljenja, avtomatično slabši, nevaren zdravnik, ki mu je potrebno samo zaradi tega odvzeti licenco? Se ga moramo sramovati in ga izločiti? Ali je bilo zdravnici dokazano, da je s svojim ravnanjem naredila zdravstveno škodo? Zakaj ne bi raje preverili, ali je bilo zdravljenje morda koristno? Zanimivo, po mojem mnenju celo nujno bi bilo povprašati tudi njene bolnike. Sam sem vesel, če bolnik uredi svoje težave v okviru uradne ali komplementarne medicine. S tem razbremeni tudi mene, ki težavam nisem bil kos ali pa sem zanje predlagal uradna zdravila s potencialnimi neželenimi učinki in ne nazadnje s stroškom v javno breme.
 
Pred kratkim sem videl izvid mlade bolnice, ki jo je onkolog iz Ljubljane napotil v Aviano v mednarodno priznano kliniko po drugo mnenje. Italijanski onkolog je navedel, da je bilo na Onkološkem inštitutu narejeno vse, kar bi naredil tudi sam, in predlagal tudi zdravljenje s homeopatskim zdravilom. Bolnica je bila v času pregleda v remisiji in aktivna, ima dva predšolska otroka. Avstrijske, nemške in francoske zdravstvene zavarovalnice v določenih primerih krijejo ne le homeopatijo, temveč tudi druga komplementarna zdravljenja. Očitno se medicina v teh državah ne čuti tako ogrožena od komplementarnih metod zdravljenja kot v Sloveniji in se jih v določenih primerih tudi poslužuje.
 
Smiselno bi bilo, da bi bile v predpisih in Kodeksu poleg homeopatije eksplicitno navedene vse metode zdravljenja, s katerim se zdravniki ne smemo ukvarjati. Alternativna možnost je, da se omogoči zainteresiranim zdravnikom raziskovanje in prakticiranje komplementarnih metod zdravljenja. Kdo bo to delal bolje kot ravno zdravniki? Zdravilci s pomanjkljivo medicinsko izobrazbo? Kdo bo bolje vodil vso potrebno zdravstveno dokumentacijo, na osnovi katere bo mogoče preverjati učinkovitost zdravljenja in morebitne strokovne napake? V vseh državah, kjer je homeopatija sprejeta metoda zdravljenja, je medicina osnova, pogoj zanjo. Le dobro izobražen zdravnik bo najbolje vedel, za katere težave je najprimernejša uradna medicina, za katere pa je morda smiselno poskusiti s kakšno drugo, komplementarno metodo. Če ne bi že pred leti sprejeli akupunkture v uradno medicino, bi verjetno imela sedaj prav takšne težave umestiti se vanjo kot druge komplementarne metode. Ne trdim, da so vse avtomatično dobre in sprejemljive, a gotovo niso vse povsem neučinkovite. Bojim pa se, da je v sedanjem času takšna toleranca nesprejemljiva, misel o sožitju strok povsem nerealna. Pa čeprav bi bilo le v dobro bolnikov, ki imajo kljub izjemnemu arzenalu sodobnih metod zdravljenja v uradni medicini veliko težav, ki so za zdravnike morda banalne, zanje pa marsikdaj zelo pomembne, in so pripravljeni narediti marsikaj, da bi se pozdravili. Sedanja uradna medicina kot velika zmagovalka med strokami, ki se ukvarjajo z zdravljenjem, si takšne velikodušnosti ne more dovoliti. Je vsak uspeh komplementarne medicine neuspeh uradne? Ali obstajajo področja, kjer uradna vendarle nima vseh odgovorov? Kot zdravnik sem pogosto frustriran, ker bolniki navajajo toliko težav, ob katerih sem nemočen. Dobro poznam omejitve uradne medicine. Za zdravnike so mnoge težave banalne, nadležne, saj jim nismo kos. Veselilo bi me, če bi imel naslov zdravnika, za katerega bi vedel, da lahko s komplementarno metodo katero od teh težav vsaj ublaži in bi mu lahko zaupal, da ni šarlatan. Tudi bolniki bi mi bili zelo hvaležni.
 
Ne nazadnje, prepričan sem, da so predpisi, ki zdravnikovo delo na področju homeopatije sankcionirajo tako ostro ne glede na izide zdravljenja, pravno zelo vprašljivi. Zdi se mi, da bi bili za sodišče najpomembnejši le naslednji dejstvi: pacientova težava in uspeh oziroma neuspeh zdravljenja. V primeru neuspeha in morebitne prijave prizadetega bi se seveda lahko sprožili vsi odgovarjajoči postopki. Takšen primer smo že imeli in je bil ustrezno sankcioniran. Zdravniška zbornica zdravniških napak v okviru uradne medicine ne obravnava tako vneto, pa četudi je izid enako neugoden. Je za bolnika in svojce kaj drugače, če je smrt posledica napačnega zdravljenja v okviru uradne ali alternativne medicine? Razlika je le, če je bila izbira zdravljenja napačna, torej če se namesto nujno potrebnega posega ali zdravljenja odločimo za zdravilni čaj. Če pa se za čaj ali homeopatijo odločimo v primeru obstipacije, pa gotovo ni usodnega pomena, ne za sistem zdravstvenega varstva ne za zdravniško zbornico, zlasti če je bolnik z izidom zadovoljen in ne išče več rešitve v preobremenjeni uradni medicini.
 
Če se bo praksa zdravniške zbornice nadaljevala in bo tako dosledno obsojala vsak poskus spogledovanja s homeopatijo ali morebitnimi drugimi komplementarnimi pristopi zaradi za uradno medicino blagih, banalnih zdravstvenih težav, upam, da bo prišlo do nadaljnjih pravnih postopkov. Če ne prej, sem prepričan, da bo na ravni EU sprejeta odločitev, da je takšna izključujoča praksa, ki postavlja zdravnika pred izbiro izgube licence in s tem izključitve iz sistema javnega in zasebnega zdravstvenega varstva v področje nereguliranega zdravilstva, pravno nedopustna. Tako ostra sankcija je namreč v popolnem nesorazmerju z očitanim dejanjem, ki je bilo po mnenju Razsodišča neškodljivo, obenem pa morda za bolnike celo koristno.
 
Ta primer je prišel v času, ko prihajajo na slovenski trg prva homeopatska zdravila brez recepta. Tista na recept bo še vedno potrebno kupovati v tujini. Kar nekaj farmacevtov je opravilo dodatno izobraževanje na področju homeopatskih zdravil, ki jih bodo sedaj izdajali v lekarnah. Lekarniška zbornica s tem nima večjih težav oz. jih vsaj ne zaznavamo v javnosti. Gre namreč za zdravila, ki imajo svojo pravno, zakonsko osnovo. Če pa se bo član zdravniške zbornice želel poučiti o homeopatiji, kdaj se bo soočil s sankcijami? Ko bo šel na izobraževanje, ko bo ustno priporočil prvo homeopatsko zdravilo brez recepta ali morda, ko bo ime zdravila in odmerek napisal na listek? Ko bo predpisal prvi recept, bo zagotovo resen kandidat za uvedbo postopka. Kaj pa v primeru, če bo pomotoma predpisal na beli recept homeopatsko zdravilo, ki se izdaja brez recepta?
 
Zaključujem, da je na tem področju toliko nelogičnosti in nesorazmernosti, da pozivam zdravniško zbornico k resnemu razmisleku o primernejši in zlasti bolj življenjski ureditvi.
 
Rogaška Slatina, 8. junija 2011
Jurij Fürst, dr. med

Vir:
Isis, julij 2011, Jurij Fürst: Spoštovano razsodišče

Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih