ALTERNATIVNE METODE ZDRAVLJENJA - HOMEOPATIJA

V nadaljevanju povzemamo prispevek zdravnika homeopata Živana Krevla o homeopatiji.

»Medtem ko dr. Vintarjeva pri svojem vsakodnevnem delu združuje pristopa, ki se zdita na prvi pogled nezdružljiva, pa Živan Krevel, dr. med., univ. dipl. biol, ki se ukvarja s homeopatijo, zaznava precej več napetosti v odnosu uradne medicine do alternativnih metod: »Uradna ali šolska medicina je do homeopatije na splošno odklonilna že od osamosvojitve dalje, v prejšnji državi pa je bila po 2. svetovni vojni prepovedana. Zakonodaja je tudi tako napisana, daje praktično nihče uradno ne bi smel prakticirati. Še vedno zdravnik, ki bi jo prakticiral, tvega izgubo licence, kar je seveda zelo nazadnjaško!

Ministrstvu za zdravje to očitno ustreza, pozabljajo pa, da so v službi vsem državljankam in državljanom Slovenije in daje njihova osnovna naloga skrbeti za to, da bi bili vsem na voljo čim bolj učinkoviti načini zdravljenja, ne zgolj tisti, ki jih forsira bogata industrija zgolj za lastne cilje po čim večjih dobičkih. Homeopatska zdravila pa so po Zakonu o zdravilih zdravila in so zato šele v zadnjih letih na voljo tudi v lekarnah. Do tega pa ne bi prišlo, če nas ne bi v to prisilila zakonodaja EU. Nekateri magistri farmacije so usposobljeni za homeopatsko svetovanje za blažje akutne motnje in so poleg veterinarjev edini, ki niso v navzkrižju z zakonodajo.«

A o čem natančno sploh govorimo, ko govorimo o homeopatiji? Čeprav gre za besedo, ki ste jo najbrž že velikokrat slišali, morda ne poznate podrobneje zgodovine in specifik tega pristopa. Kot nam razloži dr. Krevel, je »homeopatija 200 let star sistem zdravljenja, s katerim je možno pozdraviti tudi ’neozdravljive’ kronične bolezni, kot so astma, revmatoidni artritis, sistemski lupus eritematozus itn.

Utemeljil jo je nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann konec 18. stoletja in se je hitro razširila po Evropi, ZDA in Indiji. V 19. stoletju je postala zelo priljubljena zaradi velikih uspehov pri zdravljenju takratnih epidemičnih nalezljivih bolezni, kot so bile tifus, kolera in rumena mrzlica. Dobri zdravniki homeopati namreč tudi pri teh hudih boleznih niso imeli veliko smrtnih primerov. Tudi danes bi imela medicina bistveno boljšo statistiko ozdravitev, če bi bila naklonjena temu pristopu. Še dandanes ima KC v Ljubljani 20-odstotno smrtnost bolnikov, ki zbolijo za sepso. Tu bi s pomočjo homeopatije lahko veliko izboljšali!

Homeopatska obravnava je celostna, takšno pa je tudi zdravljenje. Zdravnika homeopata zanima vse od osebne, družinske in socialne anamneze, sprašuje pa o veliko navidezno nerelevantnih podatkih, kot je položaj, v katerem bolnik zaspi, ali o jedeh, ki jih ne mara. Naša materija medika (zdravila, s katerimi zdravimo) je namreč zelo obširna, saj obsega več tisoč zdravil. To je odlično, po drugi strani pa to pomeni, da obstaja veliko zdravil, ki so zelo podobna. Zato je potrebno previdno in natančno delo, da najdemo najbolj podobno zdravilo težavam bolnika, da bo kar največ možnosti, da bo zdravilo prijelo na izvoru bolezenskih težav, kar bo pripeljalo do ozdravitve tako bolezni kot simptomov. Homeopatija namreč temelji na načelu podobnosti: similia similibus curentur - podobno se zdravi s podobnim. Potek zdravljenja je pri akutnih boleznih hiter, pri kroničnih pa je treba zdraviti tudi več let do popolne ozdravitve. Posebnost homeopatskih zdravil je proces priprave, ki se imenuje potenciranje. Gre za serijsko redčenje, na vsaki stopnji razredčitve pa se raztopina močno pretrese. Z redčenjem izgubimo potencialno toksičnost, pretresanje pa raztopino tako spremeni, da pridobi moč ali potenco. Potencirana zdravila so namreč popolnoma netoksična in zato nenevarna, po drugi strani pa imajo veliko moč! Gre za idealno kombinacijo in jih lahko zato brez nevarnosti jemljejo tudi dojenčki in nosečnice.«

Dr. Krevel meni, da je homeopatija prava izbira za praktično vsakogar, ki bi se želel zdraviti brez nevarnosti stranskih učinkov in bi želel učinkovito zdraviti vzrok svojih bolezenskih težav. Odsvetoval bi jo le pri diabetesu tipa I, ki je glede na njegove izkušnje neozdravljiv. Poleg tega pa bi še neizkušenim homeopatom odsvetoval zdravljenje zelo starih in oslabelih bolnikov. Kako dolgo pa je treba v povprečju čakati na izboljšanje oz. na želene rezultate? Tu dr. Krevel poudarja, da so razlike med bolniki velike: »Kronične bolezni je običajno treba zdraviti vsaj dve leti, koliko obiskov na leto, pa je zelo odvisno od stila zdravnika homeopata. Sam skušam naročati čim manj pogosto, a seveda dovolj pogosto, da ni škodljivo za bolnika. Pri akutnih boleznih pa pogosto zadostuje en obisk.«

Vir:

Karmen Jordan: Alternativne metode zdravljenja – da ali ne? v Reviji Bodi eko, letnik 10, številka 95, april-maj 2020, str. 35-36.